Lepo pozdravljeni,
ne vem kako bi začela…zadnje par mesecev se mi zdi da sem v depresiji, v meni je veliko negativizma, slabe volje, ni volje do življenja. Pred meseci sem pisala diplomo, to se je dogajalo že med njo…zato sem jo zelo težko spisala. Mislila sem, ko bom konec s diplomo, bo konec tudi moje slabe volje. Žal tega ni. In se še kar nadaljuje. Zelo me je strah prihodnosti-kaj bo-živim s staro mamo, ali bo bolje ali bo slabše z njenim zdravjem. Ko preberem slabo novico na internetu, če recimo kdo umre, nesreča…se začnem jokati. tudi z večer oz ponoči veliko jokam. Zjutraj je za par uric malo boljše…potem pa spet te negativne misli. Saj na ven tega ne pokažem niti ne govorim veliko ljudem to…če me kdo vidi—je verjetno zadnja stvar ki bi pomislil da sem v depresiji ker pač skrijem. strah me je da bi se komu izmed bližnjih kaj naredilo. tudi sama sem že pomislila o biti ali ne biti, o smislu življenja- vendar zaradi bližnjih tega ne bi šla narediti, še posebno zaradi mame. ne vem…

Lepo pozdravljeni!

Verjetno gre pri vas za mešanico depresije in anksiozne motnje, za katero je značilen prekomeren strah.

Kako to, da živite s staro mamo? Vas je strah minljivosti? Česa vas je pravzaprav strah?

Kaj vas v življenju veseli? Kakšni so vaši (manjši, večji) cilji?

Priporočala bi vam kakšno psihoterapevtsko seanso, kjer bi lahko predelovali vaše strahove, se soočili z njimi in najdli izvorno težavo. Če boste kdaj želeli, vam lahko dam tudi svoj kontakt.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Hvala za odgovor.

Ja strah me je ogromno stvari. Recimo, da dam primer, sestra me je povabila na enodnevni izlet-jaz ne bi šla, zaradi nekega vzroka. Ampak kar težko rečem ne, ker se bojim, če se karkoli naredi na cesti, da bi si očitala zakaj nisem šla, pa bi še zadnji dan preživeli skupaj itd…ker vidim kaj se zdaj dogaja…tudi to me zelo prizadene, ogromno nesreč, bolezni. In velikokrat samo premišljujem kdaj se bo kaj takega naredilo, kdaj bo nekdo prišel z slabo novico. Trenutno sem brez službe, nimam veselja niti dosti iskati, oz. saj bi delala že zaradi denarja, ampak si mislim saj je vseeno kaj delam, itak ne bom dolgo—bo že kaj prišlo vmes bolezen, nesreča itd. Ne splača se mi trudit. Če veste kaj mislim.
Ja živim z s staro mamo…sj trenutno je še kar uredu…sam spet strah kaj bo, kaj bo če bo itd.
Velikokrat si mislim saj vem da je druge mnogo hujše kot meni, meni je kar dobro…kar se tiče materialnih stvari…nič mi ne manjka, za obleč mam, hrano tud, pa za kakšno kavo tudi še. Potem pa spet pomislim na te ko nimajo nič in mi je spet hudo zanje. V glavnem neprekinjen tok misli. Saj vem če bi delala, ali mela drugih stvari polno recimo družino, službo itd… teh stvari ne bi mela časa razmišljati, in bi se verjetno potlačle…oz mogoče nikoli ne bi prišle na plano. ampak trenutno je kakor je in ne morem pomagati. Tega pa ne govorim nikomur.

Lepo pozdravljeni,

pri vas zasledim velik občutek krivde, nemoč, …slabo samozavest, na kar kaže tudi to, da težko rečete “ne”, ampak tudi vi imaste pravico, da živite po svoje, točno tako kot paše vam, to ne pomeni, da niste “dovolj dobri” in vredni ljubezni. Kaže se tudi anksioznost, ki se le krepi. To je potrebno zdraviti, kajti lahko bi prišla glede na nagnjenja tudi v depresijo. Potrebno je najti vzrok za vaše težave ter ga predelati.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Pozdravljeni,

LumPika verjetno ste precej v depresiji, potrebno bi bilo takoj na psihoterapijo, če ne zaleže pa kombinacija medikamentov in psihoterapije. Drugače pa potrebujete kar nekaj dela na sebi.

Tudi sam sem pred leti imel take občutke, prav zmešani so, vsako stvar, ki pogledaš vidiš negativno in čutiš negativno, itd.

Tud sedaj jih ima še na momente, a se psihološko naravnam, da ni tako in stvar počasi ublažim.

Živjo!

Sem 19 let staro dekle in ne najdem izhoda iz svoje depresije, nevrednosti in nesamozavesti. Imam probleme tudi s tem, da ne najdem smisla v življenju! Nekako nemorem ven iz tega…je kot začaran krog, ki se nikoli ne konča.

Sedaj naj bi septembra dokončala šoloz maturo…ve ndar se nikakor ne morem motivirat za učenje…..preveč misli je na kupu,ki nekako nepovezano “letajo” po glavi. Že več kot pol leta jemljem antidepresive in pred enim mesecem sem bila v psihiatrični bolnišnici, ker se je moje stanje poslabšalo. Sedaj sem že skoraj en mesec doma….na začetku mi je bilo težko ampak potem sem si uredila nek ritem življenja!

Problem pa nastane pri tem da se moram učiti za maturo! Šola, ki jo zaklučujem me ne zanima…in mi je zelo težko…vendar neako “moram” dokončati to. Vedno sem ves svoj čas vložila v učenje..in mislila sem da sem srečna..potem sem ugotovila, da me to le spravi v slabo voljo in sem pozabila nase.

Nič me več ne veseli, želim biti le doma….s svojimi mislimi….prosim pomagajte mi…sicer vsak teden hodim k psihiatru ampak nevem če mi kaj pomaga…ker nekako tudi ne znam izraiti misli in nimam nikakršnih ciljev v življenju!

NIMAM CILJEV….nimam motivacije…NEVEM KAJ ME VESELI….želim….

Lepo pozdravljeni!

Kakšni so vaši medsebojni odnosi s starši? Kaj je v ozadju? Kdaj ste začeli izgubljati voljo? Kaj se je dogajalo v tistem obdobju?

Vsekakor vam bi priporočila psihoterapijo. Vi potrebujete pogovor ter predelavo vzorcev, da boste lahko začeli izražati vaše misli, občutja…Česa vas je strah ob tem? Jih niste nikoli smeli? So jih vedno izražali drugi namesto vas? Sem dobila občutek, da ste tujka sama sebi, kot da niste avtor svojih lastnih misli….

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka