Odnosi
Spoštovani !
Rada bi se z nekom posvetovala z mojo težavo, ki se kar nekako stopnjuje in ji ni videti ne reštve ne izboljšanja.
Sem se namreč pred kratkim upokojila in nenadoma mi ostaja precej prostega časa. Ker sem v službi vedno hitela in koristila prosti čas za urejanje doma in okolice, sem sedaj ta prosti čas uporabila za domača opravila. Sedaj opažam, da pravzaprav ne delam nič drugega kot pospravljam, kuham in perem. Vnukov, ki sem si jih zelo želela nimam, imam le odrasle otroke, ki pa jih ne morem in ne znam več vzgajati. Hodijo po svoji poti, ki meni ni blizu. Tudi moj mož izpolnjuje svoj prosti čas po svoje. Že prej je večino prostega časa preživel v svoji družbi, debatiral na dolgo in široko o nerešljivih problemih, naredil pa nič. Vendar se je nekako izšlo, včasih sva obiskala še sorodnike, znance in seveda delala. Sedaj pa sem nenadoma začela opažati, da so pravzaprav naši odnosi zgrešeni. Prebiram veliko knjig, strokovne literature in poslušam nekatere oddaje. Ko sem včeraj zvečer poslušala dr. Sanjo Rozman na televiziji, sem še bolj začela razmišljati, da smo vsak po svoje zasvojeni. Jaz sem kot nekakšna tarča za vse člane moje družine, sem pravzaprav delavka za vse in moje želje so tukaj izničene. Ker sem si živlljenje v pokoju drugače predstavljala, me sedaj spoznanja, da ni nič tako kot sem želela, zelo motijo, sem depresivna, otopela, prav bolna. Pa ne napišite mi naj hodim k telovadbi naj tečem, naj hodim v gledališče.. vse to sem si želele, sedaj pa ne maram niti govoriti o sebi, ker sem preveč nezadovoljna s samo seboj.
Ali mi lahko svetujete, kako naprej ?
Lepo pozdravljeni!
Vaše nezadovoljstvo je občutiti. Od vas sem slišala obup in kritike. Kaj pa je tisto, kar si želite? Kako ste si predstavljali življenje po upokojitvi? Kaj pričakujete od svojega partnerja? Kako si zamišljate partnerski odnos nasploh? Zakaj nečesa ne spremenite, da bi se približali vašim ciljem?
Ste aktivna udeleženka vseh teh odnosov. Poskušajte kaj spremeniti. Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa pričnemo pri sebi. Kaj so vaši hobiji? Kaj bi vi želeli početi?
Morda bi bilo dobro tudi, da bi prišli na kakšen pogovor, svetovanje.
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Štirideset let sem delala vsako soboto. Kar težko sem čakala, da bi prišel čas, ko bom imela proste vse sobote.
In sedaj, ko sem se decembra upokojila, ne vem kaj bi z njimi. Moje življenje je zaznamovano z gospodinjstvom in z uslugami, ki jih moram delati možu, občasno tudi otrokom, ki nimajo nobene resne zveze, niti službe. Ko bi vsaj vnuke imela. Zdi se mi, da sem izgubila samo sebe.
Mlada sem se poročila, imela tri otroke in bila vse življenje zaposlena. Najbrž si nisem nikoli vzela časa za učenje v družinski skupnosti. Pa saj je vse nekako šlo, učili smo se s sosedi in prijatelji ter živeli nekako tako kot oni.
Sedaj pa, ko bi lahko potovala, hodila na izlete, opažam, da mojega moža prav nič ne veseli. Saj gre kam z menoj, vendar postane hitro nestrpen. On rabi svojo družbo za kvartanje, za govorenje o vseh napakah na tem svetu, ki jih delajo drugi. Če pa kaj jaz rečem, me hitro popravi in mi da vedeti, da se ne strinja z mano oziroma z mojim načinom razmišljanja. Ko sem videla, da tako ne gre, sem se vsem odtujila in zelo rada berem knjige.
Potem pa, ko se vrne z njegovih obhodov, pripelje še svojo druščino, sosede in njihove otroke, da vreščijo pred hišo in meni reče, da drugega ne znam, kot brati knjige.
Čutim, da tako ne bo šlo, morava se naućiti živeti skupaj, ne pa da lovi svojo druščino in zabava druge namesto, da bi poskrbel za urejene razmere doma. Kje naj bi se to naučila.on je prepričan, da so njegova pravila edinstvena.
Lepo pozdravljeni!
