Ta tekst sem pa prevedla zato, ker me je pretreslo spoznanje, da me je k narcisom pritegnila moja lastna zasvojenost oz. odvisnostna motenost … ker sem zaradi slabe samopodobe, zaradi čustvene nezrelosti, zaradi pomanjkanja pravega stika s sabo itd. itd. kar naprej iskala potrditev od zunaj, predvsem od partnerjev. Iskala sem potrditev od drugih tako kot zasvojenec išče drogo 🙁

Odvisniki od ljubezni in heroinski zasvojenci
Gre za ljubezen ali za narcistično zlorabo?
Kaleah LaRoche
http://www.narcissismfree.com

Spominjam se razhoda s svojim narcističnim fantom, še preden sem vedela za to motnjo. Listala sem po psiholoških knjigah in iskala odgovore za moj navidezno brezupen problem. Bila sem obsedena z moškim, ki sem ga nameravala zapustiti. Odločila sem se, da ga zapustim, ker sem vedela, da je v zvezi nekaj grozno narobe in zdelo se mi je, da se bo potem, ko ga zapustim, kmalu izkazalo, kaj je bilo narobe.
Šel je naprej dokaj hitro in si našel žensko v najinem družabnem krogu, jaz pa sem bila vse bolj obupana. Verjela sem, da sem bila jaz tista, ki ima problem.
Ko sem listala po knjigah v knjigarni, so se mi oči ustavile na knjigi o zasvojenosti z ljubeznijo. “O,” sem pomislila “to je to! To imam! Zasvojena sem z ljubeznijo.”
Hitro sem kupila knjigo in tekla domov, da bi jo prebrala. Vse se je ujemalo. Obsedenost; nespečnost; nezainteresiranost za hrano; stalno hrepenenje po drogi; po neke vrste potrditvi, da me je imel v resnici rad. Vendar to sploh nisem bila jaz. Nikoli prej nisem bila takšna. Vzorec zasvojenosti z ljubeznijo nekako ni ustrezal. Ponavadi sem bila jaz tista, ki sem končala razmerje, ko sem ga skušala dvigniti na bolj zdrav nivo. Nenavadno je bilo zame, da po koncu zveze nisem mogla nehati razmišljati o tem, kaj bi lahko bilo in da sem umirala od želje po tem, da bi prišlo do neke vrste zaključka oz. sporazumne končne odločitve.
Diagnoza, ki sem si jo sama postavila, me torej ni zadovoljila. Ni mi dala razlage, zakaj nisem mogla iti v življenju naprej. Šele ko sem šla k psihiatru, sem odkrila, da sem bila verjetno zapletena z moškim, ki je imel narcistično osebnostno motnjo. Nenadoma se je vse spremenilo. Nenadoma ni bil več fokus na meni, pač pa na njem.
Toda ko sem se poglabljala v raziskovanje narcistične osebnostne motnje, sem se morala soočiti z dejstvom, da sem bila še vedno tudi jaz del enačbe. Očitno sem šla skozi zelo subtilno zlorabo, zaradi katere sem se spraševala, kaj je bilo narobe, kaj se je zgodilo, zakaj sem se počutila tako slabo. Zakaj se je on preprosto prestavil v drugo zvezo, ne da bi trenil z očesom, medtem ko sem se jaz tako intenzivno ukvarjala z razpadom najine triletne zveze?
Jaz sem bila tista, ki sem trpela. Jaz sem bila tista, ki je bila sama in se je valjala v bolečini. Jaz sem bila tista, ki je pustila njega, zakaj sem se potem tako mučila s prebolevanjem?
Temu moškemu sem zares odprla srce. Resnično sem verjela, da je ljubezen mojega življenja, s katerim bom ostala za vedno. Verjela sem, da sem končno srečala moškega svojih sanj. Bil je vse, kar sem si želela. Toda nekje na poti sem spoznala, da sem bila samo jaz zares v tem odnosu. On je iz odnosa vzel, kar je potreboval, vendar pa ni bil nikoli prisoten na čustvenem nivoju.
Bila sem navajena emocionalno nedostopnih moških. Po mojih izkušnjah se moški preprosto niso čustveno odprli, vsaj večina ne. Mislila sem, da si bo sčasoma dovolil, da bo bolj ranljiv. Vendar se to ni zgodilo nikoli. Skozi leta sem v to zvezo čustveno vlagala vse več sebe, da bi nadomestila tisto, kar je manjkalo. Ko sem končno odšla, je bilo to zato, ker sem bila iztrošena. Bila sem čustveno izčrpana. Bila sem fizično bolna. Ničesar več nisem imela v sebi, kar bi lahko dala. Vedela sem, da se moram odmakniti in dobiti nazaj svojo energijo.
Vendar ko sem ga zapustila, si nisem mislila, da bo enostavno šel stran. Mislila sem, da bo morda spoznal, kako pomemben mu je najin odnos in bo začel dajati vanj več sebe. Namesto tega pa je začel dajati drugi ženski, ki mu je bila očitno več vredna kot jaz.
Moj nekdanji fant je odplul v sončni zahod z gospo Popolno, jaz pa sem ostala na obali z emocionalno prtljago, ki je kazala na mojo sesutost.
Večina ljudi okoli mene se je strinjala s tem, da sem na nekem nivoju poškodovana. Navsezadnje sem sama naredila konec in on se je s tem lepo spoprijel, medtem ko jaz nisem znala funkcionirati.
Ko sem proučevala svojo emocionalno prtljago, sem našla koščke svojih strahov pred zapuščenostjo, ljubosumnosti, odvisnosti od njega, občutkov popolne nevrednosti, svojega strahu pred zavrnitvijo in še veliko drugega. Zavidala sem mu, moškemu, ki se je takoj pobral in šel naprej. Čim bolj popoln je izgledal on, tem bolj nepopolna sem izgledala jaz. “Nič čudnega, da nama ni šlo!” sem si mislila.
Obsedeno sem razmišljala o preteklih treh letih, ki sem jih preživela s tem moškim. Spominjala sem se vseh trenutkov, ko sem bila prizadeta in razočarana nad njegovim obnašanjem ali reakcijami. “Morda sem samo preveč pričakovala” sem si mislila.
Čim bolj sem se osredotočala na to, kako zlomljena sem, bolj sem padala v depresijo in obup. Ugotovila sem, da ne bom nikoli imela srečne zveze, ker s sabo nosim toliko prtljage. Bila sem obsedena! Bila sem odvisna! Bila sem ljubosumna! Bila sem čustvena razvalina!
Medtem pa je moj bivši blestel. Nič mu ni prišlo do živega. Nikoli ni bil vznemirjen zaradi emocionalnega vidika svojega življenja. Okoli njega se je lahko dogajalo karkoli, vedno je bil miren in zbran, medtem ko sva bila moj sin in jaz histerična.
Vedno sem ga občudovala zaradi njegove sposobnosti, da je bil tako zbran na emocionalnem nivoju. Morda je bilo to zato, ker sem bila jaz lahko emocionalna in mi je bila njegova stabilnost nekako v tolažbo.
Ko pa sem gledala nazaj na najin odnos, sem ugotovila, da sem bila z njim še bolj čustvena kot ponavadi. Moje ravnotežje je bilo porušeno!
Razmišljala sem o opisu zasvojenosti s heroinom in spoznala sem, da je šlo za isto stvar. Ko sem se zaljubila v tega moškega, me je to potegnilo v največje višave. Bilo je kot bi se mi nasmehnili bogovi in mi dali vse, za kar sem molila. Končno sem imela vrednost! Končno so bogovi prinesli nekaj lepega v moje življenje. Bila sem tako hvaležna! Vsem svojim prijateljicam in prijateljem sem povedala, da so bile moje molitve uslišane. Bila sva popoln par, tako usklajena, tako lepa skupaj.
Toda sčasoma je bilo potrebno vse več in več, da sem prišla do občutka, da sem najsrečnejša ženska na Zemlji. Droga, ki sem jo potrebovala za to, je bilo “zanikanje.” Morala sem zanikati svoje resnične občutke in si čez te občutke naslikati lepo sliko. Morala sem se opominjati, da se imam dobro in da imam srečo, ker imam tako čudovitega moškega v svojem življenju.
Prav tako kot heroinski zasvojenec sem skušala ujeti tiste vznesene občutke v začetku zveze, tudi če je šlo to skupaj s trpljenjem v času najnižjih občutij. Kmalu sem strgala dno in iskala koščke svojega nekdanjega življenja. Kar je bilo nekoč tako lepo, je postalo opustošena pokrajina žalosti in bolečine. Nisem mogla več biti zadovoljna s tem odnosom, ki je nekoč izpolnjeval vse moje potrebe.
Šele ko sem zvedela za narcizem, sem spoznala, da je bil on del problema. Ja, rekla sem del problema, ne v celoti.

