Pozdravljeni!

Ker me zanima mnenje drugih ljudi me zanima kaj porečete na mojo situacijo…S taščo in tastom se ne pogovarjamo že več kot pol leta. Razlog? Tašča enostavno ne prizna svoje krivde! Začelo se je namreč s tem, da ji je moj fant jasno povedal, da pač sem diabetik in da me naj ne sili jesti vpričo vseh, če meni pač ne paše. In kaj je bilo na to? Njegova mama se je strmala, ko je naju videla je gledala stran…Naslednji dan pa mu začela govoriti čez mene…Fant mi je vse to povedal in logično, da njenih besed nisem mogla ne razumeti, ne sprejeti, ker so bile povsem mimo. To se je zavedal tudi fant in tako je med nami nastala tišina. Sedaj ona še vedno pravi, da ni nič naredila, medtem ko je meni v enem izmed smsov, v katerem sem ji povedala vse kar si mislim, delno priznala svojo napako. Tako da gre iz enega ekstrema v drugega…Njegov oče pa je jasno povedal, da se ona ne bo opravičevala nikomur niti se nikomur klanjala…Očitno pričakujejo, da bom sedaj jaz začela laziti okoli njih…Lepo vas prosim, pa kako naj to naredim, ko pa je vse zakuhala ona sama?

Lepo prosim za mnenje….

Lp

Z neracionalimi ljudmi se ne moreš racionalno pogovarjati ( niti dogovarjati)

Sta karkšna sta in se verjetno ne bosta spremenila. Razmisli o tem, koliko, na kakšen način, v kakšnih dozah si pripravljna z njimi biti in pri tem ne pozabi na to, da razmisliš o tem, kakšno vedenje od njiju boš sprejela in kakšno ne.

Potem postavi pravila in se jih drži. Čim manj razlagaj, tako to je in pika. Kot sem že rekla, z nerazumnimi ljudmi se ne da razumno pogovarjat, zato tu običajen pristop, da se vsedeš in zmeniš ne deluje. Manj, ko se zapletaš v razlage in razprave bolje je, ker bodo vse sprevrgli v čisto drug pomen, spreminjali mnenja (dogovore) glede na situacijo in ker se boš znašla v brezpolodnih debatah, ki nikamor ne bodo vodile in ne bodo imele drugega učinka, kot da boš čisto izmozgana in na koncu že v dvomih, kdo je tu nor.

Pred tem razmisli tudi o tem, kaj boš storila, če bodo kršili tvoja pravila. Npr, če vedo, da si diabetik in ti postavijo na mizo slastno torto, jim povej, da boš naslednjič, ko ne bodo upoštevali tvoje kondicije preprosto vstala in šla. Ker bodo po vsej verjetnosti že naslednjič to preizkusili, brez besed, brez razlag vstani in pojdi. Pri nerazumnih ljudeh deluje včasih le učenje z neprestanim ponavljanjem….ko boš to storila n-krat, bodo dojeli, da nekemu dejanju sledi posledica in tega ne bodo več počeli ( bodo pa morda našli kaj drugega…) Pri tem moraš biti 100% dosledna. Vsakič,ko popustiš se obdobje, ko te sploh začnejo jemati resno podaljša za n-krat časa.

Pogovori se s fantom. Če ne bosta v tem skupaj zna biti problem. Še posebej, če te hočejo ločiti od njega, ker te doživljejo tujek, ki ga je treba odstraniti ali pa zdresirati v njim vščeno vlogo ( ki zate zanesljivo ne bo zdrava).

Vsaka situacija je sicer drugačne in za kakšen bolj konkreten nasvet, bi bilo dobro vedeti kaj več. Ampak tole so tista najbolj osnovna pravila za ljudi, ki imajo osebnostno motnjo ali pa se na podoben način vedejo.

