To ima celo ime?!
Čisto po naključju sem padla na tale forum in ostala brez sape! Filmi so se mi zavrteli nazaj na mojega bivešega in kot da bi se puzzle dokončno sestavile. Njegovo obnašanje torej ni zgolj čudno in meni povsem nerazumljivo, za to obstaja celo ime! Moram rečt, da mi je padel kamen od srca, ker do sedaj so me vsi poskšali prepričati, da sem jaz tista, ki ne razume, ki je preveč kritična, ki ne zna…
Mojega ex sem spoznala pred leti in od samega začetka je šel z vsemi topovi name. Takrat se mi je zdel sicer simpatičen, ampak je bila situacija takšna, da ni bilo šans, da bi se karkoli zgodilo ( dolga zgodba). Potem sem ga srečala čez nekaj let in bil je tako vztrajen, simpatičen, zabaven in očarljiv, da sem popustila. Najprej čista nebesa! Pozoren, strasten, inteligenten, zabaven……vse do trenutka, ko je bilo nekako odločeno, da gre zdaj zares, da sva postala par.
Od tistega trenutka me je postavil na stranski tir, kot nekaj povsem samoumevnega. Ne samo, da je imel kar naenkrat toliko obveznosti, da sem ga komaj kaj videla, bolj to, da bi se sedaj morala obnašati po točno dolčenih pravilih, ki so njemu samoumevna ( kako se naprimer obnašati z njegovimi prijatelji), da bi morala misliti točno to, kar misli on, imeti do vsega povsem tak odnos, kot ga ima on in da so bile njegove zadeve vedno izredno, nujno , najbolj pomembne, tako da zame ni ostalo nič.
Si rečeš dobro, saj se bova nekako ujela, poskušaš razložiti, se pogoavarjati…pa ni nič zaleglo. Samo, če sem začela resno razmišljati, da morda tako ne bo šlo, se je kar naenkrat pozakazal v najboljši luči in bil spet “stari” on. Ampak samo do trenutka, ko sem bila spet ujeta v mreže.
Potem so se začeli njegovi izpadi. Najprej zgolj kdaj pa kdaj in to zaradi manjhnih stavreh, zaradi katerih pa je bil sposoben totalno ven past. Si spet misliš, je preobremenjen, ima težave v službi, je……se pogovoriš, je spet čudovit, dokler se ne pomiriš in potem booom! ponovni izpad.
Kot da bi bilo vse skupaj zgolj maska in da bližje ko mu prideš bolj razpada. Sem si rekla ok, če imaš človeka rad, potem tudi malo potrpiš, pa ga poskušaš razumeti, pa…….vse prijateljice so me sicer opozarjale, da tole izgleda bolj tako, da se vse vrti okoli njega, da ima zgolj on potrebe, želje, težave in da za mene v tem odnosu, kot da v resnici ni prostora. Sem spet podvomila, je bil spet “čudovit” in tako se je to vrtelo nekaj let.
Potem pa sem enkrat sama imela težko obdobje, kjer bi res potrebovala njegovo podporo. Sej ne da ne bi pomagal, ampak z veliko težavo in odporom, zgolj tisto najbolj nujno in precej nestrpno, čedalje več dela je imel, čedalje bolj manj ga je bilo……dokler ni po enem mesecu, ko sem bila res čisto sesutra izjavil, da morda to ni to, da se je zmotil in da je bolje, da prekineva.
Zame je bil to totalni šok. Leta in leta je zagotavljal, da je to TO, se trudil, da bi me dobil, še potem izjavljal, da sem ljubezen njegovega življenja, potem pa imam en tak res slab mesec, ko me popolnoma dotolče in mi na povrh še on mrtvo hladno izjavi, da se je zmotil???
Leto dni sem potrebovala, da sem prišla k sebi. IN ko sem bila spet na nogah, spet polna energije, spet dobro izgledala, spet………je prišel nazaj in jokal in stokal, da se je zmotil, da se lahko vsak spremeni, da se bo tudi on. Sem si mislila, morda in naredila en majhen test, ki se ga ni zavedal. Ga spravila v situacijo, kjer bi, če bi se res spremenil, sedaj reagiral drugače kot prej. Seveda je reagiral tako, kot je njemu značilno – popolnoma egostično. Zato je bilo zame konec.
Tisti, ki naju niso zares od blizu poznali so mi vsi rekli, da sem neumna, da nisem več z njim, kako je on čudovit, pomemben, supre človek, pravi ubermensch se kaže drugim. Ženske so se vse srečne potavile v vrsto, ker je bil sedaj tudi formalno dosegljiv. On pa še vedno prihaja vsake toliko časa k meni in mi stoka, kako sem jaz edina in kdaj se bom končno spametovala in bova spet skupaj . Nikoli , kar se mene tiče!!!
Če gledam danes nazaj vidim mnogo znakov čistega narcizma, pa še kakšen mom bi bil zraven- grandioznost, on se doživlja kot nekaj posebnega, njegovo delo je najbolj pomembno, izredno je važno, kako deluje navzven, popolnoma odstotnost empatije, če mu kdo ne koristi, ne spomnim se niti ene situacije, da bi recimo šel k komu na obisk kar tako, zato ker sta prijatelja…vedno je bil zadaj en razlog, ki je bil povezan z njegovo koristjo.Navzven tako očarljiv, da bi zmedel še tako ledenega človeka, doma na samem pa se je pokazala njegova prava narava ( vsaj tarkata, ko mu ni več uspelo maske skup držat). Njegovi čustveni izpadi in nihanja..
