Kako spreminjati zakoreninjene navade?
Pozdravljeni
že večkrat ste omenili da naši možgani, ki smo jih dolga leta polnili s stresnimi situacijami potrebujejo preusmeritev oziroma spremembo zakoreninjeninih navad za kar je seveda potreben čas?
Ali lahko napišete kaj več o tem. Morda primere, vaje, aktivnosti…ki jih je vredno in potrebno pridno izvajati da splavamo ven iz primeža stresa, v katerega smo se ujeli.
Hvala in lp
Pozdravljena,
seveda vam lahko napišem, čeprav sem že nekajkrat poskušala opisati, ali vsaj omeniti vse oblike, ki nam pomagajo, da se naučimo spremeniti, preusmeriti možganski tok dražljajev.
najenostavnejša vaja je globoko, počasno dihanje. Pri tem dihanju preusmerimo tok misli na vdihe in izdihe. Poskušamo te dihe in izdihe gledati- jim slediti in tako ne moremo misliti še na kaj drugega. Tako preusmerjamo možganski tok dražljajev. To dihanje pa moramo izvajati vsaj 15 do 20 minut. Toliko časa namreč potrebujejo možgani, da nas “začnejo ubogati” – da se res preusmerijo dražljaji samo v dihanje.
Enako velja za yogo, pa meditacije, pa avtogeni trening, potem je še cel kup vaj, ki jih poznajo psihologi, psihoterapevti. Vse te vaje je potrebno izvajati vsaj 20 minut, če želimo doseči učinek. Če se boste pozorno opazovala – med eno od teh vaj, potem boste opazila – začutila, da približno po 8. minutah šele začnemo ZARES slediti dihanju in usmerjamo vso svojo pozornost v aktivnost, ki jo izvajamo.
V knjigi Molekule emocije (prevedena knjiga dr.Perth, Molecules of Emotions), ki ste je našla (ČESTITAM!), boste tudi lahko našla podobna napotila.
In ravno tako velja, da ENKRAT NI NOBENKRAT. Katerokoli vajo moramo izvajati redno, vsaj 4-krat tedensko, da jo naše telo – možgani, začnejo sprejemati kot rutino. In kar nekaj mesecev, ali celo let. Z leti postanemo potem vešči, in ob stresnih situacijah tako znamo obvladovati “možganske cunamije”. Naučili smo se veščine obvladovanja možganskih tokov. A veščina ni sama po sebi umevna. To veščino moramo negovati, trenirati, da je možgani ne pozabijo.
Če zanemarjamo, ali neredno izvajamo vaje, potem je to tako, kot športnik, ki neredno trenira. Učinek naših vaj bo veliko slabši, mi bomo mislili, da so te vaje “brez veze” in jih bomo počasi opustili, z mislijo, da ne učinkujejo. A v resnici so jih možgani samo “dali na stranski tir”.
Želim, da bi vam bila knjiga Perthove zanimiva,
lp m