Lep pozdrav 🙂

V okviru raziskovanja same sebe sem naletela na ta forum, za katerega upam, da bo čim prej zaživel in pomagal nam, zmedenim srcem.

V svojem trudu, da bi našla zopet samo sebe, sem začela pisati blog, v katerem zapisujem iskanje same sebe in urejam svoje trenutno tavajoče misli. Zelo bi mi pomagali s svojimi komentarji, nasveti in pomočjo glede moje poti, ali menite, da sem na pravi poti, v čem mi svetujete, naj se iščem, kaj naj še preizkusim. Kaj je pomagalo vam? Morda bi moj blog lahko pomagal tudi komu izmed vas, da ne bi storil enakih napak, kot sem jih jaz ali pa dal dobro idejo, kaj storiti.

Za vaše nasvete, ideje in mnenja se že vnaprej zahvaljujem 🙂

http://umirjenosrce.blogspot.com/

sestavljanka

Ja, mislim da nas je ogromno takih, ki bi morali na popotovanje svojega življenja in s tem odkriti naše tegobe in zdravstvene probleme. Ko te zdravniki postavijo pred diagnozo stres ali pa depresija zmrznemo in se z vso svojo močjo upremo “ne jaz pa nisem psihič noro kaj pa si domišlja,še huje pa je to da mi nudi antidepresive nemogoče jaz to že nisem”. Žal kasneje po boju s samim sabo in po obisku vseh možnih zdravnikov, ki so povezani s simptomi tvoje bolezni in izvidi na katerih piše “bp” začneš razmišljati drugače. Boleče spoznanje, pa vender nekakšno olajšanje saj se zaveš, da si telesno zdrav, dogaja pa se nekje v tebi in da si zdaj ti na vrsti, da narediš nekaj zase.Pomaga nam tvoj način, da se odpremo nekomu, pa če tudi samo listu papirja,kar je mogoče na naš pogled, da nas nihče ne razume in da ne moremo nikomur verjet še najbolši.Res ni komentarjev,podpore in nasvetov je pa občutek, da si dal nekaj iz sebe, da si si olajšal “dušo in telo”.V veliko pomoč so dnevni sprehodi ko si sam s seboj in nenazadnje tudi “namišljeni prijatelji” niso tako slabi saj so edini ki so točno taki kot si jih želiš. Toda to je spet odločitev posameznika kako je pripravljen reševati sam sebe. Naj povem še nekaj. Prebrala sem tudi tvoj blog in mislim,da je to predpogoj da se lahko ta stran sploh komentira saj svojo težavo poveš tam tukaj pa osnove za komentar ne podaš.Mislim da nas je kar precej takih kot si ti in to doleti vse generacije ,k sreči so mlajše generacije bolj odprte in bolj pripravljene na pogovore ,žal pa tudi bolj podvržene različnim substancam,ki jim lahko za vedno uničijo življenje.Komentar pa bi dala še na tvoj pogledna antidepresive.Saj vem si še mlada in prav gotovo mlajša generacija vidi druge poti in prav je tako,ko pa si tako daleč,da se zaveš svoje nemoči,ko si prepričan da ti ne more nihče več pomagat, si pa preveč zaprta oseba, da bi si upal nekomu vse svoje sume in občutke povedat ,pomagajo tudi antidepresivi saj z njimi počasi počasi postaneš oseba kot si bil prej in najdeš tudi moč da začneš postopoma odkrivati samega sebe, svoje težave in muke ki so te pripeljale do te točke kjer si zdaj. Govorim iz lastnih izkušenj in sem na dobri poti da se poberem kljub kakšnemu padcu kdaj vmes. Da pa sem kjer sem pa se lahko zahvalim svoji osebni zdravnici, ki si je vzela čas zame pa čeprav ga ni imela, zato bi ti svetovala da zamenjaš otroškega za splošnega zdravnika saj imajo prav gotovo na te tegobe drug pogled in drug pristop. Pomagaš pa večim kot si misliš saj človek,ki ve da ni edini s takimi problemi to tudi laže sprejema.Piši še naprej in upam da ti pomaga.L.P.

Živjo sestavljanka,

na svoji strani pišeš o stresu…

Po mojih izkušnjah smo pod stresom takrat, ko si premočno želimo, da se nekaj uresniči in nas pričakovanje rezultata razjeda od notri. Nekemu dogodku dajemo preveliko pomembnost in najboljša rešitev je, da mu to pomembnost znižamo. Seveda stvari opravljamo z enako mero odgovornosti, vendar čustveno nismo toliko vezani na rezultat, ker vemo, da smo vse naredili najboljše, kot smo znali in zmogli.

Stres je navadno povezan še s strahovi. Konec koncev je nekje v ozadju strah ali nam bo uspelo ali ne in ko premagamo strah tudi stres izgine.

Na tem mestu bi izpostavil še pomen samoizobraževanja, ker na ta način širimo svoje zanje in zavedanje ter premikamo meje svoje cone udobja.