lepo pozdravljeni

Včasih preberem kakšno zgodbo, ki jo napišejo punce, ali fantje, na robu obupa. In priznam, da zraven jočem, ne morem si pomagati, ampak takrat me spomini ponesejo na moje težke čase, ki so na srečo za mano.

Tudi jaz sem bruhala, sem bila na robu anoreksije, sem jedla preveč in se redila, ne da bi bruhala.

Začelo se je nekje na koncu srednje šole, najprej z željo, da bom shujšala, čeprav nikoli nisem bila debela. Ker je bila želja po hrani prevelika, sem zaćela bruhati, vendar jaz nisem bruhala redno, oziroma sem bruhala mogoče parkrat na teden, ko sem lahko, sem vedela, da bom sama doma, si vnaprej kupila goro hrane in potem vse to pojedla, povrhu popila liter kakšne gazirane pijače, da se mi je trebuh še bolj napel in potem izbruhala. Med bruhanjem sem se gabila sama sebi, tudi ni šlo tako hitro ven, trajal je tudi po celo uro…po bruhanju sem se počutila lahko in zadovoljno, da mi je nekaj uspelo…vendar ne za dolgo, v glavi sem že potiho razmišljala, kdaj bo nova priložnost, da bom sama doma..Moje življenej se je vrtelo okoli tega rituala, ko pa nisem uspela bruhat, sem jedla zelo malo, če pa mi je ušlo izpod kontrole in se najedla, doma pa nisem mogla bruhat, sem se vsedla v avto in se peljala skoraj uro daleč, kjer sem vedela, da bom sama, se zaklenila in na stranišču lahko bruhala, da ne omenjam še hranjenje med vožnjo, kjer sem ogrožala sebe in druge…GROZA…kaj vse človek počne..To so bili časi študija, ki ga seveda takrat nisem uspela delat uspešno, čeprav sem bila drugače zelo pridna učenka na gimanziji.

Doma niso vedeli za moje početje, na splošno se doma nismo dosti pogovarjali, ne s starši, ne z bratom..Doma nisem čutila ne podpore, ne ljubezni…nisem imela fanta, ker nisem imela časa, ker so me stvari s hrano preveč okupirale, niti nisem hodila ven…če sem se že kaj zmenila s kolegicami, sem itak potem zvečer raje šla jest in bruhat, kot pa ven..To je trajalo najmanj 10 let.

Potem pa sem spoznala njega. Bil je malo starejši od mene, izobražen, razgledan, prijazen, malo zmeden, kot jaz;-) Začela sva se družit, pogovarjat, ob njem sem vedno bolj pozabljala na bruhanje. oziroma sem si poizkušala uredit moj dan tako, da se bova lahko videla in da bova skupaj, tu pa bruhanje in prenajedanje in misel na hrano ni imelo prostora. Hodila sva na kosila, večerje, a začuda, lahko sem normalno pojedla cel obrok, in niti na pamet mini padlo, da bi šla bruhat, sem pojedla in to je bilo to, vse sem pojedla, ni bilo ne preveč, ne premalo, normalno sva ostala za mizo, šla domov, mogoče prej še kam….enostavno nisem več razmišljala o hrani kot o svoji tolažnici, oziroma edini stvari, ki obstaja na svetu.

Zdaj sva skupaj že 8 let, imava dva majhna otroka, imam ga rada, hrana je dobila drugoten pomen, oziroma bi rekla, da imam do hrane zelo normalen odnos, jem normalno, kot vsi ostali čalni družine(mož ,otroka), težo imam normalno, se ne redim ne hujšam, če kdaj po praznikih tehtnica pokaše kakšne kg preveč, ni nobene katastrofe..se samo nasmehnem…ne morem verjet, kakšno agonijo sem dala skozi, ko se spominjam tistih časov, mi gre na jok, sploh ko kdaj preberem kakšne izpovedi…mene je rešila LJUBEZEN…ljubezen mojega partnerja, z njim sem lahko bila oziroma sem lahko točno takšna kot sem in nič drugačna, nič sprenevedanja, skrivanja…zdaj neizmerna ljubezen do mojih otrok…in enostavno ne razumem, da sem lahko take stvari počela, kot da je to bila neka druga oseba…torej še enkrat LJUBEZEN in nekdo ki te ima rad, in osebe, ki jih imaš ti rada, na prvem mestu seveda moja dva otroka, ki upam, da ne bosta sama šla po poti kakšne odvisnosti in trudim se jima dajat ljubezen, ju poslušat, razumet, ne obsojat, ju ne poniževat, ne zahtevati nemogoče, ampak jih samo imeti rada, takšna kot sta…

VEM, da sem si naredila ogromno škode, a upam, da ne preveč…aritmija je že ena od stvari, ki jih moram vzeti v zakup, pa poškodbe požiralnika, ko teče kri, pa ne veš od kod, vstaneš, dvigneš glavo, pa vidiš vse zvezde in neumorno se ti vrti, poškodbe na zobeh…..a takrat ne razmišljaš in ti je vseeno, pa čeprav bi lahko kar umrl v kopalnici na tleh poleg školjke…ko imaš občutek da boš izbruhal še možgane…in si kot v transu..

Želim vam vse dobro in da najdete svojo srečo.

lp

Draga “Trnulja”,

iskrena hvala za deljenje vaše osebne zgodbe z nami. Resnično upam in tudi verjamem, da boste z njo opogumili še koga.
Veseli me, da vam gre dobro, da ste našli osebo, ki vas sprejema takšno kot ste in da ste zadovoljni s seboj.
Vam in vaši družini želim vse najboljše.

Z najlepšimi pozdravi,

Tatjana