Stara sem okrog 40, partner prav tako. V vezi sva že leta in leta. Pred tem je imel vsak od naju že eno resno, dalj časa trajajočo razmerje. Jaz sem svoje prekinila zaradi nasilja (zato tudi nisem imela otrok), partner pa ima iz prejšnjega razmerja eno hčer.

Pravzaprav ne morem reči, da bi imela s partnerjem kdaj obdobje, ko bi bila (jaz) res zadovoljna. Partner in njegovi sorodniki so me ves čas potiskali nekam v ozadje in mi dajali vedeti, da sem “samo druga” – celo sama sem se tako počutila, in ko se nama je rodil otrok, si nisem upala ne zase ne za otroka ničesar zahtevati – saj je vendar on svojega otroka že imel… Otrok se je rodil dva meseca prezgodaj, z velikimi motnjami, in tako sem bila že takrat sama za vse – sama sem vstajala ponoči, sama sem se ukvarjala z njim čez dan, sama sem finančno skrbela zanj… Partner je po službi prišel domov, pojedel kosilo, nato pa hop pred TV. Tu in tam smo šli kam skupaj, a vedno na mojo pobudo. In ta trend se je nadaljeval. Ukvarjal se je s športom, se dobival s prijatelji, hodil s prijatelji na jadranje ali nekajdnevne izlete z motorjem… midva z otrokom pa sva ostajala sama. Tudi njegovi starši niso nikoli priskočili na pomoč. Kljub temu da so njegovo hčer redno jemali k sebi na počitnice ali na morje, najinega otroka niso nikoli povabili. Še več, celo za rojstni dan otroka so prišli samo, če sem jih posebej povabila, drugače ga sami od sebe niso niti poklicali… Ves čas sem imela občutek, da je partnerju mar samo, da je poskrbljeno za njegovo hčer. Tudi ko je prišla njegova hčer k nam, je bil do nje prijazen, ljubeč, očetovski…, na najinega otroka, ki je osem let mlajši, pa se je samo zdiral, jezil, ga kregal, zmerjal…že od najzgodnejšega otroštva. Kot da mu je bil napoti, kot da bi otroka krivil za ne vem kaj…

Neštetokrat sem se skušala z njim pogovoriti, mu na lep način pokazati, kako krivice, ki jih povzroča otroku, bolijo (otroka in seveda tudi mene). Sam je videl, da ne dela prav, a spremenilo se ni nikoli nič. Sprva je bil do otroka hudoben samo, ko je prišla njegova hčer, potem pa že vsakodnevno. Kot bi mu bil ventil za sproščanje… Seveda se je zdiral tudi name in me žalil, a jaz sem vendarle odrasla in se znam braniti (oz. bi se vsaj morala znati). Leta in leta sem tuhtala, premlevala, kaj naj storim, skušala na lep način, pa s tem, da sem postorila vse, kar se je dalo, pa da sem skušala spremeniti sebe, svoje reakcije, svoj odziv… Neštetokrat sem se poskušala pogovoriti z njim, ga spraševala, kaj ga moti, kaj bi želel spremeniti, če želi, da gremo narazen – poskušala sem mu povedati, da če z mano ni srečen, naj to pove in se bova z otrokom odselila, ker ima vsak človek pravico do svoje sreče…

Za vse sem sama. Otrok ima posebne potrebe in potrebuje celodnevno skrb. Zelo je priden, za svoja leta samostojen in razgledan, a vse to je samo zato, ker vanj vlagam toliko sebe. V šoli kar nekako sledi sošolcem, a vse to mu brez trdega dela doma ne bi uspelo. Partner mi ne pomaga nič. Še več, ves čas mi samo najeda, kako bi moral otrok za šolo skrbeti sam, da to, da se jaz ukvarjam z njim, počnem zaradi sebe in naj ne pričakujem, da mu bo on kaj pomagal – ker je tudi on, ko je bil toliko star, za šolo že skrbel sam in mu starši od prvega razreda dalje niso nič pomagali… Po drugi strani pa hčeri vedno, ko pride, daje naloge iz matematike in angleščine, skupaj predelujeta snov, če ji kje kaj ne gre…, skratka vsak drugi vikend, ko pride, en dan od tega delata kar nekaj ur za šolo, kljub temu da je že v gimnaziji… Sovražim dvojna merila!!!

