Pozdravljeni,

Mislim da imam sindrom kronične utrujenosti. 130 točk po http://www.adrenalfatigue.org/take-the-adrenal-fatigue-quiz, stalno utrujen in brez energije, počivam več kot dojenčki, nobenega oddiha od spanja, klasičen potek dneva (zjutraj nič od nič, kriza okrog 3h, oživim šele zvečer), utrujenost z (enodnevnim) zamikom, brain fog, slab spomin, zmanjšana produktivnost, nizek libido, nepojasnjeni strahovi, slabo prenašanje stresa, občutjivost na svetlobo (in zvok v preteklosti), občutjivost na premikanje, glavoboli, dehidracija, minimalna nepravilnost srčnega ritma, težave začele praktično takoj po 2letni preobremenjenosti z delom in faksom, v manjši meri tudi bolečine v mišicah, in še in še.
S težavo zmorem delati 4-6 ur na dan od doma, dvakrat na teden grem za dve uri na firmo. Poleg tega se minimalno ukvarjam še s punco, za vse drugo pa ni energije, že to je preveč. V 4ih letih se je stanje malo popravilo, predvsem z omenjeno ureditvijo dela, energetskim zdravljenjem, presno dieto, meditacijo ipd. Uradna medicina mi je le pobrala dve leti življenja.

Sočustvujem z vsemi, ki se jim dogaja kaj podobnega, tako je res težko živeti!

Imam dve vprašanji:
1. Sprašujem se, ali imam res sindrom kronične utrujenosti zaradi posebne vrste glavobolov. Glavobol dobim že od minimalnih gospodinjskih opravil oz. premikanja po stanovanju. Kakršnakoli telovadba odpade. Na teden zmorem dvakrat po 2urno popoldansko delo na firmi, še to samo zato, ker živim 2 postaji mestnega avtobusa od podjetja. V ta dva izhoda so vključeni še nakupi. Plus še maksimalno dva izhoda, 1km hoje ali par postaj z avtobusom. Vožnja le z avtobusom, stoje, na prstih, sicer zaradi vibracij dobim glavobol. Vse izvajam previdno in počasi, sicer mi je hitro žal. To je res neverjetno slišati, še sam sebi težko verjamem, da ne morem izvajati teh stvari! Z vlakom sem brez hujših posledic prišel tudi do Maribora. Vse je v premikanju/vibracijah … ali pa samo naporu. Glavobol dobim tudi od pol ure ležanja na hrbtu. Včasih samo od glasnega govorjenja, spet vibracije. Vedno glavobol v sredini oz na vrhu glave, ki se lahko vleče dneve ali tedne in nikoli res ne izzveni. 1 leto nevrološke obravnave in še eno psihološke ni pokazalo nobenega problema ali izboljšanja. Nihče od zdravnikov mi ne verjame. Moje omejeno gibanje oz zadrževanje v stanovanju vidijo kot fobijo, nihče me ne posluša, ko pravim, da se mi kar smeje, ko sem zunaj. Že obisk zdravnika je zame cel praznik v smislu dogajanja!
Drugi velik problem je občutljivost na svetlobo. To in glavobole je mogoče pojasniti tudi s tem, da so oči in glava edini stvari, ki jih uporabljam, sem programer.

2. Kam naj grem na testiranje za sindrom kronične utrujenosti? Opcija na napotnico mi po večih obiskih ‘specialistov’, ki te po nekaj mesecih čakanja samo pošljejo domov, od česar še en mesec okrevaš, zame ni več opcija. Še najraje bi šel k nekomu, ki sindrom pozna, verjetno bi rabil test kortizola in DHEA. Na forumu je večkrat omenjena Sanja Toljan (zgleda da z dolgo čakalno dobo), pa še en drugi zdravnik, kaj mi priporočate? Razmišljal sem tudi o samostojem hormonskem testiranju krvi/sline?

Hvala za morebitne odgovore!

Joj, joj, joj, 22:30, takoj spat!!!! 🙂

Spoštovani,

morda vas lahko usmeri odgovor tukaj?: http://www.zase.si/?clanki=47
Inštitut za preventivno medicino: http://www.zase.si/?storitve

Želim vam uspešen spopad s težavami.

Sindrom kronične utrujenosti – vedno večji problem naše družbe?

avtorica prispevka: Mateja Lisjak, dr. med.
Članek je bil objavljen v strokovni reviji ISIS, avgust-september 2008.

V ambulante družinskih zdravnikov vedno pogosteje prihajajo bolniki vseh starosti in poklicev z neopredeljeno hudo izčrpavajočo utrujenostjo in številnimi pridruženimi zdravstvenimi težavami, ki jih zdravniki težko opredelijo v katerokoli znano bolezensko sliko. Sledi neuspešno tavanje od specialista do specialista, občasno težave minejo spontano ali pa vztrajajo in se jim prizadeti bolniki prilagodijo. Tako smo ob večkratni pobudi Slovenskega društva za fibromialgijo in sindrom kronične utrujenosti pod vodstvom prof. Alojza Ihana konec marca 2008 v dvorani Medisa organizirali prvo delavnico o sindromu kronične utrujenosti (SKU) in fibromialgiji (FM) za bolnike in njihove svojce. Odziv je bil presenetljivo zelo velik in dvorana je bila polna do zadnjega kotička.
Prof. Ihan je v uvodnem predavanju opisal osnove delovanja imunskega sistema in različne vplive nanj. Prim. dr. Dušan Logar z revmatološkega oddelka Bolnišnice Petra Držaja je predstavil klinično sliko in možne načine zdravljenja fibromialgije. Sledilo je moje predavanje o sindromu kronične utrujenosti. Ana Ožura, univ. dipl. psih., z nevrološke klinike je razložila bistvo vedenjsko-kognitivne terapije. Mag. Jelka Janša, dipl. del. terapevt, z nevrološke klinike pa nam je predstavila Packerjevo metodo za obvladovanje
bolezenske utrujenosti, ki jo že uspešno uporabljajo na ljubljanski nevrološki kliniki pri zdravljenju multiple skleroze, in razložila razliko med običajno in patološko utrujenostjo.