Najprej sem spoznala, da je problem on, ne jaz. Vendar to bi bilo podobno, kot če bi rekli, da je problem v heroinu, ne v zasvojencu. Heroin je samo droga in gre v krvni obtok in zasvoji psiho. Toda heroin deluje enako ne glede na uporabnika. Tudi rezultat je precej podoben. Klinike so polne zasvojencev, ki se obupano trudijo izviti se iz primeža te droge, ki ima nad njimi takšno moč. Gre za največji odnos ljubezni in sovraštva. Uporabnik droge ljubi občutke, ko je zadet in sovraži občutke, ko je na dnu. Živi za dobre občutke in se za to odpove vsemu, vključno s svojim dostojanstvom in samospoštovanjem.
Resnica o zasvojenosti s heroinom pa je, da problema ne bi bilo, če si uporabnik ne bi vbrizgal heroina. Toda ko enkrat to naredi, gre droga v njegov krvni obtok in potem hrepeni po tistem občutku vznesenosti in to postane odgovor na vse njegove probleme. Hoče drogo! Mora priti do nje! Nič drugega ga ne bo zadovoljilo! Vse ostalo bo pustil ob strani, da bo prišel do občutka blaženosti, ki mu ga daje ta močna droga.
Zasvojenost z narcisom ni nič drugačna. Bila sem zasvojena z lepimi občutki in nisem hotela videti slabih. Prezrla sem vse tiste čase, ko sem se počutila tako brez vrednosti, kot da mu zame sploh ni bilo mar, oprijela pa sem se tistih časov, ko me je zasipaval s pozornostjo in ljubeznijo, tudi če so bili ti časi vse bolj redki. Bila sem kot ptica pozimi, ki obupano išče drobtinice, ki bi me ohranile pri življenju. On je imel moč, ker je bil tisti, ki mi je te drobtinice lahko nasul ali pa ne.
Ko sem zvedela za narcisizem, to ni rešilo mojih problemov. To ni bila nobena čarobna rešitev, kakor ni rešitev, če zdravnik pove heroinskemu zasvojencu , da ta droga vodi v zasvojenost in uničenje. Ok, vem, da sem ujeta v odvisnostno mrežo iluzije, ki jo proizvaja narcistična realnost, a kako naj pridem ven?
Čeprav mi je izobraževanje o tem v pomoč in koristno, je bilo za rešitev mojega problema potrebno veliko več kot samo izobrazba. Prepoznavanje problema je bil samo prvi korak, vendar je bil to velik korak, ker je pomenil preboj iluzije o obstoju gospoda Popolnega. Nenadoma sem spoznala, da je bil enako pomanjkljiv kot jaz; le da ni imel pojma. Odplesal je v sončni zahod z nekom drugim, ki prav tako nima pojma, medtem ko sem bila jaz tista, ki sem vse čutila. Čutila sem vse, česar si on ni nikoli dovolil čutiti. Zato je bilo moje življenje z njim tako kaotično. On je zatrl vse svoje emocije, jaz pa sem jih izrazila.
Izražanje negativnih emocij je bilo tabu v njegovem svetu. To je bil znak šibkosti in narcistične osebnosti prezirajo šibkost v sebi in v drugih. Čim bolj sem izražala te negativne emocije, bolj patetična sem se mu zdela. Počasi sem v njegovih očeh izgubila status močnega in sposobnega bitja. Namesto tega sem postala šibka, patetična emocionalna razvalina.
V tem je bistvo narcistične zlorabe. Narcis zanika svoje negativne občutke in jih projicira na osebo, ki mu je najbližja in potem napade to osebo zaradi njene šibkosti. Na ta način lahko izrazi ta negativna čustva skozi nadomestni kanal, ne da bi mu jih bilo treba vzeti za svoja. Medtem pa je oseba zraven ne samo zatolčena s temi psihično prenesenimi negativnimi emocijami, pač pa s strani narcisa doživlja tudi subtilne napade na svoj karakter. Ta proces čez čas zlomi psiho tistega, ki opravlja nalogo čustvovanja v odnosu.
Ironija je, da naša družba hvali moč in obsoja šibkost in naučili smo se, da vidimo negativno izražena čustva kot šibkost. Solze, jok, žalost in izražanje bolečine na kakršenkoli način vidimo kot šibkost. Tudi izražanje nezadovoljstva vidimo kot šibkost. Od nas se pričakuje, da smo srečni, zadovoljni in da sprejemamo vse, kar nam pride na pot, če pa imamo kakšne težave, to zadržimo zase in drugih ne obremenjujemo s svojimi sebičnimi potrebami.
Čeprav nas družba vzgaja na ta način, je to izredno nezdravo in disfunkcionalno. Zatiranje naših domnevno negativnih emocij je nekaj podobnega, kot bi zatirali noč in dovoljevali samo dan. Noč je del dneva in tema je del svetlobe. Vse to je potrebno v ciklusu življenja, smrti in ponovnega rojstva. Brez zime ne bi bilo pomladi.
Ko sem sedela doma v svoji najtemnejši noči, v temni noči duše, sem raziskovala sebe na najglobljih nivojih. Vedela sem, da odgovora niti olajšanja ne bom našla v tem, da bom gledala nanj kot na slabega in sebe kot na dobrega človeka. Edina pot rešitve zame je bila, da si dovolim to temno potovanje in da poiščem darove, ki so me čakali v temi.