GittaAna

PS: Ne pozabi, da oni niso nikoli, ampak res nikoli ničesar krivi in bodo zanikali vse, kar ni njim v prid, četudi jim boš z dokazom mahala pred nosom. Zato tudi to nima smisla, ker je približno tako učinkovito, kot če poskušaš Hildo Tovšak prepričati v smisel altruizma.

Se opravičujem, ker odpisujem tako tako pozno. Resnično sem šele sedaj videla odgovor, ker me ni bilo veliko na netu sploh. Sicer pa …Čeprav sem vam pisala maja, sedaj pa je september, ni situacija nič kaj boljša. Potem smo se pogovorili na mojo željo, sicer samo z njegovo mamo, toda nekih sadov ta pogovor ni obrodil. Sedaj sem večinoma doma, ker ko pridem k njim, je večinoma tišina. Ne uprašata niti kako sem, kako šola, itd. Izgovor: mati mora kuhati, oče gleda tv. Skratka počutim se povsem nepomembno in nezaželjeno. Že to, da smo se pomenili na mojo željo, se mi zdi zamalo, da mi sedaj to vračajo na tak način. Torej še vedno pričakujejo, da bom jaz lazila za njimi, ker jih jaz bolj rabim kot oni mene. Se je pa pojavil še drugi problem. Čedalje bolj opažam, da je fant v določenih situacijah povsem isti kot oni. Ne rečem, vedno mi je stal ob strani, me zagovarjal pred njimi, toda ima isto napako kot oni: Ne sprejme nikakršne kritike, še manj pa se jo zaveda. Če mu povem, da mi kaj ni prav, je užaljen in pravi, da samo iščem prepir in ves čas samo ponavlja, kako naj neham in da se mu ne da kregat itd. Toda vse kar hočem doseč je, pogovor z njim, ki bi obrodil sadove in da bi mu ostalo kaj v glavi, ker mu do sedaj očitno ni še čisto nič, a sem mu vse to govorila že 10000x. Tudi jaz nisem popolna, zavedam se svojih napak in jih priznam, on tega ni sposoben. V kolikor bo priznal, bo rekel na tak način: Saj sem vedno za vse kriv, naj bom še za to. Saj vedno vse naredim narobe. To je njegov odgovor, povsem nezrel. In s takim odgovorom ne morem pričakovati, da bi se poglobil v sebe, se zavedu svojih problemov, ki niso samo njegovi ampak najini, saj najina veza zaradi njih peša, in jih poskušal odpraviti. V kolikor pri tem razlaganju povzdignem glas, še toliko huje. …češ kaj se derem, kaj se spet hočem kregat, da ničesar ne morem požreti dol, on pa baje marsikaj itd. Toda jaz nisem on. On je tiho in ne pove, ko jaz naredim kaj narobe, toda jaz tega ne morem. Jaz sem odprt človek, se rada pogovarjam in sem tudi direktna. On pa je zaprt vase, ne preveč komunikativen, saj večinoma komunikacije že ves čas veze, držim jaz pokonci, prevsem pa trmast in ponosen, tako kot njegovi. Nemorem ga prepričati in dopovedati, da bi se v miru pogovorila o problemih. Vem, tudi jaz ne bi smela včasih povzdigniti glasu, toda ko se nabere, ne zdržim več in nemorem zadrževati svojega glasu. Toda on povzdiguje glas ves čas. Zlasti, ko ga kaj večkrat vprašaš, saj mu grejo vprašanja na živce in morajo biti zastavljena samo enkrat. Kot drugo, v njega ne smeš bezati z vprašanji nasploh. Enostavno, hudo mi je, da je tako, ker ga imam rada, toda tako ne gre več naprej. Sama si ne znava več pomagat, ali iti svojo pot ali pa nevem kaj …Nevem če bi obisk psihoterapevta nama sploh kaj pomagal, itak pa vprašanje, če ga bi do tja sploh spravila, verjetno sploh ne bi hotel iti. Enostavno se ne zaveda svojega obnašanja in vse svoje ravnanje opravičuje, češ, saj tudi ti nisi popolna, a ti nikoli nič ne rečem. Toda moje napake so drugačne…Jaz sem komunikativna in vedno pripravljena na pogovor, on tega ni. Vem, da boste rekli, pustite ga in pojdite svojo pot. Preprosto izrečeno, a je to težko izvest. Ne razumeva se, a se imava rada. To je tisti problem 🙁

