Pozdravljeni

Imam vprašanje. Pred malo manj kot eno leto in pol sva z ženo igubila hčero.Žal je en teden po porodu umrla. Bilo in še je zelo težko,tako meni kot ženi. Normalno vse pride od zadaj,žalovanje…
Z ženo,ce racunam pred porodom in do sedaj ne sexama skoraj 2leti. Takrat je bila nosečnost,potem-kar je pac bilo…..kot sem omenil je minilo skoraj 2 leti. Žena pravi,da nima potrebe in si sexa nikoli več neželi. Sprva sem to še nekako razumel,glede na dogodke. Sedaj pa več tega nerazumem,kaj se dogaja v njeni glavi. Jaz imam svoje potrebe,a kaj mi to pomaga ko pa žena ne. Skušal sem z pogovorom,takšni ali drugačnim,ampak ne,ona nima potrebe in več nemisli sexat,Takšno razmišljanje ima od poroda dalje oz ko sva izgubila hčero.Kako je to sploh mogoče,da nekdo nima potrebe po sexu??
Želel bi vstrajati v zakonu in ga tudi rešit ampak nevem kako. Imate kak nasvet?

V naprej hvala za odgovor

Spoštovani!

Izgube vedno pomenijo velike čustvene rane. Ob tako hudih izgubah kot je vaša, je pogosto, da ostanemo vsak v svojem molku žalovanja. In vsak v žalovanju ubira svoje poti, svoje načine, kako preživeti s stisko.

Ob močnih čustvih, ki spremljajo doživljanje in preživljanje izgube, si lahko pomagamo tudi z različnimi notranjimi zaobljubami in sklepi. Domnevam, da sta šla z ženo skozi proces žalovanja (in ta proces bo še trajal) na tak način, da nista uspela drug z drugim deliti čustev, ki so globoko boleča. Da sta z globokimi čustvi ostala vsak v svojem svetu žalovanja. Navadno se tako odločimo, ker si rečemo, da ne bomo e tako prizadetega partnerja e dodatno obremenjevali s težo svoje bolečine.

V svoji praksi pomoči partnerjem se srečujem tudi s podobnimi zgodbami kot je vaša. Partnerjem pomagamo, da najprej pridejo v stik s svojimi čustvenimi dogajanji in s smislom, ki je s tem povezan. Imeti otroka je lahko v življenju nekomu največji smisel, ki se povezuje s tem, da smo na nekoga navezani, da pripadamo. To so področja naših temeljnih potreb in biti navezan na bližnjo osebo je temelj našega človeškega zavedanja in delovanja. Zato bi bilo potrebno raziskati, kakšno rano je na področju navezanosti in bližine povzročila vajina izguba otroka.

Seksualnost izhaja in se povezuje s področjem naše navezanosti. Predvidevam, da bi zaceljena rana na tem področju vplivala tudi na spremembo vedenja v spolnosti.

Vprašanja, ki vam morda lahko pomagajo pri pogovoru z ženo:
Ali je izguba povzročila med nama več bližine ali več oddaljenosti?
Ali poznava, kaj se v globinah najinih src dogaja po izgubi?
Ali poznava svoja čustva pričakovanja, ki sva jih imela? In kolikšno je žalovanje glede na pričakovanje otroka? Kaj je to spremenilo v mojem pogledu na življenje?
Kako je izguba vplivala na najin partnerski odnos? Ali morda najin odnos potrebuje pomoč, da si opomore po tej veliki rani?
Kako lahko skupaj živiva z izgubo? Kaj ostaja smisel najinega odnosa?

Vse dobro vam želim,

Ja rana je kot izgleda velika a enostransko,ne gre take rane pozdravljat.Glede vprasanj katere ste na koncu dopisali,je tako. Žena se je zaprla v vase,tako da…..nevem kako dolgo bo imelo smisel.Edino kar še naju drzi skupaj (po moje)so najine pupike(imama se dvojcice). Drugac pa je najbolje si kaksno prijateljico poiskat za tu in tam.
Hvala za izčrpen odgovor.

Spoštovani ” maziku ” !

Nekaj bi napisala na tvojo temo, oz dogajanje. Sem mati 3x in sem imela podoben odklonilen odnos do sexsa v nosečnosti, kot tvoja žena.Vse na svetu mi je pomenil pogovor, načrti, bližina moža v teh trenutkih, seks pa nič, mora, nekaj ogabnega,…Tudi jaz sem imela vsakič nekaj letne premore v sexsu in tudi moj mož je bil užaljen in zavržen po svoje. Za kaj je do tega prišlo oz .prihajalo ti ne morem povedati, ker tudi sama ne vem. Sexs, nežnost, razvajanje, masaže , vse to imam rada, za to tudi meni ni bilo jasno za kaj gre.Dogajalo se je, med nosečnostmi, da sem ležala kot ” klada ” in čakala, da mož opravi svoje, po tihem pa upala, da sem zanosila in , da mi tega ogabnega sexsa ne bo potrebno več prenašati. Vse moževe besede in prepričevanja sem doživljala, kot napad, posilstvo na suho.Moj ginekolog me je potolažil, rekoč, da se bo to uredilo samo po sebi, ko me bo mož razumel in me ne bo več prepričeval v sexs. Mož me je pustil popolnoma pri miru glede sexsa, hkrati pa je postal še bolj nežen in razumevajoč na drugih področjih najinih življenj.Tudi midva sva imela izgubo, ampak v nosečnosti, ki sem jo mogla najbolj jaz preboleti, potem pa šele mož. Ne pozabi : mama je mama !!! Možu sem povedala, da ne vem, kaj mi je in , da ima odprto pot, lahko odide ali ostane, nič mu ne bom zamerila. Ljubila sem ga , ampak v teh trenutkih nisem bila sposobna niti tega. Zakaj ? Mogoče za to, ker sem se iskala. Hvala Bogu, pri nas se je s pomočjo moža, ki me je pustil popolnoma pri miru, glede sexsa, vse uredilo. Mož pravi, trajalo je, ampak se je bilo vredno potruditi.Tudi jaz tako mislim. Sedaj nisva več tako mlada, kot takrat, ko se je to dogajalo, ampak gledava na spolnost z drugega kota, oba zelo uživava v njej. Celo upam se trditi, da bolj, kot v rosno mladih letih.Upam, da ti bo moj post vsaj malo pomagal v premišljevanju. Srečno obema !!!