hormonski motilci moške spreminjajo v narcisoidne psihopate
Zanimivo branje, Vilinka 13.
Že daleč nazaj sem brala o škodljivosti PVC- ja na moško plodnost in zato se nebi čudila temu, da je tudi to možno, vsaj delno, kar piše v tem sestavku. Dejstvo je, da do “ženske emancipacije” ni prišlo kar tako. Če moški ne opravljajo svoje funkcije, kakršna mu je namenjena, da je skrbnik družine in njena podpora. Rek pravi, da ženska podpira tri vogale . . . . Torej če so stvari takšne, kaj ni čudno, da so bile ženske tako rekoč prisiljene podpirati še četrtega, tistega, ki je edini preostal moškim.
In če pomislim kaj na osnovi tega nastane iz moških potomcev? Kakšen vzor jim lahko dajo takšni očetje o vlogi, ki jo bodo morali zaigrati v življenju, v svoji odrasli dobi? In ker prave vzgojne podlage ni, pač ti moški kasneje blefirajo v vlogah, ki nimajo praktične ampak samo priučeno podlago. Je potem kaj čudnega, da je toliko ločitev zakonskih zvez?
Težko je namreč biti mati otrokom in možu. Saj drugega običajno tako ali tako niso zmožni.
že zaradi naslova se mi članka ni dalo brat. če bi Komat in njemu podobni malo zgodovino poznali, ne bi takih oslarij pisali. V osnovne šole bi bilo nujno uvesti tudi predmet zgodovina spolov, ker nam sedaj prodajajo pravljice o dobrih starih časih. Prvotno besedilo življenja Alenke Puhar bi moralo biti obvezno čtivo.
Meni se zdi, da je oboje za razmislit, vendar skrajnosti niso nikoli pametne.
Dejstvo je, da koktajli kemikalij, ki jih dobivamo od povsod, vplivajo na naše telo in psiho in da še veliko premalo vedmo o tem, še manj smo opozorjeni, saj kemični industriji pač ni do tega, da bi tako zelo glasno poudarjala stranske učinke, poleg tega pa stranske učinke vemo zgolj za posamezne kemikalije, o učinikih vsakodnevnih koktaljov pa še ni pametnih in javnih raziskav.
Dejstvo je tudi, da so sociopati in narcisi od nekdaj del človeštva v precej predvidljivem številu ( osebnostnih motenj je vedno cca 10-11 odstokovv vsaki populaciji in sociopati so eni izmed njih ( antisocialna osebnostna motnja) plus ,da se osebnostne motnje pogosto prekrivajo ( lahko imaš več njih) , razlika je le v tem kako ugodna je za njihovo razraščanje družba, v kateri živijo. Če je precej zdrava so izstopajoči posamezniki, če je takšna kot je sedaj, jih najdemo razraščene na vseh vodilnih mestih, kjer so nihove najbolj patološke lastnosti pogosto celo zaželjene.
Kar se pa tiče Alenka Puhar in njene knjige Prvotno besedilo življenje se mi pa res zdi obvezno čtivo za vsakega slovenca, saj lahko tu jasno vidiš , od kod takšna patologija slovenskih družin. Ne samo iz psihološkega, temveč tudi iz mnogo drugih vidikov. Nujno in obvezno branje!! Jaz sem jo brala odprtih ust in mi je marsikaj postalo jasno.
GittaAna
Knjigo Alenke Puhar sem prebrala. Mene osebno je tako pretresla, da je nisem mogla prebrati vso naenkrat. Odložila sem jo, počakala nekaj časa, da se je prebrano malo “usedlo na dno”, jo ponovno vzela v roke in tako nekajkrat.
Sem pa našla tale zapis, ki je zame kar simptomatičen v smislu “tiščanja glave v pesek” celotne družbe, pa ne samo slovenske…..če nečesa nočeš videti, tega ni. Je, je in vzorci gredo iz roda v rod, kot štafetna palica.
//začetek citata….zlasti odnos med materami in hčerami. Besedilo se je rojevalo kot podlistek v Delu in izzvalo, tako nejevero kot navdušenje. Kljub potrpežljivemu vztrajanju, se za izdajo ni ogrel noben slovenski založnik. Delo je navsezadnje izšlo pri Globusu v Zagrebu….konec citata//
Mislim, da je bilo 19. stoletje čas, ki je bil lahko usoden za otroke, pa ne samo pri nas.
Pravkar našla nekaj podobnega na MMC.
Prav zanimivo. Sedaj vem zakaj ima vse več ljudi težave s ščitnico.
Ampak, ko vidiš, da se to začne že z otroškimi oblačili . . . . . Žalost. Pa ne samo to. Kriminalno dejanje. Ampak kaj ko so za tem delujoči razni finančno zelo podprti lobiji.
http://www.rtvslo.si/svet/skodljive-kemikalije-v-oblacilih-lahko-vplivajo-na-plodnost/330458
In jaz včasih nisem niti pomislila, da bi novo oblačilo pred prvim nošenjem oprala. Saj se mi je zdelo tako čistooo. . . . Danes pa pravim, OPRAT! In mogoče ne samo enkrat. Žalostno. In to so samo oblačila, da ne govorimo še o vsej plastiki in hrani.
Srhljivo.