V glavnem super mi je, da sem tukaj našla nekakšno potrdilo. Sej ne da mi ne bi bilo jasno, da sta njegovo vedenje in osebnost nezdrava, samo še malo bolj so se mi razjasnili njegovi mehanizmi, pa tudi to, zakaj nisem že od samega začetka opazila, da je nekaj narobe.
Pozdrav vsem
Lara
Ja, tako je to….
Na srečo lahko rečeš samo to, da si rešena tega kaosa….In res je, da ves čas misliš, da če boš še malo potrpela, se še bolj potrudila, se bodo pa zadeve uredile. V imenu ljubezni (ki to ni iz nobene strani) narediš marsikaj. Na koncu spoznaš, da sploh ne veš, kaj je to ljubezen, saj če bi to bila, ne bi nastajale takšne scene in situacije, vsaj večino časa ne. Po letih takšnega življenja postaneš izčrpan, prazen, razočaran, sam…..
Zdravo,
sem še ena, ki se je soočila s tem.Moja zgodba je podobna večini tukaj napisanih zgodb.Še vedno pa kar ne morem dojeti, kako identično potekajo konverzacije med nami in partnerji z MOM.
V zvezi sem bila dobro leto.Na začetku krasno ampak takrat, ko si zaljubljen je tako in tako vse lepo. Po treh mesecih pa prvi bum. Laganje in prikrivanje, ki sem ga odkrila in se v zvezi s tem želela tudi pogovoriti. Verjetno že slutite, da so bili odgovori na moja vprašanja takšni, da sem se na koncu spraševala, da verjetno res nisem prav videla. Potem je bilo nekaj tihih trenutkov, kot kazen zame nato pa spet idila, ki zaljubljenemu človeku skoraj zamegli um.
V naslednjih mesecih je v meni začel kljuvati občutek dvoma ali je tale zveza res za mene.
Kadar sem se v vsem kar je partner rekel strinjala je še šlo. Če se nisem sem bila kriva jaz saj sem se po njegovem kregala. Pa sem samo izrazila svoje drugačno mnenje. Na koncu je itak vedno bilo tako, kot si je zamislil sam, sicer je kuhal mulo.
Jaz pa sem popuščala, upala na spremembo in počasi postajala otopela. Če se zdaj spomnim nazaj, kako je minilo tisto dobro leto, vem samo to, da sem bila kot zombi – odhajala v službo in se podrejala partnerju ter samo čakala na njegovo reakcijo ali sem po njegovem kaj naredila prav ali narobe. Zunanji svet sem čedalje manj zaznavala saj sem bila ves čas zaposlena z njim, njegovimi potrebami, njegovimi kapricami, njegovimi karkoli že…Njegova obrazložitev je bila, da je to vse za naju, za stara leta.
Včasih, ko sva bila v družbi se skoraj nisem upala premakniti, saj sem parkrat dobila pod nos da naj ne gledam okrog ampak njega.
Dogodkov, ki so mi takrat parali srce je bilo kar nekaj, vedno pa me je na koncu z obljubami in sladkostjo ponovno prižel nase. Ko je začutil, da sem se “ujela” smo bili spet na začetku kroga in spet se je vse ponovilo od žalitev, do ignoriranja…Beseda oprosti pa je bila totalna neznanka.
Zanj je bilo najbolje, da sem takoj po službi odšla domov ter omejila svoje športne dejavnosti in kakšno kavo s prijateljicami. Tudi to sem nekajkrat naredila pa ni bilo nič boljše. Takrat je največkrat bil takšen, kot bi mu “muca popala jezik”.
Po letu dni sem zvezo prekinila. Žal pa se je takrat začela druga zgodba. Njegovih klicev in sms-ov ni bilo ne konca ne kraja. Nič ni pomagalo, od tega, da sem povedala, zakaj ne moreva biti več skupaj do tega, da sem ga prosila naj mi da mir… bilo je, kot bi govorila steni.Bila sem čisto čustveno izmozgana. Po eni strani sem sama sebi govorila, da to ni zame, po drugi si je en del mene želel, da bi bila spet z njim. V bistvu sem se borila sama s seboj pa še z njim.
Takrat sem zasledila tale forum. Brala sem in brala in vedno bolj mi je postajalo jasno, da z mano le ni tako zelo narobe, kot sem si v času zveze začela govoriti. Prebrala sem tudi knjigo Ne stopajte več po prstih in še nekatere, da si izboljšam samopodobo, ker sem le v enem letu postala totalno drug človek.
Začela sem spoznavat delovanje oseb z MOM pa tudi posledice, ki jih začne čutit partner.
Danes je minilo skoraj leto od zaključka zveze. V tem času me ni kontaktiral le v nekem krajšem obdobju, nato so se spet pojavili klici, sms-i…kako me ima rad itd..(včasih vmes tudi kakšna grožnja) in se tu in tam pojavljajo še danes.
Počasi mi je šlo na bolje. Zdaj vsaj razumem njegovo delovanje in odzive, takrat jih nisem. Vesela sem, da v času zveze nisem dovolila, da bi me totalno izoliral in, da sem vedno bolj poslušala svoje občutke. Zdaj vem, da če bi mu uspelo bi bila danes verjetno živčna razvalina.
Včasih me sicer s kakšnim sms-om še spravi iz tira, vendar res samo včasih. Enkrat se bo že naveličal (predvidevam, da takrat, ko bo našel kakšno drugo tako prikladno žrtev).
Imam izkušnjo več in upam, da mi je koristila za vse življenje.