Povzetek delavnice:
SKU je kompleksna heterogena bolezen in predstavlja spremembe v kompleksnih mehanizmih homeostaze, najverjetneje kot posledica delovanja različnih dejavnikov okolja, genetskih mutacij in načinov vedenja. V MKB-10 jo najdemo pod šifro G93.3. Za lažjo postavitev diagnoze je CDC (Center for Disease Control) leta 1987 postavil naslednje diagnostične kriterije:

Glavni kriteriji:
• nenaden ali postopen pojav persistentne ali nihajoče izčrpavajoče utrujenosti, povsem različne od običajne utrujenosti, ki ne mine s počitkom in zmanjša bolnikovo dnevno aktivnost za 50 odstotkov premorbidne dnevne aktivnosti za najmanj šest mesecev,
• utrujenosti ni mogoče razložiti s prisotnostjo katere druge somatske ali psihične bolezni.

Dodatni kriteriji (prisotni morajo biti vsaj štirje):
• subfebrilne temperature ali mrazenje,
• podaljšana, vsaj 24-urna huda utrujenost po opravljanju premorbidno povsem tolerabilne aktivnosti,
• vneto grlo,
• boleče in/ali povečane vratne, podpazdušne, ingvinalne bezgavke (sveža okužba ali reaktivacija EBV?),
• nerazložljiva slabost in diareja,
• mialgije, migratorne, nevnetne artralgije,
• nevropsihološki znaki: fotofobija, prehodni vidni skotomi, povečana razdražljivost, depresivnost, anksioznost,
• motnje spanja (insomnija ali hipersomnija),
• bolniki navajajo postopen ali nenaden pojav težav.

Ob fizikalnem pregledu najdemo zelo malo:
ponavadi subfebrilne temperature, neeksudativni faringitis in povečane, občutljive subokcipitalne, vratne in ingvinalne bezgavke. Laboratorijsko najdemo različne imunske disfunkcije:
• aktivacija imunskega sistema,
• povišana sinteza Ig,
• povišani proinflamatorni citokini: IFN gama, TNF alfa, IL6, IL1,
• zmanjšana citotoksičnost, zmanjšana funkcija makrofagov,
• disfunkcija NK-celic,
• disfunkcija citotoksičnih CD8-celic,
• zmanjšani perforini in granzymi (litični encimi NK-celic, pomembni za uničenje tarčnih celic).

Bolniki v anamnezi navajajo izpostavljenost okužbam ali toksinom, kronični psihični ali fizični stres. Hormonske spremembe naj bi imele vlogo pri obratu odziva Th1 v odziv Th2. Možne so tudi genetske predispozicije, ker je SKU pogostejši v nekaterih družinah.

Na primarni ravni je treba najprej izključiti druge možne somatske in psihične bolezni.
Opravijo naj se naslednje preiskave:
• hemogram, DKS, SR, CRP za orientacijo,
• biokemija, hepatogram, intracelularni Mg, IgE, da se izključijo presnovne bolezni in alergije humoralnega tipa,
• bris nosu, žrela,
• RA, ANA; CPK, LDH za izključitev avtoimunskih bolezni,
• ferritin,
• TSH, ščitnična protitelesa za izključitev ščitnične disfunkcije,
• serologija: EBV, CMV, HHV1, 6, toksoplazma, HIV …,
• EKG, Rtg pc (TBC, sarkoidoza, aritmije …),
• izključiti zlorabo psihoaktivnih snovi.
Treba je opraviti psihološko testiranje, da se izključi depresijo in druge psihične bolezni. Značilna razlika med depresijo in SKU: pri depresiji fizična aktivnost zmanjša utrujenost in ostale težave, pri SKU pa utrujenost in težave znatno poveča. Pridruženo depresivno razpoloženje je navadno reakcija na družbenoekonomske posledice dolgotrajnosti bolezni ali pa mogoče posledica delovanja provnetnih citokinov na ustrezne centre v možganih?

Na sekundarni ravni naj bi bolnika preiskal imunolog, infektolog, revmatolog, po potrebi psihiater.
Bolniki so lahko različno prizadeti: Blago prizadeti hodijo v službo, v prostem času navadno počivajo, zmerno prizadeti službo komaj še zmorejo, zato nastajajo konflikti z nadrejenimi in sodelavci zaradi pogostih bolniških odsotnosti. Hudo prizadeti še zmorejo doma skrbeti zase, zelo hudo prizadeti pa so odvisni od pomoči okolice. Bolezen traja od več mesecev do več let, lahko tudi vse življenje, z značilnimi nihanji izboljšanj in poslabšanj in različno prizadetostjo. Najpogosteje bolezen izzveni postopno.

Zdravljenje: Specifičnega zdravljenja še ne poznamo.
Farmakološko:
• IV Ig ob dokazanem pomanjkanju le-teh,
• IFN gama pri pomanjkanju le-tega zaradi genetske motnje,
• antioksidanti,
• probiotiki v dovolj visokih odmerkih (nespecifična imunizacija?),
• melatonin – močan antioksidant, deluje protivnetno, uravnava tudi spanje,
• Se, Zn, Fe, vit B12 ob morebitnem pomanjkanju,
• inhibitorji ponovnega privzema serotonina, ker blokirajo provnetne citokine in stimulirajo protivnetne citokine,
• simptomatsko zdravljenje bolečin in povišane telesne temperature.

Nefarmakološko:
Pacing: pomeni delovanje znotraj meja izčrpavanja, da se lahko organizem obnavlja med posameznimi ponovitvami bolezni, z načrtovano postopno obremenitvijo, vedenjskokognitivna terapija pomaga pri načrtovanju aktivnosti in soočanju z družbenoekonomskimi posledicami dolgotrajne bolezni in izolacijo ter
pri odpravljanju škodljivih vedenjskih vzorcev in soočanju s stresom. Zelo pomembna je zadostna, uravnotežena prehrana, ker marsikateri organizem strada, kljub obilici kalorij.
Bolniki se v svojem obupu radi obrnejo na komplementarne zdravilce, ki pogosto postavijo za bolnika nerealne cilje, ki jih ti ne morejo doseči in predstavljajo samo dodaten vir frustracij, ali pa jim s spremembo motivacije samo spremenijo t.i. bolniško obnašanje, na sam bolezenski proces pa ni vpliva. Smiselne so komplementarne tehnike za sproščanje in lajšanje bolečin (masaže, akupunktura, avtogeni trening, mindfulness – čuječnost ipd.)
Žal se SKU vedno pogosteje pojavlja tudi pri otrocih, največ med adolescenti, lahko pa že pred 5. letom starosti, kar lahko vpliva na otrokov intelektualni, čustveni in socialni razvoj.
Sindrom kronične utrujenosti je torej kompleksna bolezen, ki močno prizadene zbolelega in njegove svojce. Ko poslušam medije, se mi pojavlja vprašanje, koliko skupnega ima s sindromom izgorevanja (ang. burn out syndrome), ki vedno pogosteje prizadene tudi vrhunske športnike (npr. teniška asa Federerja in Ljubičića, ki sta si morala vzeti kar nekaj časa počitka, da sta prebolela okužbo z EBV in zopet pridobila kondicijo).

