Na Zavod Pogreb ni tabu smo včeraj prejeli vprašanje, ki ga lahko preberete spodaj. Naša strokovnjakinja – psihologinja Ana Zarnik Horvat (Svetovalnica – soočanje s smrtjo in žalovanjem[/url]) je svetovala po svojih najboljših močeh. Morda pa je imel kdo od vas podobno izkušnjo in bi Nataši lahko pomagali še s kakšnim nasvetom. Zahvaljujemo se za vsak predlog. Hvala!

Vprašanje:

Spoštovani!Prejšnji teden smo nesrečno izgubili našo drago učenko, sošolko in prijateljico. Stara je bila komaj 14 let. Mene kot zaposleno v šoli, je dogodek zelo pretresel, ker se je zgodilo iznenada – zastoj srca. Sprašujem se, če bi morali še kaj storiti za ostale otroke, sošolke, sošolce, prijatelje, ki jih je dogodek zelo pretresel. Menite, da bi morali v šolo povabiti kakšnega strokovnjaka, da bi se z otroki pogovoril’? Hvala za odgovor,Nataša

Pozdravljeni!

Najprej iskreno sožalje vsem, ki čutite izgubo mladega življenja.
Verjamem, da je nenadna smrt pretresla celo skupnost, v kateri je dekle živelo, dotaknilo pa se je tudi ogromno ljudi po Sloveniji.

Sprašujete, kaj bi morali narediti za otroke, sošolce, ki so pretreseni.

Najprej jim je treba omogočiti slovo od sošolke, prijateljice, najbolje na razredni uri. Ker se otroci in mladostniki radi izražajo skozi pisma, pesmi, izdelke, slike, jih lahko povabite, da čustva ob slovesu prelijejo v nek izdelek in da te stvari ali shranite, nesete družini dekleta, na njen grob, skratka, da naredijo, izdelajo nekaj, kar bo izražalo njihova čustva do izgubljene osebe. Kajti slovo je pomemben del, da se proces žalovanja sploh lahko začne. Omogočite jim ga.

Mladim ljudem, ki se s smrtjo še niso velikokrat srečali in so v letih, je dobro povedati, da si vzamejo čas, da žalujejo za izgubljeno sošolko, prijateljico… v njihovem življenju, vsak na svoj način, vsak s svojim tempom. Tu ni pravil, kako je treba ali kako je prav žalovati in koliko časa, ampak gre vsak človek skozi svoj proces žalovanja, ki je edinstven. Vsa čustva so legitimna: od žalosti, strahu, jeze in tako naprej. Tudi to, kadar učitelji pokažete svojo ranljivost, učencem odleže. Da v tem niso sami, da je hudo mnogo ljudem…

Povedati jim je treba tudi, da je žalovanj proces in da gredo v tem procesu vsi ljudje skozi univerzalne faze žalovanja: od šoka do zanikanja, jeze, žalosti in sprejetja, ker se lahko (oziroma se bodo) sprašujejo, kaj se z njimi dogaja, ko en dan žalovanja čutijo žalost, drugi pa na primer jezo. Gre za normalen proces ob boleči izgubi.

Učitelji lahko na urah poskrbite za to, da ta čas namenite kontinuiranim pogovorom s celim razredom, da ne bodo imeli učenci občutka, da se je smrt zgodila, vse pretresla in da gredo čez nekaj dni vaša življenja preprosto naprej, smrt pa se pusti nekje v preteklosti. Da, saj življenja gredo naprej, ampak odnos ljudi do tega dekleta bo nekaj, kar bo kljub njeni smrti še vedno trajalo. To pomeni, da bo v vaših mislih in mislih učencev dekle prisotno, morda za celo življenje. Da učenci vedo, da se s smrtjo njihov odnos s sošolko ali prijateljico ni končal, ampak le spremenil. In da je na nek način ona še vedno prisotna med njimi, vami (preko odnosa) in da se jo skupaj na urah spominjate.

Če se šola odloči povabiti strokovnjaka, naj bo ta dogodek organiziran v manjših izkustvenih skupinah, v katerih se bodo učenci počutili varno, da se bodo lahko izrazili.

Ana Zarnik Horvat