Ne prenesem več te osamljenosti, žalosti, razočaranja, prezrtosti, žalitev… Do mene se ne obnaša kot do ženske, nikoli me ne pohvali, ne reče mi, da sem lepa, da sem mu všeč, da me ima rad… Po drugi strani pa seveda takoj opazi, če imam npr. okrušen lak na nohtih ali če imam zapacano krilo… Z mano ne deli ničesar več, pred mano ima vse več skrivnosti, tudi denar že nekaj let pred mano skriva, tako da finančno popolnoma sama skrbim za vse… Rada bi šla kam sama z njim, rada bi skupaj z njim kaj počela, pa mu ni do tega. Zvečer, ko končam z vsemi obveznostmi in sedem k njemu pred televizijo, on v desetih minutah zaspi, ko pa odidem v spalnico, hitro po tistem znova prižge televizijo… O tem, da ima drugo, nimam sicer nobenega dokaza, a sem skoraj prepričana. Pred leti sva imela veliko prepirov na temo pornografija in obsedenosti z njo – zdaj se zaradi preutrujenosti s tem ne ukvarjam več.

Tako, tako dolga litanija, da končno postavim svoje vprašanje – kako naj se spet najdem? Vem, da sem se, odkar sem se lani odločila za splav, precej zapustila. Enostavno ne morem ven iz črne luknje. Tako sem utrujena, žalostna in sama. Tako zelo sem si želela še enega otročka, pa si ga nisem upala imeti. Še ta, ki ga imam, je zraven mene takšen revež – ima očeta, ki ga ne mara in mamo, ki še zase ne zna poskrbeti…

Se da na tem odnosu še kaj narediti, ali naj končno spregledam, spakiram in grem?

Tako zelo si želim, da bi me nekdo imel rad, me spoštoval in užival v moji družbi. Otrok me ima rad in skupaj res uživava, lepo nama je. Oče teh občutkov z nama ne deli, se mu ne da. Ko predlagam, da gremo na igrišče, ali pa, da naj gresta sama, vedno najde kakšen izgovor. Midva pa se imava tako lepo…

Ali to pomeni, da tudi sama sebe nimam dovolj rada?

Hvala vsem, ki ste me brali, in vsem, ki mi boste karkoli odgovorili.

…ko se popolnoma izgubiš ni več druge možnosti, kot da se začne pot vrnitve….:-)

Saj imate že vse odgovore v sebi gospa. Veste kaj potrebujete in to je veliko. Veste, da potrebujete objeme, komplimente,….in roko na srce veste, da tega od svojega partnerja ne boste dobili. Vaš partner ima po mojem mnenju velike težave sam s seboj. S tem, da si tega ne prizna, se niti ne ukvarja s tem, da bi se vprašal ali sem nepošten do svoje partnerice ali sem mogoče preveč egoist, ali je prav, da imam dvojna merila do otrok- sploh ne vidi, da jih ima. Nekam je zakopal svoje srce, svojo občutljivost in senzibilnost. V nasprotju z vami, ki občutite svoje srce, svojo dušo. Toda zdi se mi, da ste prišli do točke, ko ste začutili, da ne zmorete več občutiti vsega tega, da je postalo preveč in ste na robu, da padete v črno luknjo ne občutenja in tega nočete, zavedate se, da je res čas, da naredite korak stran od tega načina življenja, da ne izgubite pomembnega dela sebe. Za vašimi besedami sem začutila tako prijetno, čutečo, čudovito žensko. Verjamem vam, da ste se trenutno zapustili oz. ne žarite toliko kot bi lahko, ampak to je samo začasno stanje. V vas čutim moč, čutim potencial, notranjo lepoto, ki lahko žari navzven.
Prav imate, nimate se dovolj radi. Ampak ne gledati na to kritično na način: “No fajn, še premalo se imam rada, saj sem vedela, sama sem kriva, da je tako kot je.” Raje glejte na to ugotovitev na drug način in si zastavite vprašanje kot so: Kako si lahko izkažem več ljubezni, pozornosti? Kako si lahko dam kar potrebujem? Kje si zmorem dati sama sebi kompliment? in predvsem iščite stvari, ki vas navdihujejo, ki vas sprožajo pozitivno energijo, življenje. Kaj bi si privoščili, če ne bi imela denarnih in časovnih omejitev? Kako najti pot do teh stvari? Kje dobiti ljudi, ki mi bodo povedali, da sem čudovita? Kdo so ljudje, ki pozitivno vplivajo name, kako pogosto se družim z njimi? Koga sem izgubila iz svojega življenja, pa mi je žal bi rada imela ponovno stik z njim?
Pridite k sebi, k svojim potencialom, svojim ciljem, željam, ki so samo vaše, ki ni so povezane z njim. Ne se več osredotočat nanj. Pozabite ga za nekaj časa. Vso pozornost posvetite sebi. Če bi radi na dopust, pa on ne želi, pojdite z nekom drugim oz. sama z otrokom, če ne gre drugače. Začnite se obnašati sama do sebe tako kot si želite, da bi se obnašal vaš partner do vas. Sama sebi dajte vso pozornost. In če znotraj sebe čutite, da je čas, da dobite oddih, da greste iz tega morečega vzdušja neizgovorjenih besed, nespoštovanja, poslušajte svoj glas. Bodite drzni, bodite drugačni kot ste bili vsa ta leta, dajte sebe na prvo mesto, dajte si ljubezen, sto krat na dan si recite, da ste vredni popolne ljubezni.

