Pozdravljeni,

Moje strto srce in že na pol zmešana glava potrebujeta nasvet.

Preteklo leto sem bila v razmerju s fantom, ki ga poznam že od kar nekaj časa. Načeloma se nikoli nisva ogromno družila ampak resnici na ljubo sem že prej vedela, da ni »čisto pri pravi«. Zgodilo se je, da sva se zapletla in postala par. Vse se je odvijalo zelo hitro in z močnimi čustvi. Ni bilo začetnega spoznavanja in tipanja, ker sem ga res že dolgo prej poznala. Imela sva se lepo vendar se je zelo kmalu začelo pojavljati popolno razvrednotenje mene, ko kaj ni bilo tako kot si je on zamislil. Naj pripomnim, da so bili to take situacije v katerih človek resnično ne pomisli, da bi šlo lahko kaj narobe. Bila sem živčna razvalina,ker sem se bala njegovega klica, saj nikoli nisem vedela kaj pričakovat, ali bo znoru ali bo ves ljubeč. Hudi izpadi ljubosumja in še hujši izpadi jeze, kadar ni bilo po njegovo. Naslednji trenutek pa spet vse ok, kot, da je vse to čisto normalno. Nikoli, čisto nikoli me ni čutil oz poslušal, ko sem mu govorila o svojih strahovih. Vso krivdo za propad razmerja in še preden sva šla narazen za vse njegove izpade sem prevzela jaz. Razšla sva se, ker je on ugotovil, da ga nimam rada (zelo čudno sklepanje), se seveda zapletel takoj z nekim dekletom in čez čas želel priti nazaj, govoril kako me ima rad in podobne neumnosti. Bila sem pripravljena ga poslušat in vse kar sem želela je bilo, da bi razumel pomen svojih dejanj. Kako me je prizadel, ko je šel in se zapletel z drugim dekletom. Itak tega nisem dobila, povedala sem mu, da se tega ne grem več. V istem trenutku me je zasovražil, mi v obraz zmetal toliko grdih besed in se seveda vrnil nazaj k drugi punci. Težava je, ker je življenjska situacija taka, da vsake toliko slišim o njem in kaj se pri njem dogaja. Dostikrat se počuti že relativno ok in potem me to vedno znova potre. Toliko ljubezni sem vložila v ta odnos. Sedaj vem, da to ni bilo zdravo razmerje, vem, da nisem bila vsega kriva jaz in predvsem vem, da si tega ne smem nikoli več dopustit. Vem, da je bilo narobe. Imam terapevtko in se veliko ukvarjam sama s seboj. Včasih se še zgodi, da pomislim ali nisem res jaz tista, ki je slaba. In moram napet vse sile, da si razložim, da temu ni tako. In ne morem razumet, ne razumem njegovega notranjega sveta. Ne razumem kako za vraga si lahko z eno osebo 24/7, greš na počitnice, se imaš lepo, težko,…pač imaš odnos in nato naslednji dan to več ne obstaja in me resnično sovraži? Groza me je tega, zlomilo me je to popolnoma.

Imam pa eno vprašanje. Sicer vem, da sem še zelo ranjena, trenutno imam občutek, da nikoli ampak res nikoli več ne bom nobenega spustila blizu, ker še enkrat take bolečine prebolevanja ne bi zmogla. Veliko sem vas brala in brala vse možne članke na temo MOM in narcisov. Poskušam razumet njega in na podlagi tega najino razmerje in seveda zakaj sem se pustila v to zaplest. Nočem pa, da se mi zgodi, da bom kot eno obsedeno bitje sedaj to prebirala in se ves čas vrtela okrog njega kot mačka okrog vrele kaše. Rada bi šla naprej (in vem, da grem naprej) vendar imam občutek, da če to prebiram in se temu posvečam ga še vseeno držim pri sebi. Je to res tako? Je možno, da se človek na ta način vrti le v krogu ali je prav, da poskušam vse to prebrat in razumet? Iskreno povedano, sploh ne vem kako naj se vsega tega pametno lotim. In dobro se zavedam, da je za te težke stvari potreben čas samo ne vem kakšen način je pravi (če sploh je pravi način).

Lep sončen dan,
Moje Življenje.

To narediš tako, da se posvetiš SEBI, svojim željam, svojim potrebam, ugotoviš zakaj te vleče k
tipom, ki grdo delajo s tabo (in verjami, da te vleče, mene recimo tak na 100m odbije)…nehaj se
ukvarjati z njim. On je bil pač “napaka” na kateri se učiš, primer kako ne smeš, spodrsljaj, neumnost…
…kakor že temu hočeš reči.
Predvsem se nehaj sekirat – vsi delamo neumnosti kdaj, (ne boš verjela, tudi jaz sem jih:-) – kar je glavno
je to, da si znamo odpustiti (se zgodi tudi najboljšim med nami :-))) in gremo naprej.
Nima smisla premlevat, pač pobereš nauk iz storjene napake in se trudiš, da bo drugič bolje.
Če ne drugič, pa tretjič 🙂

Moje življenje , meni se zdi da si čisto na pravi poti. Ugotovila si, da imaš težavo, se tega lotila aktivno, našla pomoč…..kar se mene tiče – čista 5 🙂 .