“….Ne razumeva se, a se imava rada. To je tisti problem…”

Kaj pa zate pravzaprav pomeni, da se imaš z nekom rad?

Svoj ( resnični) odnos do sočloveka kažeš z dejanji ne z besedami ( čeprav lahko tudi te zelo posladkajo odnos) in v načinu kako opisuješ vajin odnos ne zaznam ne v besedah, ne v dejanjih kaj , kar bi lahko povezala z odnosom, kjer imaš nekoga (zares) rad. Morda se motim in je med vama veliko resnične topline, bližine, tovaršitva, ljubezni, spoštovanja…skratka vse, kar definira ljubeč odnos, vendar način kako komunicira in se vede s teboj vsaj zame ne kaže na to, da bi te imel rad, kvečjemu da mu ni mar.

Če imaš nekoga rad ti je nezamislivo,
– da bi ( četudi si kdaj jezen) ves čas kričal na drugega
– uživaš v pogovoru in bližini ( saj ni nujno ves čas, je pa osnova odnosa)
– ti je mar za drugega in njegove težave
– ne kriviš zgolj drugega, temveč iščeš vzroke težav tudi pri sebi in se trudiš
– ne manipuliraš in se ne izogibaš svoji odgovornosti tako, da drugega delaš ves čas krivega
-ne uporabljaš drugega za svoj čustveni koš za smeti…
—
….
Kaj je torej tisto v vajinem odnosu, da lahko rečeš, da se imata rada ( četudi se ne razumeta)? Ko pridejo otroci se vse težave ( še posebej nerazrešene) nekajkrat potencirajo. Zato dobro razmisli ali si takšnega odnosa res želiš.

Kar pa se tiče njegovih staršev in tvojih obiskov. Nikamor ti ni treba, kjer nisi zaželena. Nisi dolžna po prstih hodit okoli njiji in prenašati očitno grdo vedenje do tebe. Njiju ne boš spremenila, niti nimaš pravice, da ju spreminjaš , če se nočeta, spremeniš pa lahko svoj odnos do njiju in svoje odzive.

Dokler se ne začneta obnašati normalno sama ne bi več presotpila praga. Če bi se vedla normalno človeku dostojno bi bila prijazna in bi spet vzpostavila kontakte, če bi bila neprijazna bi takoj odšal. Vse dokler ne bi doumela, da če hočete imeti stik se bosta morala pač obnašati spoštljivo.

GittaAna

Jaz mislim takole. Vidva (predvsem fant, ampak tudi ti) se bi nujno morala naučiti pravilne komunikacije,
če hočeta ostati skupaj. Tega se da naučiti, predvsem v (dobrih) posvetovalnicah in tudi s pomočjo
literature.
En majhen primer – ko je nekaj narobe, ne očitaš, ampak govoriš v prvi osebi npr.
“mene zelo moti, (ali jaz sem zelo nesrečna) , če nekam ne pridem pravočasno”….namesto:
“že stokrat sem ti rekla, da bodi točen, pa se vedno obiraš”…
To je samo primer – zadeva je kompleksna, on se mora znebiti svojih obrambnih mehanizmov, zaradi
katerih vse vzame kot napad nase, ti se moraš naučiti pristopa k problemom….
Če se torej imata rada, bosta to naredila. Ker si želita ostati skupaj. Če se pa nimata, (in bo predlog
za učenje komunikacije zavrnjen) – potem itak nima smisla, da ostajata skupaj – žalostno sicer, ampak
vsaj nekajletni agoniji se izogneta…

