…stara sem 26,živim še vedno doma z dvema živalicama in fantom,sva skupaj v moji sobici…
fant ima službo…hvala bogu…jaz jo iščem že nekaj let….poslanih na tisoče prošenj,video prošenj,sestankov,ponudb,truda,…na tisoče kuvert….službe-nobene.

Govorita mi,da sem nesposobna. Da sem smet. Da nikol ne bom nič dosegla. Da sem gnoj.
Odšla sm na šole,katere sta onedva želela. Imela konjičke,katere je oče forsiral. Kar je mene veselio-preprosto ni bilo pomembno,saj v tem ‘ni dnarja’.

Mogoče sem imela kakšne pubertetniške izpade…mi je žal kdaj za njih…ampak kateri odraščajoči najstnik jih pa nima…že nekaj let sem ženska. Mamo prosim,pojdiva kam na sprehod. NE. Pojdiva na kavo in klepet. NE. Imejva skupen večer doma in počniva kaj. NE. Pojdiva skupaj po trgovinah,kot gredo vse mame in hčerke sm pa tja. NE. Pojdiva v park na sprehod. NE.

Vsa ta leta NE. In izgovori,samo da ne gre z mano. In med ljudi.

Zelo je nezadovolja sabo. Nesamozavestna.Oče jo je varal. Ona pa ostajala-ker je bila vedno finančno odvisna od njega. Ni dobila službe zaradi hudih problemov s hrbtenico. Zdravje ji zelo nagaja. Ima še kup ostalih problemov-prekomerna teža,izredno slaba kri,sladkorna bolezen,….Odkar se je spomnim,je njen svet kavč in TV. Nekaj časa je še celo nekaj delala po 3 dni na teden,pa še to ji je bilo včasih muka. Nikamor noče,ker jo takoj boli hrbet,če hodi. NO,ko pa gre za kake ljudi,ki so njej v redu,pa zdrži. Samo z mano nikoli ni šlo. ….Še danes trdi-da sem za vse njene krege z očetom kriva jaz. Za vse. Da sem delala med njima prepreke,iskala kreganje,izkoriščala oba,….čudno,jaz se samo spomnim,da sem želela ljubezen.
Oče večni deloholik. Nikoli ga ni bilo doma,ker je moral delati za dva. Vse si je vedno kupoval. Če ga ni bilo-sm v zameno dobila neko igračo. Oh oče,ljubezni se ne da kupiti. Še danes tega ne razume. Od mene je vedno želel nek ideal. Imam polsestro. Hotel je,da bi ona delala tisto delo,s čimer se on ukvarja. Ampak je šla drugo pot. Še danes ji to zameri in vedno govori,kakšno delo dela. Sramotno. Tudi kar sem jaz delala-je bilo sramotno. Celo življenje že poslušam,da nej že dobim službo,ko pa jo dobim za prodajalko-me napizdeva,kakšna sramota je to,kaj da si upam. Silil me je na šolo,katero je on želel,kjer sm 4 leta trpela dan in noč. Nikoli ni poslušal. Mama pa je samo prikimavala-kaj pa ji je drugega preostalo. Poleg tega je ogromen kolerik. Znori za vse. Tudi tepel je že- mene in mamo. Potem pa pričakoval,da je to nekaj normalnega.

Živim u njini hiši in ne morem nikamor. Sem ujetnica. Službe ne dobim,kar me ubija. Ves stres mi globoko načenja zdravje in živce. S fantovo plačo ne moreva nikamor. K njemu ne moreva. Ko fant gre kam za nekaj dni,se psihično spravljata name. Zdravje se mi slabša-in sedaj še to dobivam pod nos-da sem bolna zato,ker nič ne delam…..
Vsak evro,ki mi ga je četudi kdaj kdo dal,sem dobila prej ali slej pod nos. Vsako plačano stvar. Pa je nisem zahtevala.
Oče se ima za Boga. Ker je medijsko zelo izpostavljen,ima ego nabit do nebes. Zanj je vsak,ki nima parih fakultet za sabo in 2 jurja evra ne mesec v žepu,luzer. Recimo raje 4 jurje,bo bolj realno.

