Po prepiru, z partnerjem, ki je verjetno psihopat, MOM, ali pa kaj drugega, še sama ne vem več kam bi ga uvrstila , sem mu rekla adio , jaz se bom ubila. Pograbila sem telefon, ključ avtomobila in torbico ter se odpeljala v bližino železniške proge. Po dobri uri joka sem začela pisati na list papirja poslovilno pismo za svoja otroka. Na sredini pisma me je prekinila prijateljica, ko me je poklicala. Doma smo se pripravljali na eno veliko slavje in me je spraševala, koliko naj speče vrst peciva.Povedala sem ji kaj se mi je pripetilo z partnerjem. Pravzaprav vedno ista pesem.Denar. Dokler sem zapravljala svojega se je vedno znova izmišljeval, koga vse bo povabil, kaj bi vse mogli nabaviti, vrste alkohola itn,itn,…Na začetku sva se dogovorila, da bo 20 ljudi za dosti, ( kosilo+ piknik ) potem je končal pri 50-ih. ( kosilo+piknik+večerja )Z mojo plačo in prihranki je to bilo zelo preveč. Po tem se je zgodilo, da mi je zablokiralo kartico, denarja nisem več imela. Povedala sem mu , kaj se mi je zgodilo in ga prosila naj mi da denar, da to izpeljeva do konca. Ni ga hotel dati. Ure so tekle, ljudi bi že počasi mogli začeti prihajat. Potrebovala sem še meso za piknik in nekaj pijače. On me je ves čas žalil in kričal nad menoj.Nisem več zdržala. Počil mi je film.Hotela sem samo mir. Že več let mi to dela. Naroči fešto, ljudi, jaz pa potem delam, strežem in plačujem za njim.Na koncu, ko pa vsi odidejo in se on napije kot afna, me žali in ponižuje. Pogosto moram bežati z otroci do kakšne prijateljice, da prespimo. Drug dan pa se pretvarjat, kot da se ni nič zgodilo.Prijateljica , ki to že vse dobro pozna, večkrat je bila tudi priča, mi je povedala, da mi bo ona dala denar. Tako je tudi storila.V teh urah moje odsotnosti, me ni niti enkrat poklical, se opravičil ali pa kaj vprašal. Nabavila sem stvari, ki so še manjkale in prišla domov. Zabavo sem izpeljala brezhibno, veliko so mi tudi prijateljice pomagale, saj vsega ne bi mogla sama.

Ne vem. Ne rezumem.
A ti pričakuješ, da boš po koncu svojega življenja dobila še eno priložnost? Da bo priskakljala dobra vila
in ti rekla, “ok, tole življenje si zafurala, zdaj dobiš pa še eno šanso, da popraviš svoje napake?”
Ja, svoje. Ne njegove. Njegovih ne moreš popravljat, lahko uravnavaš samo SVOJE življenje.
Moj pokojni tast se je rad pohecal, rekel je “ženska je kot mačka, če peče, gre v senco, če je mraz gre na
peč”….zakaj torej ne greš iz pripeke v senco? Pričakuješ, da bo sonce nehalo sijati, ker je tebi vroče?
Ne bo.
On je tak, kot je. NIKOLI ne bo drugaćen. Ti pa izbiraš. Ali želiš še naprej prenašati tako ravnanje s sabo,
ali pa tega ne želiš. Tako preprosto je to.
Ubila bi se ???? Zaradi enega kretena? A ne bi raje prej vsaj poskusila rešiti situacije drugače? Vsaj
zaradi otrok? Ali sploh veš, kaj narediš s takim dejanjem otrokom? Jaz vem.
Ne mi zdaj, da se ne da….VSE se da. Samo SVOJE življenje vzemi v SVOJE roke.

Deležna si ekonomskega in psihičnega nasilja. Če je tudi fizično nasilen takoj pokliči policijo in se ne daj ustrahovat. Najmanj mandatno bo kaznovan, moj je dobil 640 evrov kazni, če plača takoj pa polovičko in je še nedno veliko. Razmišljaj, da se rešiš takega zakona, ker bo vse sigurno ne bo, samo stopnjevalo se bo vse skupaj. Alkohol mu stanje samo poslabša. Obrni se za nasvet na Društvo za nenasilno komunikacijo, Miklošičeva 38, Ljubljana, telefon si poglej na njihovi strani. Zaščiti sebe in otroke pred njim.

Erno imaš kup rešitev za tvoje težave ( vedno so in lahko jih vidiš, če se malo odmakneš od situacije in realno razmisliš) vendar si izbrala edino, ki ni rešitev. S samomorom ne rešiš ničesar in če ne drugega, si pomislila na to, kaj je pri vsem skupaj nabolj pomembno – tvoji otroci, ki bi ostali sami in nezavarovani z psihično motenim očetom ( če je on oče). Ni to mar dosti bolj pomembne kot tvoje čustvene drame?

Ne morem vedeti kakšna je tvoja realna stiuacija, ker si opisala zgolj nek dogodek, ne pa celotne situacije, ki jo imaš z možem. Zato težko povem kaj pametnega. Tisto, kar je dejstvo pa je, da ti takšnega obnašanja ni potrebno trpeti in da dokler temu ne rečeš NE tudi sama prispevaš, da je situacija takšna, kot je.

Res je, da je včasih v vrtincu čustvenih dram težko videti situacijo takšno, kot v resnici je in če tega ne vidiš, tudi rešitev ne moreš najti. Če tudi sama tako doživljaš, denar namesto za moževe zabave raje daj za terapevta, ki ti bo pomagal, da boš lažje našla najbolj zdrave rešitve za vse vpletene. Dober nasvet je tudi, da greš vsaj do društva za nenasilno komunikacijo, ki imajo s takšnimi situacijami izkušnje in ti lahko (čisto anonimno ) svetujejo.

Če te ne more nič drugega pripraviti do tega, da bi začela situacijo aktivno reševati, pomisli vsaj na svoje otroke. Če je tebi tako grozno ob vsem skupaj, kar se dogaja, kako se morajo počutiti šele oni, ki imajo manj možnosti in mehanizmov, da bi se zaščitili? Še posebej če ne morejo niti pri tebi najti opore in zaščite?

Blokirana kartica, gostje, ki nimajo kaj jesti, mož, ki te žali so v primerjavi s tem, kar ob vsem tem doživljajo otroci povsem nepomembni. Četudi takrat niso bili prisotni. Glede na to, kar pripoveduješ gre za vzorec vedenja in dinamike med teboj in možem, ki ga vidijo in so ga deležni tako ali drugače.

Zato je moj nasvet, da TAKOJ začneš iskati rešitve. Za to, da ne zaščitiš sebe in svoje otroke nobeden izgovor ne drži vode. Niti eksistenca, kaj šele kaj drugega. Če meniš da ne zmoreš sama pa stopi do ljudi, ki ti bodo pri tem pomagali.

GittaAna