http://www.viva.si/Psihiatrija/985/Samomor-intervju-s-prof-dr-Onjo-T-Grad-klini%C4%8Dno-psihologinjo

6. junij 2005

Samomor: intervju s prof. dr. Onjo T. Grad, klinično psihologinjo

Avtor: Tili Kojić

prof. dr. Onja T. Grad, klinična psihologinja
prof. dr. Onja T. Grad, klinična psihologinja (Foto: Diana Anđelić)

Povezano
•Potreba po samopoškodovanju in razmišljanje o samomoru
•Globoko žalovanje
•Poskus samomora
•Alkohol

Vedno je še kakšna pot

V pogovoru s prof. dr. Onjo T. Grad, klinično psihologinjo in nacionalno koordinatorko Svetovne zdravstvene organizacije za preprečevanje samomora v Sloveniji, odkrivamo, zakaj še vedno nimamo nacionalnega programa na tem področju, kako lahko kot posamezniki pravočasno in pravilno prepoznamo znamenja, ki opozarjajo na nevarnost samomora, ter kako lahko pomagamo

Britanski psiholog slovenskega rodu, Andrej Marušič, zagovarja zanimivo teorijo, po kateri naj bi bil samomor gensko pogojen. Kako to komentirate, še posebno v luči visokega števila samomorov v Sloveniji?

Ta teorija se pojavlja in izginja že več desetletij, a za zdaj ni bila znanstveno dokazana. Menim, da to ni ključno pri reševanju tega problema – tudi če je ta poteza “genetska”, se bo pač pokazala v nekem simptomatskem vedenju, ki ga bo treba zdraviti; za ljudi bo treba poskrbeti podobno kot doslej. Ne glede na to, ali bo teorija potrjena ali ne, pri zdravljenju bolnikov ne bomo veliko spreminjali. Edina stvar, ki zares pomaga pri samomorilnem vedenju in premišljanju o smrti, je, da se s človekom pogovorimo o teh mislih in skušamo skupaj poiskati rešitve za probleme.

Vam je bližja kakšna druga teorija?

Prepričana sem, da je samomor posledica več vzrokov, zato menim, da ga en sam gen ne more “razvozlati”. Med narodi z visokim koeficientom samomora pogosto najdemo določene podobnosti. Zelo veliko samomorov je na južnem Bavarskem, v južni Avstriji, južni Madžarski, Vojvodini, na severnem Hrvaškem in v Sloveniji. To ozemlje je nekoč pripadalo avstroogrski monarhiji, torej so se ljudje šolali znotraj istega šolskega sistema, podobne so bile vzgojne metode, prevladovale so podobne vrednote, skupne so jim bile tudi nekatere kulturne in druge zgodovinsko pogojene značilnosti. Morda pri tem sodelujejo tudi geni, vendar bo treba to tezo še dokazati.
Pomemben dejavnik je tudi alkohol. Ne smemo pozabiti, da je v vseh teh državah poraba alkohola ogromna, zlasti v povezavi s samomorom. Alkohol bodisi sodeluje v procesu, ko alkoholik na koncu naredi bilančni samomor, ali pa prispeva k akutni opitosti, ki pomaga k temu dejanju.
Vidite, težko je reči, da gre le za gen! Mogoče pa? Vemo, da igra alkohol pomembno vlogo, torej moramo preprečevati pretirano porabo alkohola. Če bo minister za zdravje izpeljal to, kar namerava – če bo torej ustavil zlorabo alkohola med mladimi – sem prepričana, da bo v desetih letih v Sloveniji manj samomorov.
Zanimiv je tudi podatek, da je v tradicionalno katoliških državah zelo malo samomorov, toda za Slovenijo, ki je tudi katoliška, to ne drži.

Kje je trenutno Slovenija v evropskem merilu?

Slovenija je po številu samomorov že nekaj časa na šestem mestu v Evropi, in sicer od časa, ko je razpadla Sovjetska zveza. Prej za to območje ni bilo podatkov ali pa je bila statistika lažna. Sploh pa bi se morali lotiti ukvarjanja s tem problemom. Težko je razumeti naše politike. Niso se pripravljeni ukvarjati s fenomenom, zaradi katerega vsako leto umre 700 ljudi. Nihče se niti ne zgane.

Ali so znaki, ki napovedujejo samomor, pri odrasli in odraščajoči osebi enaki?