Precej skupnih značilnosti ima SKU s sindromom fibromialgije (MKB-10 – M79.7) in visok odstotek bolnikov s SKU sčasoma razvije znake fibromialgije (FM).
Obstaja več hipotez o nastanku FM, natančen vzrok še ni odkrit. Pogosto gre za komorbidnost s kakšno drugo sistemsko boleznijo. Pojavi se lahko po travmi (npr. prometni nesreči), večjem operativnem posegu, infekciji z limfotropnimi virusi, enterovirusi, borelijo … Lahko se razvije po dalj časa trajajočem kroničnem stresu, ki spremeni delovanje osi HPA in razmerje nevrotransmitorjev v CŽS, kar poveča občutljivost za bolečino. Možna je tudi genetska predispozicija.
Pri bolnikih s FM je običajno zvišana koncentracija substance P v cerebrospinalni tekočini, kar bi mogoče lahko razložilo povečano občutljivost za bolečino.

Ameriško revmatološko društvo je leta 1990 določilo diagnostične kriterije za sindrom FM:
• generalizirana mišična bolečina, ki traja več kot tri mesece in prizadene vse štiri telesne kvadrante, generalizirane parestezije,
• 18 specifičnih bolečih točk,od katerih mora biti občutljivih vsaj 11,
• običajno je pridružena zmerna ali hujša utrujenost, sindrom iritabilnega kolona, disfunkcija temporomandibularnega sklepa, genitourinarne težave,
• bolniki imajo lahko težave s koncentracijo in spominom (t.i. občutek megle v glavi),
• značilne so motnje spanja: nespečnost, pogosto prebujanje, pomanjkanje globokega spanca in občutek nespočitosti zjutraj,
• specifičnih laboratorijskih testov zaenkrat ni, zato se diagnozo postavi na podlagi kliničnih znakov in diagnostičnih kriterijev.
Epidemiološke študije kažejo, da se lahko FM pojavi že v otroštvu ali adolescenci, najpogosteje pa v srednjih letih in pri ženskah v menopavzi.
FM sicer ni fatalna, niti nalezljiva bolezen, lahko pa močno ovira zbolelega v funkcioniranju in mu močno zmanjša kakovost življenja.

Specifičnega in povsem učinkovitega zdravljenja še ni na voljo.
Od farmakoloških sredstev se uporabljajo različni analgetiki (NSAR, COX2 inhib., opiati), mišični relaksanti. Za izboljšanje spanja včasih pomagajo nizki odmerki tricikličnih antidepresivov, zaradi svoje sedativne komponente.
FM ni primarno depresivna motnja, kot se je najprej mislilo, ampak je kot pri večini kroničnih bolezni depresivno razpoloženje posledica. Inhibitorji ponovnega privzema serotonina (SSRI) se uporabljajo zaradi svojega protivnetnega delovanja. Kombinacija inhibitorjev ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SNRI) naj bi bila še uspešnejša pri zdravljenju FM.
Priporočljivo je tudi nefarmakološko zdravljenje, in sicer zmerna fizična dejavnost, ki pri zdravih osebah zviša bolečinski prag. Nekaterim bolnikom olajšajo bolečine tople obloge, tuširanje s toplo vodo ali namakanje v topli vodi. Svetujejo se tudi različne masaže, manipulativne tehnike in akupunktura ter sprostitvene metode, npr. biofeedback in podobno. Tudi pri FM pride v poštev vedenjsko-kognitivna terapija za lažje soočanje z družbenoekonomskimi posledicami bolezni in boljše obvladovanje stresa.
Smiselno bi bilo, da bi bolnike obravnavali revmatologi, ortopedi in fiziatri, nevrologi in psihiatri.

Vir: ISIS, avgust-september 2008, str. 141: http://www.zdravniskazbornica.si/admin/categories/magazines/pdf/ISIS-2008-09-08.pdf

Pozdravljen med enakimi 🙂

Hja, bi bilo bolje, če se ne bi bilo treba “srečati” tukaj, kajne, ampak kar je je, ni pa situacija povsem brezupna, že ko ugotoviš, kaj je narobe, je narejen velik korak naprej, čeprav je pri nas z zdravljenjem izčrpanih nadledvičnic zelo hudo.

Kar se tiče glavobolov – si pomislil, da bi bili lahko posledica nihanja pritiska? Pri oslabelih nadledvičnicah bi sicer moral biti nizek, ampak v tem primeru bi se moral glavobol pojaviti ravno v pokončnem položaju, ne ležečem. Priporočljivo je merjenje pritiska v različnih položajih. Si preveril, kako dobro ti dene sol?

Kako je z maščobami v tvoji prehrani? Upam, da s prehodom na presno dieto nisi omejil vnosa dobrih maščob. In da se ne prehranjuješ zgolj vegetarijansko. To bi ti moralo škoditi.

Poznam “koristi” raznih specialističnih pregledov pri nas. Tudi zame so bili zgolj muka, vse skupaj je bilo tako očitno zgrešeno. Ko sem prišla k moji zdajšnji specialistki, je bilo vse povsem drugače, pri prvem obisku je naredila več kot vsi drugi skupaj in tudi pravilno napovedala rezultate testov in terapijo. Težava pri zdravljenju v tujini je v prvi vrsti v stroških, potem pa še v ovirah pri priznavanju zdravljenja pri nas, če ne dobiš niti bolniškega dopusta, ko ga potrebuješ, je zdravljenje žal zelo ovirano, če ne celo onemogočeno.