Kar se pa njegovih staršev tiče – od nezrelih ljudi ne moreš pričakovati zrelega obnašanja. Nobenega
smisla nima, da se jim podrejaš, ker oni pač po neki svoji debilni logiki to pričakujejo. Pač postaviš
svoja pravila (in paziš, da so v okvirih osnovnega spoštovanja) , potem se jih pa samo še držiš. To
je edina pot – prej ali slej bodo dojeli, da si pač “trmasta” (se pravi imaš načela) in bodo popustili do
tam, kjer se konča njihova zmožnost prilagajanja. Takrat to sprejmi in ustvarite neko obliko
sobivanja, ki pač ne bo nikoli topla in prisrčna, bo pa znosna.

Srečno-

Najlepša hvala vama za mnenja in nasvete. Resnično očitno ne on, ne jaz ne znava kazati svoje ljubezni na pravi način. Ne da bi sebe hvalila, vendar imam tukaj vseeno malo prednosti, ker se hočem pogovorit in povem vse kar me muči, on pa je raje tiho in tega ne pove. Ravno zaradi tega tudi ne razume, ko meni ni kaj prav, češ, saj tud meni ni vse prav, pa sem za voljo miru raje tiho. On je navajen trpet in bit tiho. Vse to pa je odnesel od doma, kjer še zdaleč ni bilo vse tako prijazno, kot se zdi na prvi pogled, zlasti ko prideš k njim prvič, ampak je bilo veliko prepiranja, poniževanja, češ kako ničesar ni prav naredil ali pa njegovega dela sploh niso opazili. Vse to izhaja iz njihove vzgoje, prenašati moram pa sama. Povsem neumno mi je, da razmišlja na tak način, potrpi, požri kaj dol in se ne bova kregala. Preprosto sva si v tem povsem različna in takšna nemorem in tudi nočem postati. On ne dojame, da je glavni način reševanja težav iskren pogovor. Je pa res, da se ka jhitro to prevrže v vpitje in tako ne rešiva ničesar. Skratka začaran krog. Sama teh težav z vzkipljivostjo včasih nisem imela, sedaj pa priznam, da sem jih pobrala večinoma od njega in se zavedam, da to ni dobro. Če mu en dan po prepiru, v katerem sva sicer nekaj rešila, naslednji dan omenim, kaj se mi zdi, kaj sem spoznala itd…bo njegova izjava: A spet začenjaš s tem? A ne boš še nehala? Človek potem sploh nima več volje kaj mu reč, ker se enostavno bojiš reakcije 🙁

Glede njegovih pa …Očitno so me hotel spremenit v njim podobno osebo, toda to nisem jaz in nikoli ne bom. Ne pustim se jim in se jim tudi ne mislim. Preveč truda sem vlagala v ta naš odnos, v zameno pa dobila obsojanje in besede, ki jih nisem vredna, saj je vse kar je izjavila, bila popolna laž in nesmiselno govorjenje. Pač govor v jezi. Sprva je govorila, da sploh ni nič naredila narobe, potem je pač le prišlo ven, da je rekla v jezi. Toda tudi v jezi nimaš pravice govorit kaj takega. Človek je užaljen in besede težko pozabiš. Opravičilo sicer je na mestu, toda ko je kozarec razbit, ga tudi opravičilo ne more več zlepiti nazaj. Pri njih tako in tako ne bova živela, čeprav je bil tak namen na začetku. Seveda pa to sedaj ni toliko pomembno kot najino reševanje najinega odnosa.