Hvala gospa, da ste delili svoj notranji svet z vsemi nami, hvala vam za vašo iskrenost in odprtost in hvala, da ste tako dobra mama. Vse kar naredi posameznik dobrega za kogar koli, občuti ves svet, saj smo vsi energetsko povezani.

Mateja

Kako se najti odgovori si na spodnje vprašanje.

Mi je v zadnjih dveh letih dal občutek posebnosti, občutek, da se nanj lahko zanesem, da me res ljubi?

VSAKA AMPAK RES VSAKA ŽENSKA MORA BITI TEH OBČUTKOV V ZAKONU DELEŽNA. PIKA! ČE TEGA NI ZAKONA NI, SPOŠTOVANJA NI, NI LJUBEZNI.

Mlada si še, pogumna. Boriš se za svoj zaklad, svojega otroka z vsemi močmi. Vendar otrok se uči tudi z vzgledom ljubezni, ki je med tabo in možem ni. Ne dovoli, da tvojega otroka, predvsem pa tebe jemljejo kot tujek. Tega si preprosto ne zaslužiš. Ne fehtaj za drobtinice pozornosti. Imej energijo za vaju. Vem koliko časa je potrebno, vložiti v ”drugačnega” otroka, zato jo ne zapravljaj za nekoga, ki si tega ne zasluži. Zbudila si se, samo stori naslednji korak v tem mescu.

Verjemi mi, najprej si vzemi si čas za reden tek, po možnosti tudi v skupini. Čez leto, dve, tri boš opazila razliko v tvoji osebnosti. V tistem trenutku bo v tvoje življenje prišel drugačen moški. Verjemi. Spremenila se boš.

Vedno so mi bile všeč zgodbe o uspehu. Kot zgodba o Steve Jobsu recimo, ki v določenem življenjskem trenutku dejansko ni imel za burek pa je kljub temu desetletja pozneje iz Appla naredil svetovno znamko, ali pa zgodba o Robert Kiyosakiju, ki je danes uspešen poslovnež, čeprav je bil nekoč brezdomec.

Mislim, da vem kaj hočete: Ljubeč, harmoničen partnerski odnos, z razumevanjem, spoštovanjem, če bo pa zraven še kanček strasti pa tudi nič narobe. 🙂 In želim vam, da vam tudi uspe. Pot do tja je lahko na trenutke zelo težka in strma ampak nagrada je velika. Seveda brez sprememb ne bo šlo, kajti isti način dela in razmišljanja bo sproduciral iste rezultate.

Težko obsojam kogarkoli, tudi vašega partnerja, vendar glede na napisano mislil, da ste mu dali dovolj priložnosti in da je čas za naprej. V primeru, da mu želite dati še eno priložnost, pa predlagam da mu to tudi poveste in podate časovni okvir v katerem pričakujete rezultate. Kaj si želite in da je ljubezen ni samo razmigavanje v postelji temveč tudi skrb za družino in preživljanje skupnega časa s partnerjem upam, da že ve, drugače mu pa tudi to povejte še enkrat, zadnjič.

In potem dekle, začnite loščiti svoj diamant, da boste resnično zasijali v vsej lepoti. Pa ne pozabite: Vi ste kapitan svoje ladje in kovač svoje sreče.