Par zdravnic v bližini se je že izobraževalo za tak način zdravljenja, npr. Ivica Flis Smaka, Sabina Senčar, Sanja Toljan. Po doslej znanih poročilih pacientov žal zgleda da še nimajo dovolj izkušenj za pomoč zelo izčrpanim pacientom. Prav tako je težava v testih in zdravilih, pri nas je veliko omejitev. Tisti, ki se že leta opotekajo in imajo porušen hormonski sistem malo širše ter posledično kup drugih poškodb in težav, so pač zahtevni pacienti, potrebujejo izkušene zdravnike, ki imajo veliko prakse s prepoznavanjem hormonskih neravnovesij, pomanjkanjem nutrientov …

Če se odločiš za testiranje sline na lastno pest, ti morda pridejo prav povezave nemških in švicarskih laboratorijev, ki jih imam shranjene od takrat, ko sem jih iskala zase:
http://betazell.net/
https://shop.strato.de/epages/61222216.sf/secd1059b98ce/?ObjectPath=/Shops/61222216/Categories/CustomerInformation
http://swisshealthmed.de/
http://www.labor-stein.de/
http://www.ganzimmun.de/seiten/start.php
http://www.medivere.de/shop/Stress-Burnout/?force_sid=g23ekscbau9r8g1i3pq5crqpm7

Sicer pa priporočam naslednje strani tujih zdravnikov:
http://www.drmyhill.co.uk/
http://www.endfatigue.com/
http://www.hertoghe.eu/
http://www.drlam.com/articles/adrenal_fatigue.asp

Čim hitrejše okrevanje ti želim.

Alenka

Dodatek k temi:

Nova diagnostična merila za sindrom kronične utrujenosti (CFS/ME):
tukaj: http://www.prohealth.com/library/showarticle.cfm?libid=16404
tukaj: http://www.hetalternatief.org/ME%20Carruthers%202011.pdf

Nova diagnostična merila za fibromialgijo:
tukaj: http://www.skufmslovenija.org/wp-content/uploads/Novi-kriteriji-ACR-popravek.pdf

Hvala za odgovore! In za trud, sploh moderatorki, malokdo se zaveda, koliko dela je s tem!

Z zgodbo na http://www.zase.si/?clanki=47 se lahko zelo poistovetim. Inštitut za preventivno medicino zgleda dobra opcija. Super da je v Ljubljani na Tržaški, živim namreč precej blizu. Me pa branje postopka malo odbija zaradi uporabljenih pristopov, ki sem jih po delih že preizkusil.
Hodil sem že na akupunkturo, z začetnim manjšim poslabšanjem, kasnejšim manjšim izboljšanjem in končnim večjim poslabšanjem. In to osebno mislim da samo od poti do akupunkturista, po naključju le pet minut peš, ob menjavi termina iz popoldanskega na dopoldanskega. Sam sem kasneje tudi izvajal samo-akupresuro po http://www.akupresurnetocke.si/ in za lanske prvomajske praznike dobil precej ekstremno reakcijo ravno pri akupresuri za izgorelost, cel teden sem moral počivati z velikimi težavami z vidom.
Da ne govorim o psihiatrični obravnavi. Sem ‘priden’ in se zelo pazim in sem bolje, postopoma povečujem aktivnost in sem slabše. S tabletami ali brez. Ampak dopovej ti to komu. Npr. enkrat igram badminton, se počutim, kot da sem naenkrat čudežno ozdravel, drugi dan sem spet čisto ubogi. Nakar se pojavi vprašanje: kaj pa je sedaj drugače, kaj se je spremenilo, občutki ipd? Po resnem premisleku: OMG, igral sem badminton, kaj se je spremenilo! 🙂
Raznih takšnih in drugačnih tehnik sem tudi že dosti preizkusil, da ne bom predolg. Absurdno veliko truda, časa in denarja za minimalen napredek.
No, seveda je to celosten pristop specifično za SKU, tako da verjamem da deluje. Ne me narobe razumeti, sem optimist, ekstremni. Dejansko verjamem, da zame obstaja rešitev, ni dileme. Morda se samo malo pritožujem, ker tukaj resnično razumete, o čem govorim.
Predvsem pa čutim, da rabim en pristop z minimalno fizične aktivnosti, že trenutni minimalni življenjski stil je preveč.

Presneta ura, spet je deset, jutri naprej! 🙂

… nisem pozabil na tole, nikakor ne. Le da sem prejšnji teden in predvsem čez vikend moral veliko delati, tudi ponoči, tako da bom rabil kakšen teden da bom lahko naprej raziskoval tole. Dobro da imamo takšne delovne akcije samo na par let, tole precej škodi.

Glede prehrane in krvnega tlaka:
Približno leto nazaj sem začel z vegansko presno dieto. Za to opcijo sem se odločil ker mi nihče ni znal diagnosticirati mojih težav, kot splošen pristop k reševanju zdravstvenih težav, čiščenje/detoksifikacija. Skupaj z zeliščnimi tinkturami in čiščenjem jeter/žolča kamnov po metodi Andreasa Moritza. Vse skupaj je kar popravilo moje stanje. Po čiščenjih jeter sem vsakokrat za odtenek boljši, sploh na začetku. Rešil sem se precej mrzlih rok in nog. Poleg tega sem hodil h dvem energetskim zdravilcem, sedaj h tretji, to je tudi nekaj pomagalo. Morda sem tretjino bolje kot na začetku, ampak še vedno zelo omejen.
Jedel sem pretežno sadje oz sadne sokove, malo manj presne zelenjave in zelenjavnih sokov. Nič mesa in mesnih izdelkov. 2-3krat tedensko kuhano oz toplotno obdelano zelenjavo in kruh, oboje za zmanjševanje sicer prevelikega efekta čiščenja. Postopoma sem prešel na velik delež pomaranč. Vse to se večini verjetno zdi bedarija, sledil sem le svoji intuiciji. Če nisem jedel pomaranč sem bil preprosto lačen. Kasneje sem prebral da so pomaranče bojda dobre za nevrološke težave. Počutil sem se odlično, res odlično, v primerjavi s prejšnjo obremenjenostjo z običajno hrano. Prej sem pojedel zdravo običajno kosilo in bil kakšno uro čisto ubogi, s pitjem sokov pa te utrujenosti po hrani skorajda ni bilo.
Po 8ih mesecih sem nehal jemati zeliščne tinkture, ker je bilo preveč, verjetno sem jih preveč naenkrat jemal. S tem mi je ta način prekranjevanja nehal odgovarjati, počutil sem se lačen. Po teoriji z zelišči tudi dobiš določene snovi, morda je to to, ali pa preprosto nisem dobil vseh potrebnih snovi. Tako sem spet začel z bolj normalno prehrano, še vedno precej vegansko. Ravno berem ‘James L Wilson Adrenal Fatigue – The 21st Century Stress Syndrome’ , ravno sem pri poglavju o hrani in sem začel postopno prilagajanje na priporočila prehranjevanja za kronično utrujenost. Torej več manjših uravnoteženih obrokov z vsemi potrebnimi snovmi. Počasi zaznavam da je res dobro kombinirati vrste hrane, ki različno hitro ‘odddajo’ energijo.
Poudarjam, da nisem zagovornik nikakršnihkoli prehranjevalnih ekstremov, ob pomanjkanju pametnih idej sem sledil svoji intuiciji. Kljub vsemu pa čutim da je bila to ena faza na poti k mojemu ozdravljenju. Četudi morda le v smislu ugotavljanja da mi procesirana hrana poslabšuje stanje, oz glavobole.

