Pozdravljeni!

Sploh ne vem, kaj naj storim. Dovolj mi je tega, da so ljudje okoli mene zmeraj pametni, da mi govorijo, naj se bolj potrudim, naj zdržim, naj pokažem, kako sposobna sem, naj se rešim teh kompleksov, da bom drugo leto brez težav sodelovala v šoli, da bomo šli čez vse to v enem letu in ostale puhlice. Dovolj mi je tega, da se ljudje vtikajo v moje življenje. In dovolj mi je … te obupanosti. Groza me je. Že tako na vseh koncih in krajih skrbim, da ne zaidem v prenažiranje in potem … Prejšnji teden sem bila s šolo na ekskurziji in sploh ne vem, kaj mi je bilo, ali sem si v resnici želela shujšati ali pa mi je bilo samo tako grozno neprijetno jesti v družbi. Oboje verjetno. Nisem si upala hoditi na zajtrke, za kosilo sem si dovolila čisto malo ali nič, izmikala sem se vsem obrokom in vse, kar je bilo več kot jabolko, me je uničevalo in sem postala slabe volje. In to je odkrila moja razredničarka in me zadnji dan silila jesti, da sem pojedla kuhano jajce, manjši kos črnega kruha, jabolko in malo pomarančnega soka. In potem sem jokala. In prišla sem domov, oblekla svoje najbolj oprijete kavbojke in brez težav so švignile navzgor. Seveda si lahko mislite, kakšna evforija me je prevzela. Stopila sem na tehtnico in pokazala je 50kg. Dopovedovala sem si, da je to zaradi dehidriranosti, ker na izletu nisem utegnila ravno veliko piti. Ampak tako srečna sem bila. Dokler nisem pojedla zajtrka in sem se začela sekirati, da se bom zredila. In zdaj se dogaja to, že štiri dni. Če pomislim, da sem imela malo nazaj 52,2kg … Zdaj sem obupana in noro se bojim, da bi šla nazaj tja. Nočem jesti, sploh nočem jesti. In namesto tega jem in se bojim. Šla bi od doma, ker je tu toliko hrane. Ne vem, ali dejansko obstaja glas anoreksije ali kaj podobnega, kar mi govorijo, ampak če obstaja, potem je tu. In na živce mi gre, da mi vsi pridigajo, naj ne poslušam tega, naj vztrajam, naj … Nočem. Nočem jesti, nočem vztrajati. Zakaj tega ne dojamejo. Rada bi šla ven in ostala zunaj in pojedla čisto malo, samo toliko, da se mi ne bi začelo vrteti. In ničesar jim ne morem povedati. Ne smem povedati, o čem razmišljam, kako grozno mi je jesti, ničesar. Vse jih bom razočarala. Danes me je sestra natulila, ker sva se zmenili, da bova skupaj zajtrkovali, da jo bom zbudila, ker sicer vedno pojem preveč in nočem kositi. Ampak nisem mogla, nekaj me je ustavilo in sem jedla sama. In potem še z njo. Prenajedla sem se in se počutim kot neumnica. Razočarala sem jo. In če jim povem, da mi tudi menstruacija zamuja že skoraj tri mesece … Endokrinologinji sem se kar zlagala, da jo imam redno, ker si nisem upala pred mamo povedati resnice. In zdaj jem in obupujem, da bom sploh kdaj imela 49kg, kot si jih želim. In telovadim. Izmučena sem že od tega, da tečem po eno uro in potem še hitro hodim v hrib, vse mišice me že bolijo, čeprav me ponavadi nikoli niso in … Včasih si želim, da hrana sploh ne bi obstajala. Ker če ne jem, če bi videla, da sem dejansko kaj shujšala, bi bila srečna. In zdaj sem tako obupana, ker samo jem in jem in jem in nočem več, nikoli več, nočem več domov, nočem več videti hrane, nočem več teh pametnih pripomb ljudi, da sem se popravila, da sem pridna, da moram jesti, da … Dovolj mi je vsega tega. Rada bi, da bi me pustili pri miru in bi storila tisto, česar si želim sama.

Se opravičujem za tako dolgo sporočilo in vam želim lep dan s čim manj dežja!

Pozdravljena,

odločitev za okrevanje od motenj hranjenja je v tvojih rokah. Praviš, da bi rada, da te vsi pustijo pri miru in da počneš kar si želiš sama. Dejansko tudi sedaj to počneš. Ne glede na to kaj ti drugi govorijo, bo odločitev o tem v katero smer boš šla tvoja. 49 kg je občutno premalo za tvoje telo, vendar dokler ti pri tebi tega ne boš sprejela, te nihče ne bo mogel premakniti.
Telo potrebuje za zdravje in normalno funkcioniranje redne uravnotežene obroke (1800 – 2.500 kcal dnevno). Dokler se pri tebi ne bo spremenil pogled na to kakšno telesno težo hočeš ti imeti, v primerjavi s tem kaj potrebuje tvoje telo, te nihče ne bo mogel premakniti v nasprotno smer. Seveda lahko vztrajaš pri svojem, vendar bodo skladno s tem posledice za telo primerne – nemogoče je, da jih ne bi občutila.
Ampak nihče te ne more siliti in tudi jaz nimam tega namena. Lahko se zgodi, da prihaja pri tebi do vedno večje preokupiranosti in odvisnosti od hrane – v tem času, ko boš vztrajala pri svoji željeni kilaži, ki je skregana s potrebami tvojega telesa.

Vse dobro,

Tatjana

Ljubo dekle,

telo je tvoj zaveznik, ne tvoj sovražnik. Mora biti dovolj močno, da lahko počneš 1001 stvar v življenju, da lahko greš kamor želiš, da občutiš dotik dragih ljudi. Ti živiš v tem telesu in moraš bit nežna z njim, ker če se z njim, si tudi s sabo, in moraš skrbet da bo zdravo in gibljivo, to pomeni lepo hidrirano in hranjeno z zdravo prehrano, vsakega po malo, ničesar se branit, predvsem veliko zelenjave, ničesar se ti ni treba odrect, če si kdaj želiš kej sladkega pojest, pojej a uživaj, hrana je tvoja prijateljica, ker omogoča, da ti normalno funkcioniraš, požene telo, vklopijo se vse funkcije, miselne, čustvene, vpliva na tvoje razpoloženje, veliko moramo tudi sami delat na temu da smo srečni, ampak so tudi določeni pogoji, ki so obvezni da sploh začneš gradit na temu in hrana je začetek. Teži k temu da lepo skrbiš za sebe, da se imaš rada. TI si želi najboljše zase, to je tvoje telo, ti si v njemu in pokaži si da ti ni vseeno zase.
Ponavadi vsi hočejo da naj že odpravimo določene probleme in naj vztrajamo a noben nam resnično ne pokaže kako to narediti. vredna si neskončno in si zaslužiš vse najboljše, ti se zavedaj tega da si nekdo in da veliko pomeniš, in to je dovolj da sama začneš krojit svoje življenje. Iz tebe vse izhaja in koliko SI pomeniš, določaš lahko sama in ne čakaš da ti nekdo drug pokaže to, ne rabiš čakat da kdo vzbudi to v tebi, vedi da o tem odločaš ti.

delaj lepo s seboj in boš lahko odprto sprejemla vse lepe stvari v življenju:)