Stara sem okrog 40, partner prav tako. V vezi sva že leta in leta. Pred tem je imel vsak od naju že eno resno, dalj časa trajajočo razmerje. Jaz sem svoje prekinila zaradi nasilja (zato tudi nisem imela otrok), partner pa ima iz prejšnjega razmerja eno hčer.

Pravzaprav ne morem reči, da bi imela s partnerjem kdaj obdobje, ko bi bila (jaz) res zadovoljna. Partner in njegovi sorodniki so me ves čas potiskali nekam v ozadje in mi dajali vedeti, da sem “samo druga” – celo sama sem se tako počutila, in ko se nama je rodil otrok, si nisem upala ne zase ne za otroka ničesar zahtevati – saj je vendar on svojega otroka že imel… Otrok se je rodil dva meseca prezgodaj, z velikimi motnjami, in tako sem bila že takrat sama za vse – sama sem vstajala ponoči, sama sem se ukvarjala z njim čez dan, sama sem finančno skrbela zanj… Partner je po službi prišel domov, pojedel kosilo, nato pa hop pred TV. Tu in tam smo šli kam skupaj, a vedno na mojo pobudo. In ta trend se je nadaljeval. Ukvarjal se je s športom, se dobival s prijatelji, hodil s prijatelji na jadranje ali nekajdnevne izlete z motorjem… midva z otrokom pa sva ostajala sama. Tudi njegovi starši niso nikoli priskočili na pomoč. Kljub temu da so njegovo hčer redno jemali k sebi na počitnice ali na morje, najinega otroka niso nikoli povabili. Še več, celo za rojstni dan otroka so prišli samo, če sem jih posebej povabila, drugače ga sami od sebe niso niti poklicali… Ves čas sem imela občutek, da je partnerju mar samo, da je poskrbljeno za njegovo hčer. Tudi ko je prišla njegova hčer k nam, je bil do nje prijazen, ljubeč, očetovski…, na najinega otroka, ki je osem let mlajši, pa se je samo zdiral, jezil, ga kregal, zmerjal…že od najzgodnejšega otroštva. Kot da mu je bil napoti, kot da bi otroka krivil za ne vem kaj…

Neštetokrat sem se skušala z njim pogovoriti, mu na lep način pokazati, kako krivice, ki jih povzroča otroku, bolijo (otroka in seveda tudi mene). Sam je videl, da ne dela prav, a spremenilo se ni nikoli nič. Sprva je bil do otroka hudoben samo, ko je prišla njegova hčer, potem pa že vsakodnevno. Kot bi mu bil ventil za sproščanje… Seveda se je zdiral tudi name in me žalil, a jaz sem vendarle odrasla in se znam braniti (oz. bi se vsaj morala znati). Leta in leta sem tuhtala, premlevala, kaj naj storim, skušala na lep način, pa s tem, da sem postorila vse, kar se je dalo, pa da sem skušala spremeniti sebe, svoje reakcije, svoj odziv… Neštetokrat sem se poskušala pogovoriti z njim, ga spraševala, kaj ga moti, kaj bi želel spremeniti, če želi, da gremo narazen – poskušala sem mu povedati, da če z mano ni srečen, naj to pove in se bova z otrokom odselila, ker ima vsak človek pravico do svoje sreče…

Za vse sem sama. Otrok ima posebne potrebe in potrebuje celodnevno skrb. Zelo je priden, za svoja leta samostojen in razgledan, a vse to je samo zato, ker vanj vlagam toliko sebe. V šoli kar nekako sledi sošolcem, a vse to mu brez trdega dela doma ne bi uspelo. Partner mi ne pomaga nič. Še več, ves čas mi samo najeda, kako bi moral otrok za šolo skrbeti sam, da to, da se jaz ukvarjam z njim, počnem zaradi sebe in naj ne pričakujem, da mu bo on kaj pomagal – ker je tudi on, ko je bil toliko star, za šolo že skrbel sam in mu starši od prvega razreda dalje niso nič pomagali… Po drugi strani pa hčeri vedno, ko pride, daje naloge iz matematike in angleščine, skupaj predelujeta snov, če ji kje kaj ne gre…, skratka vsak drugi vikend, ko pride, en dan od tega delata kar nekaj ur za šolo, kljub temu da je že v gimnaziji… Sovražim dvojna merila!!!