Pred sadno dieto imel zelo standarden krvni tlak, merjeno pri osebni zdravnici/specialistih. Sedaj ga imam 100/65, to naj bi bilo standardno za vergatarjance.
Izvajal sem tudi v zgoraj omenjeni knjigi opisan test merjenja padca tlaka pri vstajanju iz ležečega položaja, kjer tlak včasih pade za 10-15, včasih ostane isti, včasih se dvigne za 5-10. Ni mi prav jasno koliko časa po vstajanju bi si ga moral izmeriti, ker je vstajanje tudi napor, ali takoj ali čez par minut. Ne vem tudi kam sploh lahko pade pri tako nizkih vrednostih.
Pred to dieto sem imel neke minimalne želje po soli, morda bolj po čipsu. 🙂
Maščob v moji dieti praktično ni bilo.

Morda pa je res tale Inštitut za preventivno medicino prava stvar zame. Je pa že omenjena pogostost akupunktur verjetno preveč za moje stanje. In tega dosedaj še nihše ni uspel razumeti, da se mi stanje poslabšuje od poti do terapij. Da ne govorim o telovadbi… Program tudi ne zgleda poceni, kar ni ovira če bojo rezultati.
Kot pri vsaki terapiji do sedaj se počutim kot da igram loterijo, presneto. Ampak nekaj je treba narediti. Čakam na eno konkretno diagnozo, ne pa da je vse nekaj v oblakih.

Ena opcija vidim da je tudi gospa Breda, čeprav sem ravno sredi tretjega energetskega zdravljenja, in vsa so le malo izboljšala stanje.
Moje dosedanje okrevanje je po hitrosti primerljivo z oranjem njive s kuhinjsko žlico.

Ima kdo še kakšno opcijo?

Zanima me še naslednje:
Na tem Inštitutu za preventivno medicino te pošljejo na krvne teste. Po pregledu svoje medicinske dokumentacije ugotavljam da mi še niso kontrolirali drugih hormonov kot ščitničnih. Pri meni je tako ali tako stalno vse BP. 🙂
Razmišljam da bi šel sam vnaprej narediti te teste, kortizol in DHEA, ker bi počasi bil tudi čas za kontrolo B12 in podobnega kar zaradi ‘nevarne’ diete izvajam po priporočilu zdravnice. A mi lahko kdo poda kakšen kriterij za okvirno iterpretacijo nivojev kortizola in DHEA? Če je to smiselno, sploh ker sem bral da krvni testi niso zanesljivi. Zaradi nihanj vrednosti znotraj dneva je tudi važno ob kateri uri se test naredi?

Hvala za morebitne odogovore, privarčevali mi bojo veliko energije, ki jo sedaj nimam! Počutim se da delam bolj na optimizem kot na energijo…

davy123

seveda ste tako utrujeni, ker vam elektrika po telesu teče v obratni smeri. Vaše telo hoče nazaj, vi pa naprej. Ko ne morete več hoditi naprej, poskusite hoditi nazaj, boste videli, da gre lažje.

Za prvo vajo vam priporočam tole vajo – trije udarci, vam bo takoj bolje.

1. Tapkanje ključnice-meridian ledvic: obrne elektriko v telesu v pravo smer
2. Tapkanje timusa: za dvig imunskega sistema
3. Tapkanje meridiana vranice: nadledvična žleza je povezana z meridianom vranice

Bodite pozorni, kje se Donna tapka in jo posnemajte. 20 x vsako točko. Energija bo prišla nazaj.
http://www.youtube.com/watch?v=mpjy8xapqoM
http://www.youtube.com/watch?v=x9CQ3BnwIk8
http://www.youtube.com/watch?v=EWAu7bdiT-8

Breda

Če ne ješ dovolj maščob, ne moreš imeti dovolj surovine za proizvodnjo spolnih hormonov. Sicer pa, če se prav spomnim, tudi Wilson to lepo razlaga. Jaz bi na tvojem mestu malo prilagodila prehrano in opazovala, kaj se dogaja. Vsekakor se strinjam, da je najbolje slediti svojemu telesu in če ugotoviš, da ti nekaj dobro dene, je to vsekakor boljše merilo kot kakršnakoli priporočila. Hitro pa lahko zapadeš v past, ko pri prehodu na nov režim zaznaš izboljšanje, ga pripišeš novim hranilom, v bistvu je pa lahko tudi posledica tega, česa več NE ješ.

Pozabi na razne standarde, če se slabo počutiš in je tvoj tlak zdaj nižji kot prej, je zate prenizek. To bi tudi že lahko kazalo na izčrpane nadledvičnice, pravzaprav je tvoj tlak že v Addison območju. Če z merjenjem tlaka po vstajanju počakaš, se sistem že uravnoteži. Če je vstajanje težava, imaš s tem gotovo probleme, po vsej verjetnosti ne samo prenizek kortizol ampak tudi prenizek aldosteron. Pri večjih pomanjkanjih se človeku ob vstajanju zvrti, pri še večjih ljudje sploh ne morejo več biti v pokončnem položaju. Poznam primer ženske, ki je morala celo jesti v ležečem položaju. Na urgenci so jo po padcu v nezavest odpravili z antibiotiki. Običajna (ne)obravnava zaradi preslabega poznavanja pomanjkanja hormonov med zdravniki. Sol si kar privošči, očitno jo potrebuješ, čips pa res ni primeren. No ja, vsi delamo prekrške :).