Da se heroinski zasvojenec dokončno osvobodi zapeljive moči droge, ni dovolj, da se samo za vedno odpove drogi, pač pa mora na nekem nivoju poiskati tisto, kar je iskal v tistih dobrih občutkih. Večina jih ugotovi, da so iskali povezanost z bogom ali z enostjo življenja. V prvih par trenutkih, ko droga preplavi uporabnika, pride do trenutka, ko jaz izgine in ne ostane nič drugega kot enost z vsem, kar je. V bistvu iščejo in hrepenijo po povezanosti z življenjem, do katere pa niso našli nobene druge poti.
Rešitev zasvojenosti je ponavadi duhovna rešitev. Zato je v programih dvanajstih korakov prvi korak spoznanje, da nimamo moči nad svojo zasvojenostjo z drogo in drugi korak je, da se odločimo, da predamo svoje življenje bogu oz. višji sili, kakor jo razumemo.
V tem, da poiščemo nekaj večjega od sebe, najdemo tolažbo v življenju. Morda smo v zvezi z narcisom podzavestno dali tej osebi božjo moč v svojem življenju. Dali smo mu moč, da nas definira, da določa našo vrednost. Ker nismo dosegli popolnosti v božjih očeh, čutimo svojo nevrednost na zelo globokem nivoju.
Sovraštvo do narcisa ni pravi odgovor! Poskusila sem ga sovražiti in projicirati nazaj nanj vso nevrednost, ki sem jo čutila. Vendar ni delovalo. Kako bi lahko sovražila nekoga, ki sem ga nekoč tako globoko ljubila? Kar sem morala narediti, je bilo to, da sem spoznala, da ga v resnici nisem poznala in da tudi on v resnici ni poznal mene. Oba sva živela laž. Nisem mogla prevzeti odgovornosti za njegovo laž, sem pa lahko prevzela odgovornost za svojo. On je lahko še naprej živel svojo laž, tako kot heroin nadaljuje svojo pot po človekovem krvnem obtoku, vendar v moj krvni obtok nima več vstopa. Osvobodila se bom te sile zasvojenosti v svojem življenju. Prebudila se bom v resnico in sprejela občutke v sebi.
Ko gledam nazaj na čas, ko sem mislila, da sem zasvojena z ljubeznijo, vidim, da nisem bila zasvojena z ljubeznijo, pač pa s potrditvijo, z odobravanjem. Želela sem dobiti potrditev od nekoga, ki je to zelo redko dajal. Moja zasvojenost je izvirala iz otroštva, ko sem si želela potrditve od svojega očima. Vedno je našel kaj, zaradi česar se je norčeval iz mene, najsibo način, kako sem jedla, kako sem se oblačila, kakšen make-up sem nosila, kako okrogla sem bila ali pa mojo inteligenco, lenobo, bolezen ali karkoli drugega, kar ni ustrezalo njegovi predstavi o svetu. Nisem ustrezala! Nikoli nisem bila dovolj dobra! Moj podzavestni življenjski cilj je bil, da bi se počutila dovolj dobro.
Moje srečanje z narcisom v začetku me je dvignilo v višave, ker sem od njega dobila toliko potrditve. Zdelo se mi je, da sem končno našla pravega človeka zase. Našla sem nekoga, ki me je v celoti odobraval. Tako prijetno je bilo stopiti se v njem in v njegovem sprejemanju mene. Ne spomnim se točno, kdaj se je začelo neodobravanje; bilo je seveda zelo subtilno, prikrito.
Spominjam se, da v začetku odnosa nisem čutila, da so moje potrebe v odnosu zadovoljene. Ali ni to ironija? Nisem se čutila slišano niti upoštevano tako, kot bi bila rada upoštevana. Moje potrebe po komunikaciji in pozornosti niso bile zadovoljene. Precej zgodaj v zvezi sem ga prosila za pogovor in sem mu povedala, kako se počutim in da moje potrebe v odnosu niso zadovoljene. Popolnoma prepričana sem bila, da bo ta čudoviti moški pozoren in me bo poslušal in me bo vprašal, kaj pogrešam v odnosu, vendar pa mi je namesto tega postavil vprašanje:
“Kaj boš TI ukrenila glede tega?”
Dejansko mi je rekel, da to ni NJEGOV problem, pač pa MOJ. In… ugriznila sem v vabo. Prevzela sem nase! Nekako sem verjela, da je šlo za moj problem in od tistega dne naprej je bilo vse moj problem.
Leta pozneje sem se končno odločila, kaj bom ukrenila. Pustila ga bom in našla način, kako bom zadovoljila svoje potrebe. Njemu ni bilo mar! Čakala ga je cela vrsta lepih žensk, ki ne bodo tako zahtevne.
Počutila sem se izdano zaradi njegove nesposobnosti, da bi emocionalno investiral v najin odnos. Vedno znova sem se spraševala, zakaj najinega odnosa ni cenil dovolj, da bi vanj kaj vložil oz. da bi ga rešil. Vendar sem spoznala, da nikoli ni vložil ničesar. Jaz sem bila edina, ki je vlagala v ta odnos in tudi edina, ki sem imela kaj izgubiti.
Edina stvar, ki jo je vložil, je bila na finančnem nivoju. Investiral je v najino gospodinjstvo in je bil pri tem precej velikodušen. Mislim, da je bilo to tisto, kar me je držalo. Prodala sem svojo dušo za finančno podporo. Proti koncu, ko sem si začela jemati nazaj svojo osebno moč, me je prosil, da začnem plačevati svojo polovico računov. Takrat sem postala jezna, ker sem na nekem nivoju ugotovila, da med nama ni več nobene izmenjave. Za svoje vlaganje ne bi dobivala ničesar več. Takrat sem odšla.