Kadar pride do takšnih premikov v življenju, da te prisili, da se ustaviš, se zazreš vase in začenjaš pospravljati notri po sebi….do sprememb ne pride kar čez noč. Včasih traja mesece in leta, da končno zadihaš s polnimi pljuči ( vmes pa vzponi in padci) in ugotoviš, da na svet, na sebe gledaš s čisto drugimi očmi.

To, da je nekdanji partner in vse, kar se je dogajalo veliko v mislih, da si želiš o tem čimveč informacij je povsem normalno. Najprej moraš razumeti zakaj pri vsem skupaj gre, da sploh veš kako se stvari lotiti. Ponavadi gre tako, da si najprej čisto fasciniran nad vsem skupaj, čez čas se ti zdi, da se zgubljaš v vsem skupaj, potem da se nikamor ne premakne…potem pa lepega dne ( če vseeno vstrajaš) ugotviš, da si iz vse te zmede dokončno izsopil, da se počutiš drugače, da vidiš stvari drugače in da imajo tudi ljudje okoli tebe čisto drugačen odnos kot prej. In kadar se nekdo nepremerno vede, ne regairaš več tako, da na dolgo in široko razmišljaš kdo je kriv, za kaj gre….temveč takoj narediš konec. Ker veš kdo si in kaj hočeš in česa ne sprejemaš.

Edino, kar je za razmisliti je, ko ujameš sam sebe ( ponovno) da se z brskanjem po tej literaturi v bistvu ponovno bolj ukvarjaš z njim, kot s seboj in da to uporabljaš zgolj za to, da se na tak način odvrneš od svojih lastnih težav. Če se ustaviš, se pošteno vprašaš zakaj nekaj počneš, potem veš.

Takšne so moje izkušnje, morda bo kdo še kaj drugega dodal.

GittaAna

Moje življenje,
kar pogumno naprej in predvsem najdi pot k sebi. Pri meni je trajalo dolgo in še vedno traja,vendar opažam, da sem z vsakim dnem boljša. Je pa zelo, zelo bolelo, predvsem spoznanja o sebi….Nihče te ne more prizadeti,če sama tega ne dopustiš…..ja vem…lahko je to govoriti. Prišel bo preblisk, občutek, ko se boš začutila, ko boš našla samo sebe…vsaj pri meni je bilo tako.
Sem pa:
veliko brala na to temo
se poglabljala vase
razčiščevala odnose z vsemi, ki so me prizadeli (s starši vred)
pozitivno razmišljala
vsak dan sproti se odločala za stvari, ki mi bogatijo življenje
spoznala moč hvaležnosti; vsak večer si pišem stvari, za katere sem hvaležna, da so se mi zgodile
poslušam glasbo, ki me navdušuje…..
in tako naprej
Samo začeti je treba, z majhnimi koraki,potem se začnejo majhne spremembe in kar naenkrat se začneš čutiti….Nepopisno lep občutek

Hvala vsem za vzpodbudne besede. Všeč mi je ta pozitivizem in volja do življenja. Cenim to.

Vem, da sem trdna v svoji odločitvi. Prvič v življenju imam občutek, da se zares poslušam, poskušam delati stvari, ki mene osrečujejo in živim svoje življenje. Je pa iskreno povedano še vedno težko, ko pride čustevni vrtiljak znam še vedno močno pogrešati lepe trenutke in vse lepe besede, ki sem jim verjela. En dan je vse zelo kristalno jasno, drugi dan pa sploh ne vem, če se kam premikam in, če delam prav. Ampak verjetno je to pot po kateri moram it, da pridem do končnega cilja…same sebe.
Že dolgo (če sploh kdaj) nisem bila tako iskreno vesela, imela občutka, da živim ampak po drugi strani pa bila tudi tako razočarna.

Skela, vem, zelo dobro vem in nič ne skrbi, me ni treba prepričevati 🙂 Bolj, ko je nekdo “slab” oz. bolje rečeno, bolj, ko se je potrebno borit za njegovo pozornost bolj me vleče k njemu. Nekako sem odraščala na način, da sem se morala vedno borit za potrditev. In edino logično sklepanje, ki ga je moja glava znala narest je bilo, da je pač v razmerju nekako tako. Da ni “naravno”, da te ima nekdo rad zaradi tega kakršen pač si ampak mu moraš vedno dokazovat, da te bo imel rad. In itak je bilo v zvezi na začetku vse krasno, toliko ljubezni in topline potem pa se je prav to začelo sesuvati samo vase. Dober je občutek to ozavestit in sem prepričana, da bo še boljši, ko bo boj dobljen. Srčno pa upam, da, če pride naslednjič, da bo moja glava tako zdrava, da ne bo pustila srcu še enkrat čez kaj takega.

Hvala vam.