In v čem vidim, da se imava rada ….Srve pravi eno, glava govori drugo. Torej srce čuti, da ga imam rada in obratno, glava pa pravi, da imava težave in da tako ne gre naprej. Rada bi, da bi bilo med nama vse ok, da bi lahko normalno funkcionirala, želim si, da bi bil malo bolj odprt za probleme in da bi se trudil izboljšati najin odnos. Rada ga imam tudi zato, ker se je postavil glede staršev na mojo stran in me branil in me še vedno brani. Kakšen mamin sinko tega zagotovo ne bi počel …Poleg tega, se dobro poznava mes deboj v smislu, da točno veva, kdaj bo kdo kaj rekel …Na žalost pa to dobro poznavanje ne prinaša koristi glede najinega komuniciranja. Tukaj je problem že od samega začetka.

Skoraj težko, da se ti oseba z MOM kakorkoli opraviči, tega jaz pri mojih dveh še nisem doživela. Sem se pa sama spraševala, je bolje imet stike ali ne – sem jih zelo omejila (s starši). Itak mene ne pokličejo, če se kaj ne zgodi ali da rabijo pomoč… Imam mir tud pol leta. Čeprav sem potem cela izgubljena, ker nimam nikogar razen partnerja.

Po mojem je pa pri vas tako, da bi bilo fajn, če sama na lep način razložiš tašči. Tašče ne razumejo, to je lastnost vseh tašč – ful bi rade nahranile pol sveta… Ne vem, mogoče so sami bili revni – vsaj meni so tako razložili za mojo. Zna bit sitna, ampak to da me to razjezi, je moja krivda. Čist lepo se da z njo zmenit da npr. kuha zdravo, če jaz moram npr. imet dieto, ker jo pač res moram, prav tkao iz zdravstvenih razlogov. Mogoče ne zadane popolnoma, ampak hvala bogu pri men prekrški niso usodni, se pa potrudi čim bolj. Če bi bilo tako hudo, bi si jaz raje sama kuhala, za vsak slučaj – ker kake alerhije znajo bit hudič…

Drugače da te pa šimfa, to ful ni lepo… Ne vem, če je lastnost mom, v ekstremih verjetno, sam jih zelo mal poznam, ki ne. Moja npr. ne, mene sigurno ne. Sem jo pa enkrat nenamenoma užalila in čeprav je tud ona mene na nek način, sem se ji iz spoštovanja raje sama opravičila, na vsezadnje ima mene tašča rada, vem da imam srečo 🙂

Drugače pa itak je bolje, da dve generaciji živita ločeno, če se da – da je čim manj takih konfliktov. Če se le da, se jim izogibam.

Mijja …rada bi ti odgovorila na zasebno sporočilo, vendar mi kaže, kot da ti zasebnih sporočil ne sprejemaš :/

Na tvojem mestu se ne bi več ukvarjala s taščo, ampak zelo resno s tvojim odnosom s fantom. Vse, kar si opisala, kaže na narcisoidnega partnerja.Tak moški ni sposoben pogovora niti ljubezenskih čustev do partnerja. Kmalu prične zatirati svojo partnerko, v ničemer ji ne daje prav. Deluje sam za sebe, vajinih problemov ne vidi kot skupni problemi, pač pa da je tisto, kar se želiš pogovoriti ti, tvoj problem. Prav daje svojim staršem, kar si že ugotovila. Manjkajo seveda še druge podrobnosti a opisala si dovolj, da to upam trditi. Takšnega moškega namreč zelo dobro poznam in spraševala sem se iste stvari kot ti. Verjemi mi, zelo dolgo sem se mučila, da bi našla rešitve, a uspeha pri takem moškem ne more biti, saj on sam sploh ni zainteresiran za harmonijo vajine zveze. Tudi če nimam prav glede ocene, da ima narcistično motnjo; si predstavljaš prihodnost z moškim, ki se ne pogovarja, ne rešuje vajine skupne težave oz. jih sploh ne vidi? Starejša sem od tebe in veliko v življenju doživela, zato ti lahko povem, da brez kakovostnega pogovora nobena zveza ne gre. Bodi pozorna, verjetno te že vara s kakšno novo, saj je to značilno za narcistično obnašanje. Najbrž zate ni spodbuda, če ti rečem, da prekini to bolno zvezo. Bo pa to postala dobra spodbuda zate, ko boš našla normalnega fanta in boš videla očitno razliko.