Razumem vaše nezadovoljstvo…
Kaj ste že poskusili, da bi z možem prebudili vaš zakon? Po tolikih letih, se je verjetno tudi on navadil, da vas ob sobotah ni in da se mora drugače zaposliti…sedaj je njegovo početje zanj rutinsko…
Ste mu poskusili predlagati, kaj vse bi lahko skupaj počela in povedali, kaj vam ni všeč? Ste mu povedali, zakaj ste pravzaprav non-stop za knjigam, kljub temu, da je to za vas hobi?
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Pa saj ni kaj reševati. Moj mož si je takoj po upokojitvi izbral svoj stil življenja, v katerega je mene vključil le toliko, da izpolnjujem gospodinjske obveznosti, ki so v naši družini še kako zahtevne saj so doma še otroci, ki imajo sicer svoje poklice in so do neke mere izobraženi – za to sem se turi trudila v času šolanja, pa kaj, ko sedaj služb ni, oziroma so tako začasne in zaslužijo komaj za preživetje, pa še to le kratkoročno. Meni zmanjkuje časa zase, rada imam otroke, toda z odraslimi ljudmi so križi in ne morem se vživljati v njihova življenja, ker sem želela predvsem zadihati. V tem stanju to ne gre, ne morem ne brati knjig, ne hoditi na kakšne ustvarjalne delavnice, ne izpolnjevati svojih hotenj. Vse mora biti podrejeno cenenim kvantanjem in vsakodnevnim duhamornim obveznostim in direndaju v hiši in izven nje.
Ko bi le moža znala prepričati, da kam greva sama pa to sploh ne pride v poštev saj dobesedno znori, če ne more v svojo kvartopirsko družbo vsaj pol dneva. In potem še kašlja in se jezi name, češ, kakšna sem, da nisem za nobeno družbo. Zame pa velja, da so stari prijatelji-sodelavci odšli, novih ni, ker sem pričakovala več naklonjenosti od svojega moža in tako sem ostala sama, zmedena in nezadovoljna.
Velikokrat razmišljam, da bi svojega zdravnika prosila, da me pošlje v psihiatrično bolnišnico.
Lepo pozdravljeni!
Delati morate na sebi in “sestaviti” samo sebe, svoje želje in cilje. Ne potrebujete psihiatrične ustanove, samo nekoga, ki je neobremenjen s čustvi vašega odnosa in ostalih odnosov…nekoga, ki mu lahko zaupate in spregovorite, kajti čutim, da imaste v sebi veliko za povedati, a tiščite v sebi…
Če želite, vam dam lahko svoj kontakt.
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Spoštovani !
Še enkrat se oglašam, ker sem spet spoznala, da sem prav potisnjena v neko godljo, ki ni v skladu z mojim razmišljanjem. Imeli smo obletnico mature in nič hudega sluteč sem sklenila, da se pridružim mojim sodijakom iz srednje šole. Pa je bila prava polomija. Vsi so kar kipeli od zadovoljstva s samimi seboj, tudi tiste sodijakinje, s katerimi sem se kar pogosto videvala, so me kar vabile, da naj priden. A bilo je prav nevzdržno. Saj tam, v gostilni sem se še nekako znašla in sse ob srečanju z neznanimi znanci prav prisrčno nasmejala. Potem pa sem videla, da moje sedanje življenje res ne dosega mojih pričakovanj iz mladosti oziroma iz let, ko sem bila v službi.
Vsi se nekako znajdejo v svojem sedanjem življenju, jaz pa ne najdem smisla v tem, kar se mi sedaj dogaja.
Biti moram podrejena možu, otrokom in ničesar ne smem ne reči, ne narediti kar mi je všeč.
Tam sem zaprta med štiri stene, kjer neprestano zganjam neko gospodinjsko pomočnico in vsi zahtevajo od mene še več.
Sedaj ne vem ali naj grem na Center za socialno delo ali naj se odselim ali kaj, toda tako ne gre, da sem pri svojih letih in po tolikih letih delovnih obveznosti sedaj uklenjena v gospodinjske obveznosti za vso družino, tudi prijatelji iz mladosti so mi rekli, da moram hoditi na izlete, na potovanja, da naj hodim na tek, da me pogrešajo in podobno. Vse to sem si želela početi a mi sedaj zmanjkuje časa saj iz dneva v dan skrbim za gospodinjstvo in spravljam skupaj stroške, da nekako vsi preživimo in da ne hodimo na Karitas ali Rdeči Križ.
Lepo pozdravljeni!
Najprej pohvale in čestitke ob tem, da ste si privoščili obletnico mature. Ta dogodek, je bila vnolvična priložnost, da uvidite, česa ne želite.
“Biti moram podrejena možu, otrokom in ničesar ne smem ne reči, ne narediti kar mi je všeč.