Tudi mamo je veliko žalil. Kakšna je,da naj se pogleda v ogledalo…varal jo je več let. Vem katera ženska je,vem ime,vem naslov…vse sem zvedela,prav tako mama. Gnusi se mi od dna duše njegovo dvojno življenje. Njegova pohota. Verjamem,da je mama izredno trpela v tem. Zato si že od takrat želim še toliko bolj zbližati z njo. Pa me odbija. Vedno. In še bolj žali. In meče naprej-da živim pod njuno streho,da sramota da nič ne prispevam,da me more še vedno na pol fotr žvet….čeprav-njo živi že 20 let. Pa točno ve,kako težko je to poslušat,a ona meni dela isto. Kot da bi hotela,da še jaz trpim.

Oče dela in dela. Živi za svoj šovbiznis. Ne pomnim,kdaj me je nazadnje vprašal ‘kako si’. Zanima ga le,če grem mogoče kdaj do zdravnika (kaj je blo) in pa kdaj mislm začet delat. Vse ostalo…ne vem..mislim,da sploh ne ve,kdo sem.

Želim si samo mame…ki bi rekla da razume,da ji je žal za mojo stisko s službo. Da ne bi poslušala kako sem nesposobna,kakšen gnil pankrt sem,….Da bi me kdaj objela,šla z mano na sprehod,si vzela 5 minut….že 10 let si želim samo tega.
Oče drži zaradi financ in hiše nad mano vrvico in dela z njo,kar hoče. Me žali,ponižuje,…vse se mora odvijati,kakor reče on…samo ON ima vedno prav…ostala mnenja so prizadeta in butasta. Da o vseh manipulacijah ne govorim…

Tudi večina ostalega sorodstva,vključno z edino babico,je podobna. Samo nenehna vprašanja-a maš že kako službo,kaj pa delaš,da je nimaš….ubija me. Ni oglasa,na katerega ne pošljem ponudbe. Pa kaj oni vejo….

Pritisk je ogromem. Niti pikice sočutja ne dobim. Niti pikice časa,pozornosti. Nad mano je le pritisk in obup.

V naši družini se spomnim samo dretja,kreganja,očitanja in poniževanja.
Prav želela bi si imeti ob sebi starejšo žensko,ki bi ji lahko rekla MAMA. Ker moji preprosto ne morem več. Preprosto ne čutim. Preveč me je poteptala do zadnjega koščka.

Fant ne razume. Reče mi le,da naj stvari pozabim in ignoriram. Pač,ne razume,ker ni v tem.

Ne vem več,kaj bo z mano…sem na točki življenja,ko ne znam več ne naprej ne nazaj…včasih imam občutek,da prav uživata,ko kje spet ne dobim za delat,saj to pomeni,da sem še vedno v njunih vajetih in tako lutka za njune manipulacije….enkrat sem že zelo hudo zbolela….čutim,da se spet nekaj dogaja…preprosto,telo mi ne zdrži vse te psihične žalosti in izčrpanosti….

Kako narediti,da bo lažje….?…..

Obupana.