Meritve kortizola ne bodo kaj dosti pomagale, če sploh, DHEA-S pa tudi ne vem, zakaj pri nas sploh merijo, ker v nadomeščanje ne verjamejo. Meni DHEA kar odsvetujejo. Kortizol se meri ob 8:00 in 16:00. Boljši kot v krvi so testi v slini, meritve so običajno štirikrat dnevno (še ob 24:00 in 12:00), za te sem tudi navedla povezave v prejšnjem sporočilu, interpretacija je vključena v poročilo. K endokrinologu ima smisel iti, če imaš kakšna obarvanja kože – vijoličasto ali rjavo, še posebej po morebitnih strijah ali če imaš zelo nizek pritisk, tvoj bi že kar bil primeren. Lahko poskusiš v samoplačniški ambulanti na Polikliniki, ampak je velika verjetnost, da kakšne koristi od tega ne bo.

Dokler stanje še ni prehudo, lahko kaj dosežeš z raznimi alternativnimi metodami, ampak gre zelo počasi. Dejstvo je, da nič ne more nadomestiti hormonov, ki ti jih manjka, če si jih ne dodajaš. Če imaš prenizek kortizol, se najhitreje pobereš samo z dodajanjem hidrokortizona. Ampak spet ni tako enostavno, da bi ga kar nabavil in poskusil, ker je treba hormone uravnotežiti in če ti manjka enega, je velika verjetnost, da je iztirjen še kakšen. Ko pada kortizol recimo DHEA narašča in ko začneš dodajati kortizol, zaradi enake regulacije pade DHEA. Podobno se lahko zgodi z aldosteronom. Če ti manjka kortizola in/ali aldosterona in si začneš dodajati DHEA (dobi se tudi brez recepta), lahko s tem pomanjkanje ostalih dveh hormonov še poslabšaš. Na tak način marsikdo zaključi, da mu dodajanje določenega hormona škodi. In se razširjajo razni miti. Tako kot je med zdravniki zelo razširjeno mnenje, da je hidrokortizon pa zelo škodljiv. Ker ga uporabljajo v previsokih odmerkih za druge namene (ne za fiziološko odmerjanje) in imajo potem ljudje zaradi tega velike težave. Hitro človeku tudi razložijo, da ko enkrat začneš jesti hidrokortizon, nadledvičnice povsem nehajo delati in ni poti nazaj. Tudi to ni res, poznam primere, ko so ga jemali dve ali tri leta in se pozdravili – hidrokortizona niso več potrebovali. Toliko časa pa je vsaj potrebno za sestavljanje človeka, ki je bil v zelo slabem stanju dlje časa preden je bil primerno zdravljen.

Preizkusil sem zgornje tri videe za ‘tapkanje’, omenjene s strani Brede. Po izvajanju čutim dosti energije predvsem v nogah in glavi, kar je podobno občutkom pri dosedanjih energetskih zdravljenih, s tem da me je presenetila večja intenzivnost energije. Sem začel malo gledati ta EFT, sploh ker ugotavljam da se veliko uporablja pri SKU. Za silo sem naštudiral ‘Basic recipe’ sedaj me pa spet glava boli od branja. 🙂 Sem pa že med treniranjem tega osnovnega ETF ‘recepta’ čutil efekt. Zgleda obetavno! Hvala!

Iz zadnjega odgovora AlenkeR in ponovnega branja poglavja o krvnih testih iz Wilsonove knjige ugotavljam, da iz krvnih testov sam res ne morem nič pametnega zaključiti. In generalno, da rabim enega strokovnjaka z izkušnjami, da mi pove, ali res imam SKU. Oz kaj je s temi mojimi zelo nestandardnimi glavoboli, ali spadajo zraven ali ne. Ti glavoboli, ki sem jih do sedaj smatral za posledico premikanja, so morda res lahko le posledica izčrpanosti. Tako se nagibam k Inštitutu za preventivno medicino, vsaj za začetne preglede, opisana terapija pa mi po izkušnjah deluje preveč intenzivno za moje trenutno stanje.

Hrano že prilagajam priporočilom, zelo počasi. Ugotavljam predvsem, da se mi stanje poslabšuje od visoko procesiranih sestavin; če si sam kuham iz osnovnih sestavin, je vse ok; če jem zunaj, se mi včasih precej poslabša. Počasi sem tudi začel uvajati mesne izdelke.
O prehrani sem nekaj bral že pred vegansko dieto. Prehrana in diete so en bog pomagaj, ljudje za iste težave dosegajo dobre rezultate z dietami, ki govorijo čisto nasprotno. Nekateri zagovorniki veganske diete npr. pravijo, da so mleko in mlečni izdelki najslabše, kar lahko ješ, na drugi strani pa imaš npr. Budwigovo dieto, ki bazira na skuti. In od obeh diet se ljudje pozdravijo za veliko stvarmi, npr. rakom. Zato se zelo strinjam z AlenkoR, ko pravi, da je treba slediti svojemu telesu/občutkom/intuiciji.

Z onesveščanjem imam dva mini ‘incidenta’ na začetku težav, pred 4imi leti, ko sem se še neuspešno trudil živeti normalno življenje brez omejitev. Pri dveh relativno kompliciranih gibanjih (ustavljanje pri vožnji s kolesom, pospravljanje sušila za perilo z rokama in nogo) sem za kakšen delček sekunde izgubil zavest. Kot da bi me vmes zmanjkalo. Obakrat sem skoraj padel. Vendar je to bilo še v časih pred vegansko dieto in pri normalnih nivojih krvnega tlaka. Tako mora biti povezano z edino težavo, ki jo je odkrila moderna medicina: ravnotežni organ mi po VTG preiskavi na eni strani dela le 77 procentno.

Veliko takšnih nestandardnih simptomov/dogodkov imam in imam problem, kako jih posredovati zdravnikom/zdravilcem. Čisto preveč je tega in preveč nepovezano je med seboj, tako da neodvisno od tega, ali začnem razlagati kronološko podrobno, po skupinah težav ali kako drugače, zdravniki najprej poslušajo, potem pa kar vidiš, kako jim stvari ne gredo standardno skupaj in jim iz oči bereš, da nimajo predala, v katerega bi te dali. Pa saj jih razumem, že sama količina informacij je preveč. Veliko ur sem vložil v razne interpretacije zapiskov, ki jih vodim. Morda bo tokrat bolje, ko grem s predpostavko, da imam SKU, k nekemu strokovnjaku za SKU in bo vprašanje le, ali glavoboli spadajo zraven.