Ne prenesem več te osamljenosti, žalosti, razočaranja, prezrtosti, žalitev… Do mene se ne obnaša kot do ženske, nikoli me ne pohvali, ne reče mi, da sem lepa, da sem mu všeč, da me ima rad… Po drugi strani pa seveda takoj opazi, če imam npr. okrušen lak na nohtih ali če imam zapacano krilo… Z mano ne deli ničesar več, pred mano ima vse več skrivnosti, tudi denar že nekaj let pred mano skriva, tako da finančno popolnoma sama skrbim za vse… Rada bi šla kam sama z njim, rada bi skupaj z njim kaj počela, pa mu ni do tega. Zvečer, ko končam z vsemi obveznostmi in sedem k njemu pred televizijo, on v desetih minutah zaspi, ko pa odidem v spalnico, hitro po tistem znova prižge televizijo… O tem, da ima drugo, nimam sicer nobenega dokaza, a sem skoraj prepričana. Pred leti sva imela veliko prepirov na temo pornografija in obsedenosti z njo – zdaj se zaradi preutrujenosti s tem ne ukvarjam več.

Tako, tako dolga litanija, da končno postavim svoje vprašanje – kako naj se spet najdem? Vem, da sem se, odkar sem se lani odločila za splav, precej zapustila. Enostavno ne morem ven iz črne luknje. Tako sem utrujena, žalostna in sama. Tako zelo sem si želela še enega otročka, pa si ga nisem upala imeti. Še ta, ki ga imam, je zraven mene takšen revež – ima očeta, ki ga ne mara in mamo, ki še zase ne zna poskrbeti…

Se da na tem odnosu še kaj narediti, ali naj končno spregledam, spakiram in grem?

Tako zelo si želim, da bi me nekdo imel rad, me spoštoval in užival v moji družbi. Otrok me ima rad in skupaj res uživava, lepo nama je. Oče teh občutkov z nama ne deli, se mu ne da. Ko predlagam, da gremo na igrišče, ali pa, da naj gresta sama, vedno najde kakšen izgovor. Midva pa se imava tako lepo…

Ali to pomeni, da tudi sama sebe nimam dovolj rada?

Hvala vsem, ki ste me brali, in vsem, ki mi boste karkoli odgovorili.

Tvojo temo povezujem s podobno, odprto na drugem forumu. Koliko si se trudila, na koliko načinov, s kakšno vztrajnostjo, veš ti. Koliko si mu pripravljena spregledati, od kje jemlješ moč, upanje (?), da bo kdaj drugače, ne vem. Ignoriranje in molk ob tem, da sam ‘požre besedo’, nepodprti razlogi trme, skrivnosti, odrivanje iz svojega življenja – je to tisto, kar bi ti manjkalo, če tega jutri ne bi bilo več? Način, na katerega (očitno brez pojasnila) dela razlike med svojima otrokoma, bo pustil posledice tudi tvojemu sinu. Postavi se odločno zanj in zase.

Še te ima lahko nekdo rad, te spoštuje in uživa v tvoji družbi. Je pa vprašanje, če je ta oseba partner, s katerim živiš.

Draga Noro zmedena! Sploh ne vem, kaj čakaš! Od tega egoista, ki,te ima samo,za gospodinjsko pomočnico, pa še rediš ga, nimaš prav česa pričakovati. Življenje z njim pobira energijo,tebi in otroku, ker je tak odnos zelo obremenjujoč. Pojdita proč in vzcvetela bosta, boš videla! Pa še ta možnost obstaja, da bo v tvojem partnerju to mogoče celo prebudilo kakšna čustva, če jih je sposoben imeti! Najbrž je bilo tudi pri prvem otroku enako, dokler je bil samoumevno ob njem in dokler mu za vrat ni stopilo sodišče ali sociala…. Vso srečo vama želim, pa kar pogumno na boljše! :)))

Tvoj tip je navaden drekač, pa če je samo četrt tega res, kar si napisala, in je ostalo samo tvoje pretiravanje.

Nekaj mi pravi, da je bila zgodba bivše žene precej podobna tvoji. Če imaš možnost, jo pokliči. Jaz vem, da ne bi vzela za slabo, če bi to naredila moja naslednica, ko bi bila v stiski in ne bi vedela, kako in kaj (se čutim čisto kompetentno prepoznat spletkarjenje in ga razlikovat od stiske).

To, kar živiš ti, ni partnerstvo, je pravzaprav primer, kakšno partnerstvo ne bi smelo biti. Ali lahko po dolgih letih takšnega zaničevanja in neprijaznosti, čustvene hladnosti, brezbrižnosti in zanemarjanja otroka pride do izboljšanja? Hm, mogoče, če bi mu odrezali obe nogi in bi bil odvisen od tebe, takrat verjamem, da bi začel drugače cviliti (ni pa seveda nujno!). Imej se rada, začni spet dihati, omogoči otroku sproščenost, kakršno si zasluži.