To grozljivo spoznanje, da sem s tem človekom investirala sama sebe tako globoko na čustvenem nivoju, medtem ko on sebe sploh ni investiral, mi je povzročilo največjo bolečino. V ta odnos sem dala svojo dušo, svojo kri in ko je bil on na vrsti, da kaj da, je šel drugam. Nobenega interesa ni imel za to, da bi rešil najin odnos. Niti vprašal me ni, zakaj odhajam. Ko sem mu povedala, da sem si našla drugo stanovanje, me je vprašal, kje bo pa zdaj živel on. Ni me vprašal, kaj se dogaja, kako se počutim, zakaj sem se odločila oditi ali če bi lahko kaj naredil, da bi si premislila. Enostavno me je pustil oditi, kot bi bila njegova sostanovalka. Ponudil mi je celo pomoč pri selitvi. Kako prijazen tip!
V tem odnosu ni bilo nobene izmenjave čustvene energije. Bilo je samo moje dajanje in njegovo jemanje. Moje potrebe ne bi bile nikoli zadovoljene. Na noben način nisem mogla zmagati. Morala sem oditi, če sem hotela preživeti, sicer bi moje življenje enostavno odteklo.
Ko se znajdemo v narcističnem odnosu, si moramo priznati svojo lastno zasvojenost s čimerkoli, kar pač želimo dobiti iz odnosa in moramo osredotočiti svojo pozornost in energijo nazaj nase in na to, kako bomo zadovoljili svoje potrebe. Ne moremo več pričakovati, da nas bo zadovoljila narcistična droga. Narcis je votla, prazna školjka, ki se hoče napolniti z našo energijo. Dokler smo z njim, mu moramo dajati svojo energijo. Ko ga nehamo hraniti s svojo energijo, bo odšel stran.
Naše obsedeno fokusiranje na narcisa pomeni, da še vedno hranimo to prazno školjko s svojo energijo. Če se hočemo pozdraviti, moramo najprej prenesti svoj fokus nazaj nase in začeti hraniti svojo lastno dušo. Enako se ravna z vsemi zasvojenostmi!
Heroinski zasvojenec si lahko želi, da bi uporabljal drogo, jo dobil poceni in ne bi nikoli imel nobenih negativnih stranskih učinkov ali odtegnitvenega sindroma. Vendar to preprosto ne gre. Droga je destruktivna! Heroinski zasvojenec lahko dobi nazaj svoje življenje edino tako, da se popolnoma umakne od droge, opusti fantazije, da bo droga kdaj drugačna, kot je in da poišče nove načine, kako ga življenje lahko nahrani.
Enako kot pri katerikoli zasvojenosti, velja tudi tu, da čim dlje ostaneš stran, lažje postaja, vendar pa je skušnjava vedno prisotna. Bistveno je, da se skušnjavi upreš, prepoznaš, da je nezdrava in osredotočiš svojo energijo na zdrave aktivnosti.
Zdaj je že več kot sedem let od konca zveze, o kateri govorim. Pred kratkim se je spet pojavil in se je hotel srečati z mano. Zdaj sem se počutila dovolj močno, da lahko gledam drogo brez želje, da bi si jo vbrizgala, zato sem privolila, da se srečava – bolj zato, da bi testirala samo sebe kot karkoli drugega.
Čutila sem tako, kot bi verjetno čutil človek, ko bi stal na Luni in gledal na Zemljo. Imela sem distanco. Bilo je lepo, z distance. Vendar sem lahko videla vso kompleksnost tik pod površino. Opazovala sem, kako je njegov um skušal najti način, kako bi me potegnil nazaj v Mrežo, vendar sem se elegantno uprla.
Podal mi je svoj uvid v to, zakaj najin odnos ni deloval in bilo je precej mojstrsko, vendar daleč od resnice, ker ni nikoli mogel slišati resnice. Morala sem se vprašati, zakaj se je sploh trudil z mano po vseh teh letih in dobila sem odgovor tudi na to vprašanje. Izgleda, da ni nihče drug hotel ostati z njim in imel je samo cel niz brezperspektivnih odnosov brez resnične predanosti, skratka nikogar, ki bi mu nudil toliko kot sem mu jaz. Verjetno povprečna ženska zna drogam reči NE. Jaz sem bila izjema. Bila sem zasvojenka in narcis ljubi zasvojence.
Na koncu me je rešila moja lastna sposobnost, da sem drogam rekla NE. Prepoznala sem svojo lastno zasvojenost in svojo potrebo po potrditvi od zunanjega vira. Ključno zame je bilo to, da sem našla to potrditev znotraj sebe in sem nehala projicirati božje moči v prazne školjke. Žalostno je, da je moj bivši partner tako prazen, vendar je to njegovo potovanje, ne moje.
Moje potovanje je skrb zase, najti svoj odnos do boga in živeti svoje življenje v polnosti. Iz svojega lastnega polnega kozarca si pritegujem v življenje tiste, ki prav tako sami polnijo svoj kozarec, ne pa več tistih, ki hočejo izprazniti moj kozarec, da bi napolnili svojega.
Kaleah