Seveda ne. Ko gre za odrasle, lahko rečemo, da stvari potekajo nekoliko bolj “predvidljivo”. Odrasli se ravnajo po nekem konceptu. Poleg tega je samomor običajno posledica številnih stvari. Odrasel človek o samomoru najprej razmišlja, nato idejo zavrže, pa spet razmišlja in naposled izdela načrt. Pri odraslih je toliko možnih vzrokov, kolikor različnih vlog imamo. Vzrok je lahko povsem oseben, partnerski, lahko gre za alkoholizem, ki poseže na vsa področja, lahko je ekonomski (brezposelnost, gmotna stiska), lahko gre tudi za bolezen.
Toda nekatere ljudi lahko mučijo vse te težave, a ne bodo naredili samomora; raje se bodo borili. Drugi tega preprosto ne zmorejo. Ravnanje je odvisno od izkušenj, vzgoje, socialnih odnosov … Lahko ste zelo suicidalni, a imate trdno mrežo svojcev in prijateljev, ki bodo nemudoma opazili, da je z vami nekaj narobe, in vas “odvlekli” po pomoč. Lahko pa vas bo dolgo mučila depresija, pa tega nihče ne bo opazil, in to vas utegne tako prizadeti, da se boste le težko uprli samomoru.

Kako pa je pri mladostnikih?

Mladostniki so zelo nepredvidljivi. Znaki sicer obstajajo, a jih je manj in so manj prepoznavni. Mladostniki se pogosto vedejo nesramno, izzivalno, napadalno, lahko celo stresajo jezo – vse to težko prepoznamo kot depresijo ali stisko. Namesto tega se z njimi borimo in jih kaznujemo. Poleg tega se hitro odločijo – zdaj bere knjigo, čez dve sekundi pa že zbezlja in skoči skozi okno ali pod vlak. Nevarna je prav ta hitra reakcija. Temu lahko botrujejo hormoni, mladostnikova identiteta še ni izoblikovana, veliko je konfliktov, vse to pa je tudi sestavni del tega obdobja. Samomorov med mladostniki k sreči ni tako zelo veliko, a jih je vseeno preveč.

Kdaj in kako moramo ukrepati?

Za zdaj je edina stvar, ki resnično pomaga, to, da se odzovemo na določene spremembe. Če je bil človek vse življenje odprt, družaben in zgovoren, nato pa se nenadoma zapre vase, nikamor noče, postane jokav, ne kaže znakov, da bi ga karkoli veselilo, ne more spati ali jesti, ga moramo vprašati, kaj se dogaja. Včasih ne pomaga niti to. V takšnem primeru je treba poiskati strokovno pomoč. Prvi je lahko že splošni zdravnik. Splošni zdravnik marsikdaj bolje oceni položaj kot marsikateri specialist, poleg tega pomaga pri odločitvi, kdaj človek potrebuje psihiatrično oskrbo.

Na kaj moramo biti še posebno pozorni?

Vedno je treba biti pozoren na radikalne spremembe v posameznikovem vedenju. Mladostniki pogosto spremenijo stil oblačenja in vedenje. Starši otrok, ki so naredili samomor, pravijo, da se je otrok vse več zadrževal doma, se umaknil iz družbe, začel pisati pesmi ali igrati kitaro, premišljevati filozofske misli, ni hotel govoriti, druge je podil od sebe in zelo popustil v šoli. Če otroka nič ne zanima ali pa se ne zanima več za stvari, ki so mu bile prej pomembne, je to vsekakor znak za preplah. Najprej se je treba z njim pogovoriti. Pri tem je dobro vprašati, kaj je narobe, povedati, da nas skrbi zanj, ga vprašati, ali mu lahko kako pomagamo, mu sporočiti, da smo opazili njegovo stisko … Če otrokom ponudimo možnost, se nam zaupajo.

Kako lahko znake prepoznamo pri sebi?

Vsi kdaj pa kdaj razmišljamo o samomoru. Ta misel ni nikomur tuja. Toda večina ljudje to misel zavrne in reče, ne, obstajajo še druge možnosti. Če se to kar naprej ponavlja, je treba ukrepati. Če nimamo najbližjih, moramo sami poiskati strokovno pomoč. Na voljo so tudi oblike polstrokovne pomoči, na primer posebne telefonske linije. V okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani že dvaindvajseto leto deluje telefonska linija Klic v duševni stiski, na kateri vsak dan med sedmo zvečer in sedmo zjutraj dežurajo posebej usposobljeni strokovnjaki. Saj veste, depresivni ljudje ponoči ne morejo spati in razmišljajo o groznih stvareh. Ponoči se stvari vedno zdijo težje, tudi če nismo depresivni. Ti telefoni so takojšnja pomoč, saj se človek lahko takoj razbremeni, ni mu treba hoditi zdoma … Teh telefonov je kar precej. V Sloveniji deluje več laičnih telefonskih linij; tudi te so dobrodošla pomoč, čeprav laiki ne morejo ponuditi nič drugega kot pripravljenost za poslušanje. Strokovnjaki pa jih lahko tudi usmerijo po pomoč.