Pozdravljena,
solze so se mi ulile ob branju… Žal mi je da preživljaš vse to.
Podobno sem trpela tudi sama čeprav pri nas ni bilo toliko hudo, bolj sem imela očeta deloholika, ki sem ga pogrešala in posesivno mamo, ki se nikdar ni vprašala kaj si jaz želim ampak se je odločala namesto mene…dolga leta.Dokler nisem spoznala, da me mama duši in ko sem spoznala nekatere njene vzorce pri sebi sem se zamislila. prebrala nešteto knjig, se poglobila v sebe, razmišljala in jokala a naposled sem se odločila in se ji uprla. Ključni trenutek je bil, ko me ni podprla in mi dala blagoslov ko sem se poleg zežkega življenja, ki imam zaradi bolezni v družini, odločila študirati in to študij, ki sem si ga jaz želela in ne ona.Žal ni šlo drugače kot da sem prekinila stike z njo. Bilo mi je hudo zaradi tega saj je vendarle moja mama in si zasluži vso ljubezen tega sveta, a res nisem našla drugega načina.Pa ne da nisem probala tudi drugače, enostavno nič drugega se ni obneslo in stvari se niso spremenile. Dolgo je trajalo in dolgo me je bolelo, skoraj leto. Jokala sem za materinski dan, za 8.marec, novo leto, božič, veliko noč, jokala sem vsakič ko sem zagledala babice z vnučki, saj so jo tudi moji otroci pogrešali. In da ne dolgovezim o moji žalosti, raje ti povem srečen konec. Najprej sem svoje življenje vzela v svoje roke, spet sem zažela sanjati in si želeti reči, ki me osrečujejo in končno sem naredila nekaj za sebe. Vse za kar mi je rekla da mi ne bo uspelo mi uspeva in sem zelo uspešna in zadovoljna sama s sabo in neizmerno srečna.Mama ves čas dobiva informacije o mojih uspehih in pred kratkim sem tudi jaz izvedela, kako se prijateljicam in znancem hvali z mojimi uspehi. Pred enim tednom me je pa poklicala, v kratkem se bova tudi srečali. Dobila bom svojo mamo nazaj 🙂
Ti nisi kriva za težko življenje svoje mame in za njeno nezadovoljstvo, zato moraš poskrbeti da boš ti srečna. Verjemi mi,da tudi tvoja mama trpi ob tem ko se tako vede a verjetno nezna ali ne zmore drugače in potrebuje nek dogode, ki jo bo močno prizadel in jo porinil v brezno, to jo bo streznilo in takrat se bo zamislila, no, vsaj upam.
To so bile moje izkušnje, upam da ti bo uspelo dobiti mamo nazaj.
Sonček vedno sije samo da ga eni ne vidijo ker si ga zakrijejo z oblaki.
Ne obupaj, kjer je, volja tam je pot.

LP

Pozdravljena.

Kako te razumem, ker so tudi mene, ko sem bila mlada tako zaničevali, srečo
sem imela, da se je takrat lažje prišlo do službe, da sem šla na svoje.
Večkrat sem spomnim na mlade ljudi, kako trpijo v današnjem času, ker ni služb,
tudi, če jo imajo, slabo zaslužijo.

Napiši svoj meil, da si kaj napiševa.

Gabrijela

Tole je pa kot da bi jaz pisala. Tudi sama imam podobno situacijo. Lahko povem mojo zgodbo da je oče tudi deloholik mama pa alkoholik. tudi nikoli nisem imela njunega suporta podpore čeprav sta mi kao “vse nudila ” in dala ker sta me finančno podpirala… kje pa so tu nasveti? pogovori? ljubezen? ni jih isto kot pri tebi! Ja če starši ne znajo sebi pomagati tudi tebi ne morejo in to štekam 100% ker je isto pri mojih. misliš da se obrnem na njih ko imam problem ali mi je hudo? ne. prej na psihologinjo in kako prijateljico. tudi jaz obupujem in mi je življenje brez smisla in se počutim pri mojih 40. letih za pokop imam MOM, otrok ne bom mogla imet ker mam zgodnjo menopavzo, fant je občasno pri meni ( s tem da sem imela nekoga ki je bil skos pri meni a me je na koncu še udaril in sem mu dala konec pa mi je hudo za njem), službe ne bom imela ker imam faze da obležim po kak teden mesec ker sem brez energije. jaz pa res nimam staršev so v tujini. a razumem te, tvojo situacijo. nujno rabiš oporo nekoga drugega, pogovor, psihologa psihiatra soc delavke prijateljice kogarkoli ker sama se boš težko izkopala iz tega… če bi bile blizu ti tudi nudim oporo pogovor ker te razumem. predvidevam da si morda iz Lj jaz sem iz ce.
Pa razmere v Slo so res težke. jaz sem imela vedno in imam še vedno možnost it v tujino. a po mojih 40ih al 50ih selitvah nimam moči. res ne. če ti bo do pogovora me lahko kontaktiraš na zasebnem sporočilu.