Vprašanje

Me pa res zanima, če je kdo poskusil tele “tri udarce”? Nihče? In, če ugibate:”Kakšen bi bil rezultat?” Kakšen je vaš odgovor? Če ste si rekli:” Jaz pa v to ne verjamem” in niti poskusili niste, niti enkrat, je kriva vaša podzavest, ki se noče pozdraviti. Seveda se tega ne zavedate.

Če pa imate koga, ki lahko testira vašo enegijo na ” Hočem se pozdraviti” in, če bo vaša roka šibka bo to potrditev, da vaša podzavest noče, da bi se pozdravili. Seveda se zavest tega ne zaveda, ker je skregano z logiko. Ker je pa podzavest 100.000 krat močnejša od zaveseti, ni šans, da bi s pozitivnm razmišljanjem to spremenili.

Breda

Lepo pozdravljeni.
Tudi sama imam vprašanje. Sem sredi diagnosticiranja za fm in iščem odgovore. Strah me je prihodnosti, saj ne vidim, kako naprej. Zlasti me skrbijo finance. Če mi potrdijo diagnozo fm, ali sem opravičena npr. do invalidske upokojitve ali pa še vedno odvisna od službe, zaradi katere sem zbolela (najprej psihični pritiski, potem neupravičen odpust, potem tožba (in depresija), delo nazaj, ker je kriza, dela ni, moram biti tu, ponovno so mi pričeli nagajati – mobing – sprememba diagnoze v tesnobo …
Sedaj se mi pojavljajo še simptomi, ki jih najdem v fm, le da še čakam in čakam na vrsto pri tem in onem zdravniku. Ne rečem, zdravnico imam vredu, vendar pa niti ne upam več iti k njej zaradi težav – saj bo že res mislila, da jo “izkoriščam”. Pojavljajo se mi vnete bezgavke, zlasti na vratu, pa bolečine v sklepih, predvsem rame, ko popusti, pa me boli zapestje ali pa koleno, ko to preneha, boli gleženj (ugotovili so mi, da mi raste kost, ki pa ne bi smela tako hudo boleti, kot trdim …), pa me boli v križu, kjer so mi ugotovili, da imam deformacijo ledvenih vretenc, a me ne bi smelo tako boleti. Da, migrene imam tudi, pojavlja se mi avrična migrena, in težave s spanjem. Ker se mi vidno polje kvari, velikokrat padem in sem v bolniški, ker so bolečine hude … Velikokrat veliko stvari ne naredim, ker me preveč bolijo okončine, ali pa imam premalo moči, da bi kaj sploh prijela v roke. Več ali manj imam nočno delo, kateremu pripisujem mrazenje. Roke in noge imam popolnoma ledene, velikokrat rdeče, večkrat pa tudi vijolično obarvane. Mrazi me po hrbtnem delu telesa, mrazenje z mravljinci pa izzveni v nogah – zunanji del beder. Občutek imam, da je sprožilec simptomov v črevesju. Velikokrat sem namreč zaprta, po kakem dnevu ali dveh dobim avrično migreno, takrat vzamem tako tablete za migreno – zomig in odvajalo – ko se prične črevo čistiti, pa mi udari v sklepe (kar pride iz mene, pa je kot kis, po vonju sodeč, tu in tam pa se mi pokaže tudi kri).
V tem stanju si težko predstavljam delati v službi – še težje si predstavljam, da bi iskala novo delo oz. dobila s to diagnozo novo delo in ga tudi obdržala. Zato me res zanima, ali se s to diagnozo da upokojiti ali pa, kot prebiram, veliko zdravnikov sploh ne jemlje resno tega stanja?
Hvala za odgovor.

Spoštovani,

razumem vašo stisko. Postavitev diagnoze FM vam sama po sebi žal ne zagotavlja invalidske upokojitve.
Poznam pa kar nekaj bolnic, ki so bile s to diagnozo invalidsko upokojene za skrajšan delovni čas ali pa so jim bile priznane določene olajšave.

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro pri spopadanju s težavami.

Davy123, bojim se, da ti kaj dosti ne morem biti v pomoč in da ti tudi drugi pri nas ne bodo znali pomagati bolj, kot si že sam. Očitno si zelo zavzet in dovolj resen ter sposoben, da znaš marsikaj potuhtati in narediti sam. Več bi najbrž lahko dobil le od kakšnega od zdravnikov v tujini, ki se vsakodnevno ukvarjajo z ljudmi s takimi težavami. Na srečo si začel ukrepati še dovolj zgodaj, ko še kar veliko zmoreš. Če boš šel na Inštitut za preventivno medicino, te prosim, da nam svoje izkušnje malo opišeš, gotovo bo komu pomagalo.

Če tako zelo zaznaš razliko pri hranjenju s procesirano hrano, bi gotovo bilo koristno, da se izogibaš vsej kemiji v življenju. Zamenjaj vse odišavljene proizvode, ki jih uporabljaš, za neodišavljene. Izogibaj se topilom, čistilom, vdihavanju dima, izpušnih plinov … To sicer tako velja kar na splošno za vse. Vse to je obremenitev še celo za zdrave.

Kadar si jaz sama kuham, se vedno vprašam, kaj si želim jesti. Če je to meso, jem meso, če je zelenjava, si pripravim kaj zelenjavnega. Nerodna reč je le v tem, da bi najraje vsak dan jedla sladoled, čokolado in tortice ;-). Kadar tej želji popustim, jih hitro skupim, tako da kar za vsako sladkarijo nisem pripravljena trpeti. Sem pa začela spet jesti jogurte. Ker jih imam rada in ne opažam, da bi mi kaj škodili, čeprav se sicer mleku izogibam. Očitno spadam v tisto skupino ljudi, ki nimajo najbolje prilagojenega prebavnega sistema mlečninam, s fermentiranimi proizvodi pa gre bolje. Ampak jogurte jem tudi samo navadne, sadni so tako sladkani, da je joj. Tako da se mi zdi bolje sadje dodajati kar sveže ali zamrznjeno, če si želim izboljšan okus.

Res je človek hitro zmeden ob vseh nasprotujočih se priporočilih. Eno pa gotovo velja za vse – najbolje je jesti čim bolj enostavno hrano s čim manj kemije, pripravljeno s čim manj kuhanja, pregrevanja, nič cvrenja. Priprava je enako pomembna kot vsebina. Tudi posode so nekatere zelo toksične, če sem se recimo držala nad teflonsko posodo, sem dostikrat čutila strupene snovi. Enkrat sem slišala tudi zanimivo priporočilo, v trgovini se je treba izogibati sredinskemu delu. Potem sem res opazila, da so zelenjava in meso običajno razporejeni ob stranskih delih.