Tam sem zaprta med štiri stene, kjer neprestano zganjam neko gospodinjsko pomočnico in vsi zahtevajo od mene še več. ” Kdo pravi, da morate? Kaj pa je vam všeč? Kako bi želeli živeti? In zakaj mislite, da si ne zaslužite ali ne zmorete?
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Sem aktivna udeleženka odnosov, v katerih sem se znašla, vendar nisem pričakovala, da bo situacija tako nevzdržna. Moja družine mi je bila v neko zadovoljstvo. Ko sem končala službo, sem se doma prav sprostila in mislila, da je vse prav in da bo nekako šlo. Rada sem kaj spekla, kuhala, pospravila in imela vse dokaj urejeno.
Vendar je sedaj vse to, kar doživljam nevzdržno in še dihati ne morem, kaj šele, da bi se odpočila in delala kar mi je všeč.
Vsi trije moji odrasli otroci imajo svoje obveznosti, ki so kvazi obveznosti saj od teh neprestanih iskanjih služb, ne naredijo ničesar drugega, le to, da se v večerih pogovarjajo s sosedi o svojih problemih in da vreščijo po dvorišču otroci iz soseščine ter da moževi prijatelji jamrajo s kozarci polnimi alkoholne pijače o tem, kako je ta svet pokvarjen, da ga reši samo vojna in taka nevzdržne politična tolmačenja, ki nimajo ne repa ne glave, da se mi že ob poslušanju vseh teh direndajev prav meša. Pa samo dihala bi rada…. Kako ?
Nikogar ne zanima, da bi kaj naredil, hišo vzdrževal, da bi kaj posadili, posejali… nič, nič..
Da bi šli na kakšna izobraževanja, da bi se poglobili v kakšno lepo knjigo, se o tem pogovarjali, da bi šli na kakšno potovanje, izlet..da bi si ustvarili družine, imeli otroke.
Lepo pozdravljeni!
Mislim, da je zelo naporno, ko gledate svoje otroke, kako so nekako v tej dobi življenja “izgubili” nekakšen čut za odgovornost. Žal pa jim razen dobrega zgleda in vašega osebnega mnenja ne morete dati veliko, saj so odrasli in lahko spreminjajo le sami sebe.
Vi morate poskrbeti zase. Kaj je tisto kar vas osrečuje? Kar bi morali narediti kot prvo za VAŠO srečo? Kaj bi torej lahko spremenili?
Lepo pozdravljeni!
Vem, kako težko je, ko vidiš kot starš problem pri svojih lastnih otrocih, vendar se žal ne moremo spremeniti namesto njih, lahko smo jim le dober zgled. Lahko pa spreminjamo sebe…
Kaj je tisto, kar bi lahko kot prvo storili za vašo srečo?
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Spoštovani !
In zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Šla sem po opravkih v svojem domačem kraju in padla. Nekdo je poklical zdravnika, prepeljali so me v bolniščnico. Ko sem se zbudila iz nezavesti, sem spoznala, da je moj energijski prag na ničli, nekdo me je pobral in me osmislil. Očitno Nekdo tam zgoraj, ki bedi nad mano, želi, da ostanem med svojimi ljudmi, s katerimi imam še kako aktivne odnose in namenil mi je, da še naprej skrbim zanje.
Spoštovani !
Sedaj je minilo kar nekaj časa od takrat, ko sem se onesvestila in skoraj umrla. Nekoliko sem si opomogla.
Sklenila sem, da ne bom več razmišljala o svojih željah, hotenjih in prepričanjih. Posvetila se bom svoji družini, ki me še kako potrebuje, čeprav mi je obnašanje vseh mojih najbližjih tuje in ni v skladu z mojimi pričakovanji.
Ko sem bila bolna, so me vsi bodrili in le poskrbeli zame.
Najbrž so tudi moja prepričanja zastarela, vendar pred upokojitvijo, na pragu oseminpetdesetih let
sem imela sanje, bile so lepe sanje, niso se uresničile, toda srečna sem, da sem jih vsaj imela.
Hvala vam, da ste jim prisluhnili.
Pozdravljeni,
imam problem, ki ga ne znam rešit, želela bi nasvet, če se le da, tukaj.
V odnosih z drugimi kar pogosto doživim ignoranco, sem ignorirana, to me tako prizadene, da o tem premlevam še nekaj dni. In si rečem, naslednjič bom tudi jazdo tebe takšna, ko pa me pokliče pa sem že ohlajena, ne gojim nobene zamere in nadaljujem odnos, kot, da nisem bila nikoli prizadeta z njegove/njene strani. Ali je z mano kaj narobe, ali privlačim nase samo nespoštljive ljudi, kaj lahko komentirate tako nahitro?
Lp. Johani