Jaz se najdem v tvoji zgodbi. Tri leta sva bila skupaj in se trudim, da bi šla čez to, pa ga kljub vsemu pogrešam. Upam, da mi uspe. Najtežje je, ko se spomnim lepih trenutkov in sem ljubosumna, ko pomislim, da jih bo sedaj imel z drugo. Pa je bil nesposoben za partnerstvo in kakršen koli globok odnos. Ah, saj bo 🙂

“resnično”, a si prebrala tisto zgodbico o labodu in škorpijonu, kjer piše o tem, da partnerji MOM-ov velikokrat projiciramo svoje lepe lastnosti na partnerja? Meni je bil to kar zanimiv uvid.

Na lepe trenutke znam zdaj včasih pogledati tudi tako, da sem si jih v resnici pričarala kar sama (!).
Oziroma na nek način sem bila zaljubljena v svojo lastno idejo o čudoviti ljubezenski zvezi, ki naj bi se dogajala. To mi je bilo tako zelo všeč, da realnosti sploh nisem hotela videti. Zdaj pa, ko gledam nazaj, vidim, da – tako kot piše v tej zgodbi – na drugi strani pravzaprav sploh ni bilo nobenih pristnih čustev (razen čisto v začetku), pač pa samo zelo dobra igra. Če bi znala poslušati svojo intuicijo, bi to takrat zaznala. Ali pa nisem hotela, ker mi je bilo tako zelo lepooo biti v ljubezenski zvezi. Ja, primerjava z zasvojenostjo z drogo je žal kar na mestu 🙁

Prebolevanje pa je težko in počasno, ker so te zveze ponavadi noro intenzivne in ker ti ljudje tako mojstrsko odigrajo tvojega idealnega partnerja, ampak …. ja, saj bo 🙂

Sem jo zdaj prebrala 🙂

Jaz se zavedam, da sem na nek način zasvojena, saj ko pomislim razumno, vem, da se ta zveza ne bi izšla na dolgi rok in tudi si ne želim z njim živeti do konca življenja. Je pa vseeno težko ga pozabiti. Sprašujem se, kako je možno sploh kaj čutiti do nekoga, ki se tako obnaša.

