…stara sem 26,živim še vedno doma z dvema živalicama in fantom,sva skupaj v moji sobici…
fant ima službo…hvala bogu…jaz jo iščem že nekaj let….poslanih na tisoče prošenj,video prošenj,sestankov,ponudb,truda,…na tisoče kuvert….službe-nobene.

Govorita mi,da sem nesposobna. Da sem smet. Da nikol ne bom nič dosegla. Da sem gnoj.
Odšla sm na šole,katere sta onedva želela. Imela konjičke,katere je oče forsiral. Kar je mene veselio-preprosto ni bilo pomembno,saj v tem ‘ni dnarja’.

Mogoče sem imela kakšne pubertetniške izpade…mi je žal kdaj za njih…ampak kateri odraščajoči najstnik jih pa nima…že nekaj let sem ženska. Mamo prosim,pojdiva kam na sprehod. NE. Pojdiva na kavo in klepet. NE. Imejva skupen večer doma in počniva kaj. NE. Pojdiva skupaj po trgovinah,kot gredo vse mame in hčerke sm pa tja. NE. Pojdiva v park na sprehod. NE.

Vsa ta leta NE. In izgovori,samo da ne gre z mano. In med ljudi.

Zelo je nezadovolja sabo. Nesamozavestna.Oče jo je varal. Ona pa ostajala-ker je bila vedno finančno odvisna od njega. Ni dobila službe zaradi hudih problemov s hrbtenico. Zdravje ji zelo nagaja. Ima še kup ostalih problemov-prekomerna teža,izredno slaba kri,sladkorna bolezen,….Odkar se je spomnim,je njen svet kavč in TV. Nekaj časa je še celo nekaj delala po 3 dni na teden,pa še to ji je bilo včasih muka. Nikamor noče,ker jo takoj boli hrbet,če hodi. NO,ko pa gre za kake ljudi,ki so njej v redu,pa zdrži. Samo z mano nikoli ni šlo. ….Še danes trdi-da sem za vse njene krege z očetom kriva jaz. Za vse. Da sem delala med njima prepreke,iskala kreganje,izkoriščala oba,….čudno,jaz se samo spomnim,da sem želela ljubezen.
Oče večni deloholik. Nikoli ga ni bilo doma,ker je moral delati za dva. Vse si je vedno kupoval. Če ga ni bilo-sm v zameno dobila neko igračo. Oh oče,ljubezni se ne da kupiti. Še danes tega ne razume. Od mene je vedno želel nek ideal. Imam polsestro. Hotel je,da bi ona delala tisto delo,s čimer se on ukvarja. Ampak je šla drugo pot. Še danes ji to zameri in vedno govori,kakšno delo dela. Sramotno. Tudi kar sem jaz delala-je bilo sramotno. Celo življenje že poslušam,da nej že dobim službo,ko pa jo dobim za prodajalko-me napizdeva,kakšna sramota je to,kaj da si upam. Silil me je na šolo,katero je on želel,kjer sm 4 leta trpela dan in noč. Nikoli ni poslušal. Mama pa je samo prikimavala-kaj pa ji je drugega preostalo. Poleg tega je ogromen kolerik. Znori za vse. Tudi tepel je že- mene in mamo. Potem pa pričakoval,da je to nekaj normalnega.

Živim u njini hiši in ne morem nikamor. Sem ujetnica. Službe ne dobim,kar me ubija. Ves stres mi globoko načenja zdravje in živce. S fantovo plačo ne moreva nikamor. K njemu ne moreva. Ko fant gre kam za nekaj dni,se psihično spravljata name. Zdravje se mi slabša-in sedaj še to dobivam pod nos-da sem bolna zato,ker nič ne delam…..
Vsak evro,ki mi ga je četudi kdaj kdo dal,sem dobila prej ali slej pod nos. Vsako plačano stvar. Pa je nisem zahtevala.
Oče se ima za Boga. Ker je medijsko zelo izpostavljen,ima ego nabit do nebes. Zanj je vsak,ki nima parih fakultet za sabo in 2 jurja evra ne mesec v žepu,luzer. Recimo raje 4 jurje,bo bolj realno.

Tudi mamo je veliko žalil. Kakšna je,da naj se pogleda v ogledalo…varal jo je več let. Vem katera ženska je,vem ime,vem naslov…vse sem zvedela,prav tako mama. Gnusi se mi od dna duše njegovo dvojno življenje. Njegova pohota. Verjamem,da je mama izredno trpela v tem. Zato si že od takrat želim še toliko bolj zbližati z njo. Pa me odbija. Vedno. In še bolj žali. In meče naprej-da živim pod njuno streho,da sramota da nič ne prispevam,da me more še vedno na pol fotr žvet….čeprav-njo živi že 20 let. Pa točno ve,kako težko je to poslušat,a ona meni dela isto. Kot da bi hotela,da še jaz trpim.

Oče dela in dela. Živi za svoj šovbiznis. Ne pomnim,kdaj me je nazadnje vprašal ‘kako si’. Zanima ga le,če grem mogoče kdaj do zdravnika (kaj je blo) in pa kdaj mislm začet delat. Vse ostalo…ne vem..mislim,da sploh ne ve,kdo sem.