Budwigova dieta temelji ravno na ravnotežju med maščobnimi kislinami in verjamem, da je lahko zelo uspešna, najbrž celo pri tistih, ki imajo sicer težave z mlečninami, jih pa skompenzirajo z izboljšano maščobno bilanco. Plus je tako večji kot minus. Marsikateri bi verjetno dosegel še boljše rezultate, če bi to počel brez mlečnin. Jaz jem ribje olje. Poskusila sem laneno, ampak se mi je zdelo preveč ogabno za uživanje. Tudi chia semena sem si iz firbca kupila, ta so mi celo všeč, cena pa je tako visoka, da se mi za redno uživanje zdi kar prehudo.

Še nekaj razmišljanj sem natresla v upanju, da te bodo spomnila na še kakšno podrobnost, ki bi lahko pomagala. Želim ti veliko sreče in čim hitrejše okrevanje.

Alenka

Pozdravljeni,

šele danes sem opazila, da ste poskusili moj nasvet.

Svetujem vam, da malo odložite EFT in delate samo vaje EM. Da ne bo preveč študiranja za začetek.
in sicer 5 minutno routino 2x na dan. Vsako vajo po 20 sekund. Lahko tudi leže, če ne gre drugače.

http://www.youtube.com/watch?v=gffKhttrRw4.

Pa priporočam pisanje dnevnika:
dan, vreme, počutje, kaj ste jedli, kaj ste delali. Pa psihično in fiično počutje. Vsako reakcijo in izboljšanje.

Breda

Dodatek,
Pa še tole, karkoli delate, delate na lastno odgovornost. Več o Energijski medicini si lahko preberete v knjigi Energijska medicina in na internetu.

Donna Eden:
– Energijska medicina je najstarejše, najvarnejše, najbolj ekološko in najbolj dostopno zdravilo, ki obstaja.
– Učinkovite tehnike vam omogočajo, da sodelujete pri svojem zdravljenju.
– Energijska medicina je učinkovito orodje za samo-zdravljenje in za zdravstvene delavce.

Breda

Odgovor na pisanje zhn234:

Eksistenca je s slabim zdravjem res velik problem. Sam nočem niti razmišljati, kaj bi se zgodilo, če ne bi mogel več delati. Vsi mi pravijo, da je zdravje na prvem mestu. Žal ni res, eksistenca je, brez hrane te pa hitro pobere. In če v takšnem stanju izgubiš službo, jo je verjetno res težko dobiti nazaj. Po drugi strani pa zdravstveni sistem, katerega plačujemo, nič ne pomaga. Oz. še slabše kot to, v oviro je, s tem ko kot uradna avtoriteta za zdravje odloči, da si dovolj sposoben za delo. Torej moraš delati, da lahko ješ, to ti pa hkrati poslabšuje zdravje, službo pa precej težko zamenjaš. In danes so vse službe naporne, že za zdrave ljudi.

Ob takšnih izhodiščih težko kaj pametnega narediš. Zgornje razmišljanje sem podal iz perspektive, v kateri sem razmišljal 2 leti nazaj. Težko je ozdraveti iz takšne perspektive. Sedaj ne mislim več tako, sedaj sem ekstremni optimist. 🙂
Že v dveh knjigah (mislim da tudi v Eckhart Tolle – Nova Zemlja) sem naletel na poglavje ‘zakaj nekateri ljudje ne ozdravijo’. Povzetek je precej enostaven, ljudje so ali pesimisti, bojevniki (fighter) ali optimisti. Bojevniki so nekakšni nevtralci, ki vlagajo dosti napora v zdravljenje. Razlaga, kateri najhitreje ozdravijo, seveda ni potrebna. Obstajajo tehnike, kako se prestaviti na optimistični nivo. Meditacija, afirmacije, motivacijske vsebine, spiritualnost …
Meditacija je tako ali tako univerzalna.
Afirmacije so absolutno pozitivne trditve, ki si jih stalno ponavljaš in se tako nekako preprogramiraš. O tem si je dobro malo prebrati, da stvari ne izvajaš narobe. Obstaja več avtorjev, najti si moraš nekoga, ki ti je blizu, dober uvod je morda Luise Hay http://vimeo.com/19664641 motivacijski video, v katerem nastopa veliko drugih učiteljev tega. Mene osebno npr. Luise ne pritegne, bolj mi je všeč Wayne Dyer. Knjig na to temo je dosti, tudi v slovenščini.
Spiritualnost pa daje smisel nesmiselnemu.

Verjetno si ob branju zgornjega kdo misli svoje ali pa me celo preklinja v smislu, kaj pa ti veš, kako se jaz počutim, kako nič ne morem, ipd. Razumljivo, isto rekacijo sem imel jaz, ko so mene začeli gnjaviti s tem optimizmom. Zelo sem se upiral, večkrat sem moral poskusiti. Ampak na koncu te razmere pripeljejo v takšno stanje, da životariš, namesto da bi živel, ali pa celo razmišljaš o samomoru.
Meni je nekako uspelo priti iz bojevnika do optimista. Kljub velikim omejitvam in občasnim poslabšanjem, ki izvajanje mojih minimalnih aktivnosti postavljajo na mejo zmogljivega, uspevam ostati optimističen. No, vsaj 99% časa. In to je super! To je predpogoj za preživetje, način, kako imeti sonce, tudi ko ne moreš ven, ipd. Včasih sem tako zanič, da ne morem drugega kot več dni počivati, brez kakršnihkoli hobijev, samo sedenje v temi (po delu, ki okrevanje še podaljša, seveda), ampak še vedno čutim pristno veselje do življenja. Počutim se kot glavni lik v filmu ‘Življenje je lepo’. In to je neprecenljivo za kvaliteto življenja.
Če bom zgubil službo, bom pač že nekaj, šel pod most ali karkoli že. 🙂

Pri teh naših težavah institucije, ki bi morale pomagati, ne pomagajo. Zato je treba preiti iz pasivne vloge na aktivno. Sam iskati rešitve, si prilagoditi razmere. Si upati iti iz svoje že tako okrnjene ‘cone udobja’ in se npr. samozaposliti.

No, dovolj modrovanja z moje strani, sigurno je bilo na tem forumu to že večkrat obdelano.