Lažje pa je, ko vidim, da nisem sama.

Hvala Anuk!
Res dober članek, ki zelo komplekstno zajame odnos z narcisi.
GittaAna

Lepo opisani občutki. Tudi jaz se tako počutim in mi trenutno ni lepo. Delam na tem, da se tudi čustveno oddaljim od njega, neham razmišljat o njemu in da se mi počasi začne obračati na bolje. Dno je bilo že zdavnaj doseženo, ampak nisem bila zmožna dokončno postaviti meje. Ko sem jih postavila in dala
tožbo za ločitev, so stvari samo padle v prepad. Narcis je pa kot iz kataloga, za vse je okrivil mene, za razpad zakona sem seveda jaz kriva, ker sem bila v zadnjem letu nemogoča in delam cirkus iz vsake stvari in tako ne gre naprej ( po njegovem se ločuje on, čeprav v tej smeri ni naredil nič ), manipuliral z odraslimi otroki, celo vnuke je vključil v svoje laži, mene prikazoval da sem nora in da je vse v moji glavi, nanizal cel kup malih in velikih laži, zopet bil fizično nasilen, seveda sem si sama kriva, ker ga stalno izzivam, takoj si je našel novo gospo Popolno. Jaz sem trenutno na neki mrtvi točki. Preveč analiziram kaj sem delala narobe, da gospoda Popolnega nisem zadovoljila, čeprav sem cel zakon samo vlagala, dobila pa malo, njegov vložek je bil finančni, kar je za njega največ vredno, čustev ni nikoli kazal.

kot bi brala sebe……..dejansko!!!!!!!! ampak trenutno še nisem sposobna izstopiti iz tega….zdaj se šele zavedam kaj se dogaja s tem ko sm odkrila tale forum

Ja, res je neverjetno v kako velikem delu zgoraj napisanega se najdem…

Anuk, mi lahko, prosim, poveš kje lahko nazdem zgodbico o labodu in škorpijonu?? Hvala.

Zgodbico o labodu in škorpijonu najdeš pod temo Članki, ki jo je 28. aprila odprla GittaAna. Najprej sem poslala tri prevode, pozneje (8. maja) pa še enega, v katerem so prevedeni odlomki s spletne strani http://www.narcissismfree.com (avtorica: Kaleah).

Sem pa zgodbico še skopirala:

Zgodba o labodu in škorpijonu

Labodu na bregu reke se je približal škorpijon in ga prosil, če bi ga labod lahko prenesel na drugo stran reke. Labod je rekel, da ne, ker ga bo škorpijon pičil in bo labod umrl. Škorpijon je labodu obljubil, da ga ne bo pičil, saj hoče samo varno priti na drugo stran reke. Labod popusti in dovoli škorpijonu, da zleze na njegov hrbet. Tik preden dosežeta drugo stran reke, pa ga škorpijon piči in skoči na varno. Ko labod tone, vpraša škorpijona, zakaj je prelomil obljubo. Škorpijon reče »Jaz sem škorpijon, to je to, kar počnem.«

Vprašanje: Zakaj je labod dovolil škorpijonu, da je splezal na njegov hrbet?
Odgovor: Ker je labod projiciral svoje labodje lastnosti na škorpijona.

Narcisi so mojstri projekcije. Svoje temne lastnosti projicirajo na tiste, ki jih (narcise) ljubijo. Mi pa ne razmišljamo pogosto o naših projekcijah. Tudi mi namreč z enako lahkoto projiciramo svojo dobroto na narcisa v svojem življenju in potem se zaljubimo v dobre lastnosti sebe, ki smo jih projicirali v drugega. Narcisa (škorpijona) vidimo kot empatičnega, skrbnega, ljubečega, sočutnega in iskrenega, ker smo mi sami takšni. Narcis z veseljem prevzame naše projekcije in nam da svojo umazanijo. Začne nas obsojati točno za tiste stvari, ki jih na koncu uzremo v njem.

Hvala, punce, da ste me spomnile na to zgodbico… znova me je spomnila na to, na kar v tem svojem mučnem prebolevanju svoje zadnje ljubezni kar naprej pozabljam, a je zelo zelo pomembno. V tej ljubezni sem dala od sebe vse, čisto vse, kar je v meni najboljšega, vso svojo labodjo naravo. Ker nisem več rosno mlada, sem zares verjela, da je to končno to in da sem srečala človeka, s katerim bom do konca življenja. Prebolevanje je strahotno težko, ker tako počasi dojemam, da je bila ta ljubezen popolnoma enostranska, da je šlo samo za lep privid in da sem bila prevarana, da me je škorpijon pičil, čeprav sem mu stoprocentno zaupala. Vse svoje labodje lastnosti sem projicirala vanj in težko je dojeti, da sem se tako zelo zmotila.
Čeprav sem prebrala že na stotine tekstov o narcisih in mi je na intelektualnem nivoju vse popolnoma jasno, pa srce kar ne neha boleti.