Želim si samo mame…ki bi rekla da razume,da ji je žal za mojo stisko s službo. Da ne bi poslušala kako sem nesposobna,kakšen gnil pankrt sem,….Da bi me kdaj objela,šla z mano na sprehod,si vzela 5 minut….že 10 let si želim samo tega.
Oče drži zaradi financ in hiše nad mano vrvico in dela z njo,kar hoče. Me žali,ponižuje,…vse se mora odvijati,kakor reče on…samo ON ima vedno prav…ostala mnenja so prizadeta in butasta. Da o vseh manipulacijah ne govorim…

Tudi večina ostalega sorodstva,vključno z edino babico,je podobna. Samo nenehna vprašanja-a maš že kako službo,kaj pa delaš,da je nimaš….ubija me. Ni oglasa,na katerega ne pošljem ponudbe. Pa kaj oni vejo….

Pritisk je ogromem. Niti pikice sočutja ne dobim. Niti pikice časa,pozornosti. Nad mano je le pritisk in obup.

V naši družini se spomnim samo dretja,kreganja,očitanja in poniževanja.
Prav želela bi si imeti ob sebi starejšo žensko,ki bi ji lahko rekla MAMA. Ker moji preprosto ne morem več. Preprosto ne čutim. Preveč me je poteptala do zadnjega koščka.

Fant ne razume. Reče mi le,da naj stvari pozabim in ignoriram. Pač,ne razume,ker ni v tem.

Ne vem več,kaj bo z mano…sem na točki življenja,ko ne znam več ne naprej ne nazaj…včasih imam občutek,da prav uživata,ko kje spet ne dobim za delat,saj to pomeni,da sem še vedno v njunih vajetih in tako lutka za njune manipulacije….enkrat sem že zelo hudo zbolela….čutim,da se spet nekaj dogaja…preprosto,telo mi ne zdrži vse te psihične žalosti in izčrpanosti….

Kako narediti,da bo lažje….?…..

Obupana.

Pozdravljena obupana111,

prebrala sem tvojo žalostno izpoved in razumem, da ti je zelo težko. Čeprav si danes odrasla ženska, je v tebi še vedno potreba otroka po sprejetju s strani staršev. Tega sprejetja, ki ga doslej nisi dobila in se bojim, da niti ne moreš več računati nanj. Kajti, če ti starša do tvojega 26-tega leta nista znala pristopiti na takšen način kot si ti potrebovala, potem menim, da tega nista zmožna in ti ne znata dati. Zate bi bilo torej najbolje, da se sprijazniš s tem, da nekaterih stvari od njiju ne boš dobila, da se ne bosta spremenila in da je zdaj tvoje življenje predvsem v tvojih rokah. To pa pomeni, da je tudi čas, da sama zaščitiš in “pocarkljaš” svojega notranjega otroka in mu poskusiš na druge načine dati tisto kar od staršev nisi dobila. Nima namreč smisla, da se utopiš v žalosti in vrtiš v začaranem krogu ter upaš na nemogoče- to je na spremembo od zunaj. Seveda bi bilo najlažje, če bi sprememba od zunaj prišla in bi se odnos drugih do nas čudežno spremenil- vendar življenje kaže na to, da se to ne dogaja.

Za greditev tvojega novega življenja sicer nimaš idealni pogojev vendar naj te to ne ustavi. Službe trenutno nimaš toda tudi to se lahko spremeni. Ali res ne obstaja kakršnakoli možnost, da s fantom zaživita samostojno? Četudi ti finančna situacija ta hip ne omogoča samostojnosti, pa to še ne pomeni, da se ne moreš na drugačen način “osamosvojiti”, postaviti na svoje noge, se čustveno distancirati od svojih staršev predvsem s tem, da začneš delati na sebi in zase, si poiščeš pomoč, hobije, razširiš socialno mrežo…Če ne moreš na sprehod z mamo zakaj ne bi šla s prijateljico ali pa celo kakšno starejšo osebo iz okolice, ki si želi družbe- morebiti lahko razmisliš o prostovoljstvu v kakšnem domu upokojencev in celo pomagaš do parka nekomu, ki nima nikogar pa bi si prav tako kot ti želel družbe, bližine, pogovora…Vsekakor se ne omejuj na stike samo znotraj svoje družine ampak jih poišči širše- to je lahko tudi pot do službe, ki si jo tako želiš. Prav je tudi, da si vsak dan aktivna, da greš v naravo, da se giblješ, da narediš kaj dobrega za svojo dušo. Vprašaj se kaj je tisto kar rada počneš in bi lahko počela in si vzemi čas za to. Dobro je tudi, če se pridružiš kakšni skupini za samopomoč ali pa poiščeš pomoč psihologa ali psihoterapevta, ki ti lahko nudi varno zavetje ob razkrivanju primajnkljajev iz tvoje preteklosti. To pa naj bo potem odskočna deska za tvoje življenje naprej.

Glede na tvojo mladost lahko rečem, da imaš pred sabo odprte še mnoge možnosti in polno življenje. Naj ti ga preteklost ne omejuje. Poišči si pomoč in pojdi naprej. drugih ne moreš spremeniti in jih ne prisiliti, da ti dajo nekaj česar niso zmožni dati zato začni računati nase in poišči vse vire pomoči v okolici, da boš svoje življenje osmislila in obogatila. Čeprav nisi imela rožnate preteklosti pa tvoja sedanjost ni izgubljena- Odvisna je predvsem od tebe.

Želim ti vse dobro in javi kako ti bo šlo,

lep pozdrav,

Bernarda