Pozdravljeni.

Sama sem pri fantu čez vikend, čez teden sem pa doma…
Fant je star 22 jaz pa 19, on ima stanovanje (v hiÅ¡i z tastom in taščo) torej me “morata” ona dva gledat vsak vikend…
Preidimo k bistvu… s taščo in tastom sploh ne najdem skupnega jezika, da bi se kaj iskreno pogovarjali, samo obvezne stvari pa Å¡e to je odgovor da ali pa ne…potem je drugi problem, koraj vse sem jima dala da bi se jima vsaj malo prikupila (2 telefona, monitor, tašči Å¡e kakÅ¡na oblačila ker ima isto postavo ter se oblači dokaj moderno) to je pomoje vse skupaj naneslo okrog 300 evrov… potem vedno pomagam kar se tiče dela (pospravljanje drv, pomaganje na vrtu…) zadnjič me je fant vpraÅ¡al, če lahko tastu posodim računalnik za na dopust… s tem se moja mama ni strinjala, ampak jaz Å¡e vedno naivna in seveda sem ga posodla (od tasta Å¡e sploh nisem sliÅ¡ala prosim in hvala- bilo mu je samoumevno…) potem vsak vikend jaz kuham kosilo (razumljivo), ker tašča dela čez vikend… btw nima težkega dela namreč dela v gostilni.. brez izobrazbe, potem se pa iz mene pa in moje mame norčuje da sva neiznajdlive, namreč moja mama ima 4 letno Å¡olo pa dela v proizvodnji ona gospodična pa nobene Å¡ole pa dela v gostilni… potem jaz tudi ima 4 letno zdravstveno Å¡olo pa vsepousod sliÅ¡im zakaj ne grem delat… ja nimam jaz take sreče kot ona… nevem ali se samo meni to zdi zelo čudno? Pol pa Å¡e včasih tašča taki smeh spusti da mi je kr slabo…. pa celo vas preÅ¡imfa pa vse…
Prosim za nasvet kako naj naredim da bom vsaj malo bolj spoÅ¡tovana… ne pričakujem klanjanja absolutno ne… hvala..

Štajerka koliko te bodo spoštovalo ni odvisno od njih, temveč od tebe. Dokler boš kupovala njihovo pozornost, ljubezen, sprejemanje z darili in uslugami in bila pridno tiho, dovolila, da bodo vse to vzeli za samoumevno potem kakšnega spoštovanja iz njihove strani ne pričakuj.

Tudi če boš spoštovanje zahtevala na silo ne bo nič drugače.

Najprej bi ti svetovala, da začneš spoštovati sebe in to kar imaš in začni delati sama s seboj tako, kot bi si želela, da bi delali s teboj drugi. Če ne boš spoštovala sebe, te tudi drugi ne bodo. IN če spoštuješ sebe, potem stojiš za seboj ( pa kakršen koli že si) , si vesel pozornosti in hvaležnosti, vendar je ne iščeš načrtno, ne dopustiš, da se s teboj ravna kot služkinjo in se tudi tako ne obnašaš več…itd.

Vse niti so v tvojih rokah in če tudi potem, ko se boš začela drugače obnašati tako do sebe , kot do njih, še vedno ne bo napredka in bo še vedno totalno nespoštovanje, s teboj pa bodo še naprej delali kot z začasno zastonjkarsko delovno silo iz katere se da izvleči tudi kakšno korist potem je edino kar vidim kot rešitev, da se s fantom odselita. Če mu to ne bo po volji, če bo raje izbral starše, potem pač nimata prihodnosti, ker bo samo še slabše.

Morda se motim, takšne so pač moje izkušnje.

GittaAna

Hvala za odgovor.