Ta zgodbica me spominja na to, da so vse lepe lastnosti, ki sem jih videla v škorpijonu, pravzaprav moje. Glavna lekcija odnosa z narcisom je menda ravno ta, da moramo žrtve popraviti svoj odnos do sebe… da spoznamo, da smo krasni ljudje, da smo labodi. Če bi se tega zavedale že prej, do zveze z narcisom morda sploh ne bi prišlo. Oni si namreč poiščejo točno takšne ljudi, ki imajo veliko lepih lastnosti, a se tega premalo zavedajo. Zato si potem te naše lastnosti lahko prisvojijo. Na nek čuden način nas pravzaprav okradejo, vzamejo nam vse, kar je v nas najlepšega in na koncu začnemo zares verjeti, da je z nami vse narobe.

Všeč mi je to, da v tej zgodbi niti ne moreš obsojati škorpijona. On samo je, kar je. V njegovi naravi je, da piči. Tudi narcisi si ne morejo pomagati. So, kar so in počnejo, kar je v njihovi naravi.
Na vse svoje narcise, s katerimi sem se čustveno zapletala, zdaj gledam kot na svoje učitelje in učiteljice, ki so mi samo pokazali, kako zelo mi manjka ljubezni do sebe.
Verjamem, da jim bom nekoč še hvaležna za to…. takrat ko me bo srce nehalo boleti in ko bom res videla, da sem labod…

Pozdravljena Anuk,

hvala da si; nadaljuj prosim s ” svojim delom” da tako rečem v svoje in vsesplošno dobro.
Bi te pa nekaj vprašala:
če razumem prav, bi labod, če bi pa”naletel” namesto na škorpijona na drugega laboda ful zadovoljno živel dalje?!
Vem, na svetu obstajajo labodi in škorpijoni, jasno, že od nekdaj, ja.
Pri nas smo hvala bogu dobili tale forum in labode, ki se razdajajo …

Anuk, najlepša hvala za zgodbico o labodu in škorpijonu. Prebrala sem že mnogo ta temo MOM, ampak redko naletela na toko preprosto in razumljivo razlago. Hvala ti.

Ko sem pa brala tvoj “komentar” na to zgodbico, tvoje razmišljanje, so mi pa pritekle solze… Tudi jaz nisem več rosno mlada, tudi jaz že skoraj 2 leti ne živim več z narcisoidnim partnerjem a še vedno ne razumem zakaj vedno znova premlevam, se sprašujem in občasno, ja, tudi pogrešam… Ne razumem kaj mi je, ko pa sem vendar dovolj razumna, da vem kako je na stvari.
Vse to vem, pa me še vedno, ko pomislim kako zdaj že nekaj časa z vsemi svojimi “čudovitimi” lastnostmi razvaja in zavaja drugo “srečnico”, boli. Boli me, ko vidim vso to ljubezen, srečo v njunih očeh, ko vem, kako je zdaj ona center njegovega sveta. Ko vem kaj vse počne, da bi bila srečna. In ko vem, kako se ona počuti kot največja srečnica na svetu, prepričana, da so se ji uresničile največje želje. Da je končno našla princa iz sanj. Vse to me preganja, boli, pa čeprav vem, da se bo moja zgodba verjetno slej kot prej ponovila… Ali pa tudi ne. Ko začnem razmišljati tako, se mi začnejo porajati dvom…. Je bil res tak ali ga samo jaz nisem znala, zmogla razumeti? Sem jaz kriva, ker ga nisem znala sprejeti takega kot je? Sem jaz delala stvari, ki so potem v njem sprožile take negativne reakcije? Je bil res tak samo zaradi mene?? Sem bila res jaz kriva za vse??

Ne želim si več ubijati glavo s takimi vprašanji. Želim razčistiti s preteklostjo in živeti naprej. Ne želim jima več zavidati srečo in ljubezen. Pravzaprav upam, da se najina zgodba ne bo več ponovila. Upam, da bo ostal do konca srečen z njo, saj bo le na ta način nehal hoditi naokoli in nehal prizadevati dobre ljudi…

Anuk, oddaljena…in vse ostale (z mano vred) 🙂
V življenju imamo različna obdobja. Je otroštvo, mladost, obdobje ustvarjalnosti, kariera, družina….in v vseh teh obdobjih smo doživele vzpone in padce. To je bila naša šola, zaradi tega smo postale to, kar smo. Doživele smo srečna obdobja, doživele smo huda razočaranja. Vendar….če bi nam bilo večinoma časa (s tem mislim na partnersko življeje) lepo, da smo v več kot 50% slišane, upoštevane in poslušane….se za razhod ne bi odločile. IN nima smisla se opirat na tistih nekaj lepih trenutkov in doživetij, ki so nam bogatila življenje in zaradi katerih smo mislile, da smo v nebesih in da smo srečale moškega svojih sanj. Nima se smisla obtoževat, da če bi pa to…pa ono….pa če bi znale…pa če bi….. Nismo znale, nismo vedele in tudi ONI niso znali in niso vedeli. Dopuščali smo si vso trpljenje in bolečino. Niti mi ni žal, da sem v preteklosti vse “momvske fore” dala skozi, ker navsezadnje me je to okrepilo in ob marsikateri situaciji se zdaj lahko le nasmehnem. S tem sem našla sebe in zdaj vem, da ni moje poslanstvo to, da rešujem nekega momovca (kar sem prej delala), da moram vedno vsem pomagat….in vsi ti ljudje so s svojimi dejanji skorajda kričali na mene in samo preko moža sem spregledala, koliko sem vredna in kdo sem. Iz dneva v dan se čutim bolj izpopolnjeno v svojem bistvu in prav čudim se sama sebi, ko sponavam tisto “mene”, ki je toliko let čakala, da pride na plano. Resnično čutim, da se imam rada. In z velikim veseljem sprejemam nove izzive in odgovornosti in se ne ukvarjam s preteklostjo. Bila je potrebna in tako je. Sedaj je lahko drugače in predvsem tako, kot si jaz želim in čutim.
Pa kaj zato, če imajo nove partnerje…tudi tebe in mene nekje čaka nekdo, ki me bo vreden. Ne ukvarjajte se z njimi. Enostavno jim zaželite vso srečo in ljubezen in večkrat ko boste to storile, lažje vam bo.
Sreča je v nas in ne zunaj nas,
pa lep sončen vikend,
Vilinka

