Zaupala bi vam rada mojo zgodbo. Nikoli nisembila zadovoljna s svojo postavo, zato sem se novembra odločila, da bom shujšala.(Takrat semimela 160cm in 52kg) – v dveh mesecih sem shujšala na 44kg. Pa vseeno nisem bila zadovoljna, poleg tega smo se doma začeli prepirati glede tega, rekli so da če še malo shujšam bomo šli k zdravniku itd… (sicer imam ljubeče starše in vem, da jih je zelo skrbelo).

No zaradi vsega tega sem se začela prenažirati, kar je trajalo 2 meseca, nisem se mogla ustavit, vsak dan me je bolel trebuh, ampak sem pred kakšnim mesecem vsopstavila normalen odnos s hrano, tako da se normalno prehranjujem in imam 53kg (želim si še malo shujšati, ampak imam načeloma ok postavo, ker tečem in hodim v fitnes itd…)

Kje se pojavi problem oz. zakaj imam še vedno ‘manjše’ težave? Torej… Še vedno imam problem, ko ima npr. kakšna prijateljica rojstni dan, se vedno izmaknem, ker nočem jesti torte. Ko kdo ponuja čokolado, jo vedno zavračam in rečem, da mi ne paše.. Tudi na sladoled mi je težko iti s prijateljicami, vendar to še prenesem… Ob petkih sem nehala piti(alkohol), ker ”zdravo živim”, nihče pa neve, da je to zato, ker imam nek strah pred kalorijam, al nevem kaj je no. Ne pravim da je alkohol vredu, ampak stara sem 17 in lani, sem vsak petek hodila ven, se zabavala z vrstniki ahh ko pomislim kok sem se mela dobr, zdej pa ob petkih, zaradi tega raje ostajam doma. Najhuje je to, da me že zdaj skrbi, ko gremo s prijateljicami julija na morje-kaj bom naredila,ker vem, da bomo 2x pile in bo prijateljica prinesla muffine, da ne govorim, kako vse rade jejo sladolede, čokolade – pa imajo super postave! res me skrbi. Nisem vredu, rada bi spet zaživela. Kot sem živela lani, zdaj se zadržujem samo še doma…

Sproščeno se počutim samo doma, ko sem sama in mi ni treba skrbeti kaj bom jedla. Socialno sem se izolirala. Nevem kaj naj – naj začnem hoditi ven, kot včasih??? Res sem bila zabavna, zadnjič mi je preijateljica, s katero sem vsak dan rekla, da me pogreša… Tudi sama se pogrešam, kaj naj naredim??Res se nebi rada zredila, ker mi ni nič hujšega, kot imeti debele noge(zdaj jih nimam). Ahhh ni mi pomoči.

Draga Lana,

težave, ki jih opisuješ so značilne za motnje hranjenja (stradanje, prenajedanje, strah pred debelostjo, nihanje teže, odrekanje sladkarijam in “živeti zdravo”,…). Dnevno razmišljanje o tem kaj jesti, izoliranje od okoliščin, kjer je na voljo hrana, ki se ji izogibaš, umik od prijateljev, tudi sodi zraven.
Verjamem, da se zelo trudiš, ni pa tu pomanjkanje volje problem. Mogoče ti bo pomagalo, če bi si prebrala knjižico Ko hrana ni več hrana, ali pa Prehrana od Anite Naik. Da boš bolje razumela sebe.
To kako gledamo nase, kako sprejemamo svoje telo, je naša samopodoba. Kako vrednotimo sebe kaže na to, kako smo zadovoljni s seboj. In ti si sama rekla, da nisi zadovoljna s seboj. Da bi bila zadovoljna bo potrebno, da se naučiš tega. Da spremeniš pogled nase. Da se vidiš kot vredno, čeprav imaš več kg od idealne postave. To pa zelo težko naredimo sami. Predlagam ti, da se vključiš v psihoterapijo, svetovanje, nekam, kjer bi se ob podpori drugih naučila kako to doseči. In kaj je razlog, da tega ne zmoreš sedaj.
Kaj meniš o tem predlogu?

Vse dobro,

Tatjana