Kaj lahko pri tem naredi družba?

Edini dolgoročno uspešen način je vzgajanje pozitivnega razmišljanja in sposobnosti reševanja problemov. To pa je mogoče doseči le na način, za katerega se strokovnjaki zelo zavzemamo, namreč s konsenzom znotraj slovenske države v obliki nacionalnega programa preprečevanja samomora.

Ali obstaja tak program?

Predlog, imenovan Načini preprečevanja samomora v Sloveniji, ki smo ga pripravili pod pokroviteljstvom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), smo predložili že pred šestimi leti. Zdaj bi morali zadevo prevzeti politiki, kaka politična stranka, država ali vlada. Strokovnjaki se zavedamo, kako pereč je ta problem, ne moremo pa ga reševati. Rešujemo lahko samo posameznike, ki pridejo k nam.

Katero je osnovno vodilo tega predloga?

Načrtovati bi morali dolgoročne ukrepe: kako prek posameznikov vplivati na posameznike in celotno družbo. Treba bi bilo usposabljati učitelje, da bodo znali otroke naučiti drugačnega reševanja težav. V ta proces bi morali biti vključeni vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih, od staršev do vzgojiteljev v vrtcih. Za to je seveda potreben koncept, strategija, ki smo jo predlagali prek posameznih ministrstev. Žal se za naš predlog ni ogrela še nobena politična opcija, nobena stranka, niti vlada kot celota.

Se politična javnost tega vprašanja res tako otepa?

Imamo ljudi, ki se ukvarjajo z drogami, imamo urad za droge … To je seveda dobro, toda na drugi strani nimamo niti ene ustanove, ki bi bila zadolžena za vprašanje samomora. Za to preprosto ni dovolj politične volje. Edino, kar se zgodi, je, da pritisnejo na strokovnjake, češ, več delajte, naredite kaj … Mi pripravimo program, nato pa se zatakne … Pa ne samo na ministrstvu za zdravje, obrnili smo se tudi na druga ministrstva, na ministrstvo za šolstvo, za delo, za obrambo, a brez uspeha. Doslej nismo dobili nobenega predloga, da bi to kakorkoli uredili. Zdaj se sicer dogovarjamo z ministrom za zdravje, da bi oblikovali posebno skupino, a tudi to še ni dokončno.

Kaj bi še želeli sporočiti našemu bralstvu?

Še enkrat bi rada poudarila, da je vselej mogoče pomagati in da stiska ni nič sramotnega. V takšnem položaju se lahko že jutri znajdemo sami ali kdo od naših bližnjih. Tudi kot sodelavci v službi, kot učitelji v šoli ali kot prijatelji opazimo človeka v stiski. Ne tolažite se, da bo minilo samo od sebe. Naj nam ne bo nerodno vprašati. Ne slepite se, da bo človek sam poiskal našo pomoč, če jo bo potreboval. Ne. Poskušajmo prvi vprašati in tako dejavno pomagajmo sočloveku.

Hvala lepa za pogovor.

Znaki, ki jih ne gre spregledati

* Verbalni: “Bolje bi bilo, če me ne bi bilo.” “Vsega imam dovolj.” “Saj me boste kmalu rešeni.” “Saj si bom kaj naredil.” “Bom odšel, da boste imeli mir pred mano.” “Obesil se bom.” …
* Neverbalni: pisanje oporoke, predajanje predmetov, funkcij in nalog, socialni umik.
* Znamenja depresivnosti (težave s spanjem in tekom, umik iz družbe, žalost, nedejavnost, brezvoljnost, občutki brezizhodnosti …).
* iskanje sredstva oziroma metode za samomor in pripravljanje na izvedbo.

Kam se lahko obrnem po pomoč?

1. Pri bližnjih:
a) svojci, družina,
b) drugi pomembni bližnji,
c) sodelavci, nadrejeni,
d) sošolci, učitelji.

2. Polstrokovna pomoč:
a) krizni telefoni (Klic v duševni stiski, tel. (01) 520 99 00),
b) skupine za samopomoč.

3. Strokovna pomoč
a) izbrani osebni ali družinski zdravnik,
b) svetovalne službe (centri za socialno delo, svetovalni centri, svetovalne službe …),
c) psihiater, klinični psiholog (zdravstveni domovi, psihiatrični ali psihohigienski dispanzerji, psihiatrične bolnišnice