” Sem jaz kriva, ker ga nisem znala sprejeti takega kot je? Sem jaz delala stvari, ki so potem v njem sprožile take negativne reakcije? Je bil res tak samo zaradi mene??…”

Negativne reakcije nekoga drugega so njegova odogovornost, ne glede na to, kaj ste počeli, mislili, čutili, delali. To me na nek način spominja na žene alkoholikov, ki čisto polomljene in prebutane na urgenci razlagajo zdravnikom ali policistom, da so bile v bistvu one krive, da jim je mož zlomil čeljust, kaj pa jim je bilo treba vprašati zakaj je prišel prepozno ali prismoditi riž!!! Morda ekstremen primer ( čeprav je pri osebnostno motenih čustvena in psihična zloraba še velko hujša, kot pa fizična) vendar princip je popolnoma isti.

Ponavadi tako doživljajo stvari tisti, ki so bili že od otroštva “trenirani” da postavljajo potrebe drugih ( staršev) pred svoje lastne potrebe, da so oni odgovorni za počutje svojih staršev ( če ne boš tak in tak, potem bom nesrečna, si me razočaral, bom jezna , ti si kriv žalostna, či bi pospravila igračke tako kot sem ti rekel, mi ne bi bilo treba te tepsti, glej kaj moram storiti…itd……takšne zlorabe prhajajo v različnih in včasih zelo prefinjenih in težko prepoznavnih oblikah..) In ker je otroku lažje sprejeti, da je on “slab” kot pa grozljivo možnost, da njegov staš ni sposoben, noče biti starš, kakršen bi moral biti, da v bistvu svojega otroka sploh ne mara. Lažje mu je sprejeti odgovonost nase, kot da bi videl stvari, takšne kot so, ker so zanj preveč grozne.

Takšni otroci v odrasli dobi večinoma nase pritegnejo ( ali pa jih z nezmotljivim občutkom najdejo) podobno poškodovani ljudje kot so bili njihovi starši ( mom, narcizem, alkoholizem..) iz preprostega razloga, ker je njihov način delovanaj ( četudi neprepoznan) globko v notranjosti zelo domač in nato ponovno stopajo v isto dramo v drugačni preobleki z hrepenečo željo, da se bo tokrat končalo drugače. Večinoma se ne. Zaradi istega razloga je to tudi tako težko prekiniti, ker v bistvu ponovno podoživaljš hrepenenja in zlorabe iz otroštva, ki se jih dostikrat niti ne zavedaš, samo čutiš in veš, da je odnos v katerem si čisto bolan, nimaš pa moči, da bi dokončno iz njega izstopil.

Edini način , da iz tega izstopiš, da spremeniš sebe, da tiste globoke notranje mehanizme spremeniš v bolj zdrave in te takšni predatorji ne privlačijo več , poleg tega pa si jih sposoben preproznati že od daleč, saj ti zvonijo vsi alarmi že pri prvih znakih ( medtem ko so pri otrocih iz disfunkcionalnih družin ti alarmi precej v okvari)

Morda pri vas ne gre za tak primer, sem samo poskušala razložiti nekatere mehanizme, kot jih vidim sama.

GittaAna

Bo držalo to kar je napisala moderatorka. Disfunkcianalna družina te tako “dobro natrenira” in ti privzgoji vzorce pretirane odgovornosti za druge, da se zelo težko izvlečeš in njih (vzorcev).

Zase se ne znaš postaviti, ker ti tega niso dovolili. Kako se jim bo tako majhen, nebogljen in od staršev v vsem odvisen otrok, zoperstavil?! Ne more se, ker se boji, da bo izgubil še tisto malo “pozornosti in ljubezni”, ki jo prejema od njih. In tudi kot odrasel si s svojim večnim podrejanjem vedno kupuješ “ljubezen, sprejetost”…., ki to nikakor ni.

Desetletja so minila in “nekajkrat sem brcnila v temo”, da sem se začela zavedati, da je z menoj nekaj hudo narobe, ker vedno znova pritegujem takšne ljudi. Pa naj si bodo moški, ženske, prijateljice ali sodelavci. Enostavno je v tebi nek čuden strah, da boš ostal sam, da te nihče ne bo maral in podobne neumnosti.

LP

Po branju tega teksta me boli želodec. Ne zato ker do tega, da gre za drogo, ne bi ugotovila
že sama, v vseh mesecih cmarjenja v lastnem soku.
Ampak zato ker vem, da še vedno nisem izvita iz lovk in na varnem, da bi se proces zdravljenja moje od narcisa izpite notranjosti sploh lahko začel.
Moj narcis me je prevaral in se vrnil. Zakaj? Ker ni nihče dobil vse te ljubezni in razumevanja,
ki ga je dobival pri meni v neomejenih količinah.