Evo ga na, da ne bomo razpravljali in odkrivali simptome samo pri njih, je tukaj tema, kjer lahko napišete svoje občutke in doživljanja ob taki osebi. Zopet prosim če lahko pišete kratko in jedrnato…

Hvala

To sem našel na netu in se mi je zdelo, da nekako najbolj zajame občutke svojcev

V odnosu z tako osebo se partner oz. svojec:

– počuti se: prezrto, zanemarjeno, neljubljeno, osamljeno in necenjeno
– prepričani so, da nosi čustveno breme zakona in starševstva
– sebe vidi kot drugo izbiro
– dojema se le kot podaljšek
– partnerski odnos, ali odnos s svojci vidi kot resen in intenziven brez veliko brezskrbnega časa ali zabave
– občutijo krivdo, zato ker v odnosu želijo več, med tem ko so osebe z MOM ponavadi hvaljeni s strani okolice
– imajo nizko samopodobo in so prepričani, da se ne morejo primerjati z partnerjem,
– dvomijo vase in v svojo presojo situacije

lp, NKV…

– občutijo krivdo, zato ker v odnosu želijo več, med tem ko so osebe z MOM ponavadi hvaljeni s strani okolice
– imajo nizko samopodobo in so prepričani, da se ne morejo primerjati z partnerjem,
– dvomijo vase in v svojo presojo situacije

Milijonkrat sem slišala, kako srečna sem lahko, da imam takega moža. Še po ločitvi so ga vsi kovali v zvezde, kako skrben oče da je (leto dni praktično ni imel stika z otroki, je pa uspešno lagal vsem, prijateljem, sorodnikom).
Moja samozavest je še vedno na približno 50 procentih prejšnje – ko imam dober dan.

Hvala, Nekdokive,
ker se čisto preveč ukvarjamo z njimi, že prav, da pišemo o simptomih in prepozvanaju le-teh, seveda. Ampak se nam tam tudi ustavi in ne delamo na sebi, ne odkrivamo svijih simptomov in potem vzrokov za njimi, ki so nam koneckoncev tlakovali pot v tako peklensko zvezo.
Zato pozdravljam idejo in se zahvaljujem.
Podpišem pa čisto vse alineje.
lpL

Pozdravljen “nekdo, ki ve”.

Danes po dolgem času, sem zašla na to stran. Pred časom, ko sem se v svojih prvih spoznanjih brskala po tej strani, vas še ni bilo.

Čestitam za vaše dobre prispevke.

Bi pa dodala k spodnjima točkama
– imajo nizko samopodobo in so prepričani, da se ne morejo primerjati z partnerjem, – v to me je že prepričal, da se z njim ne morem primerjat (si nesposobna, če bi bila bolj sposobna bi…, itd), kmalu se tudi ugotovila, da nimam razloga zakaj bi se primerjala z njim

– dvomijo vase in v svojo presojo situacije — kar zadeve mene sem 100 % prepričana, da je prav, z njim se sploh ne ukvarjam več, ker tako ali tako ni nikoli nič prav.

Hvala tudi za vaše video prispevke. So kot nežni objem ranjene duše.

Pozdravljene Lunali in MAUR,

Hvala vama za pohvale…

Sem mnenja, da je treba pomagati tistim, ki to pomoč potrebujejo in ki iščejo morebitne razloge za svoje nesrečno življenje, predvsem v zakonu, ki včasih ni samo zaradi slabe volje partnerja ali pa zato ker ljubezen kao mine (tako vsaj radi razlagajo vsi zakonski terapevti)… Mislim, da je veliko več razpadlih zakonov prav zaradi osebnostne motnje enega od partnerjev, ki mu enostavno takrat ko izčrpa vse resurse pri partnerju ni več ok in rabi drugo žrtev in hladnokrvno zavrže vse kaj je nekomu sveto… Definitivno je treba narediti še veliko več na področju ozaveščanja in informiranja o tej motnji…

LP

Mene pa zanima, če je kdo od vas pri sebi prepoznal simptome, ki so podobni tistim od MOM.
Jaz sem po koncu zadnje zveze ugotovila, da smo MOM in njihovi partnerji pravzaprav ljudje, ki smo bili oboji zelo ranjeni v otroštvu in smo ostali emocionalno nerazviti, potem pa smo se našli kot odrasli in skupaj igramo to igro. Odnos vedno ustvarjata oba. Oni so razvili eno strategijo preživetja, mi pa drugo. V osnovi pa smo vsi zelo ranjene duše, ki rabimo zdravljenje. Oni se tega večinoma ne zavedajo, mi pa imamo to prednost, da se. Torej iz tega sledi, da se oni tako in tako ne bodo nikoli spremenili (no, vsaj večina njih), mi pa se lahko. Seveda, če si poiščemo pomoč. Jaz sem trenutno v šoku po zadnji zvezi in ugotavljam, da ne samo da imam slabo samopodobo, ampak je sploh nimam. Celo življenje sem bila zasvojena z odnosi z narcisistično motenimi osebami. Vleklo me je k njim, ker mi je odnos z njimi določal identiteto. Brez njih niti ne vem, kdo sem. A kdo od vas razmišlja podobno?

Pozdravljena Zabolhana,

Ja skoraj vsi se mi zdi da smo posumili, da smo mi tisti v odnosu, ki imamo MOM. Pri meni je dvom bil kar dolgo prisoten, ampak so mi potem razložili, da že to, da imaš dvom v sebe je znak, da nimaš MOM, ker oni so prepričani, da z njimi ni popolnoma nič narobe. Tukaj dejansko gre za osebnostno motnjo in vsi (MOM in ne-MOM) imamo neko osebnost, ki je v bistvu tudi pri ne-MOM lahko “malo čudna” v določenih karakteristikah recimo, nekdo je lahko malo bolj energičen, nekdo je lahko ekstremno slabe volje, nekdo ima lahko malo bolj zajeban karakter, ampak to še ne pomeni, da imaš motnjo in pri ne-MOM to izbije samo v določenih situacijah in ni vedno prisotno, kar je nekako “normalno”. Pri MOM so pa ta stanja resnično ekstremna in so trajna in izbijejo večkrat.
Problem “žrtev” je ta, da imajo že po defaultu nizko samopodobo in so lahko vodljive… to izhaja iz otroštva, kjer so žrtev navadili na nenormalne (nezdrave) odnose in tako je takšna motnja potem domača… in ja imaš prav, da odnos ustvarjata dva in krivda pri problemih je vedno 50:50. Krivda žrtve je ta, da je sebi vse to dopustila…

Pomembno je da se otresemo vseh podzavestnih vzorcev, ki jih nevede nosimo s sabo in se zato vedno znova in znova vrtimo v istem krogu (isto sranje drugo pakovanje), ker če gremo iz ene veze v drugo tudi z najboljšimi nameni in po svoje “pripravljeni” dobimo natanko isto kar smo imeli prej in s svojim obnašanjem in vedenjskim vzorcem (odnos ustvarjata dva!) bomo to novo vezo ponovno pripeljali do iste točke brez vrnitve… vprašanje je samo časa!

Tako na brzino… lep dan

Nekdokive…, hvala za tvoj odgovor. Zelo se strinjam s tistim, da podzavestni vzorci žrtev izhajajo iz otroštva, sama pri sebi to zdaj jasno vidim. Odraščala sem v nezdravem okolju in zato me je vedno vleklo k ljudem, s katerimi sem scenarij iz otroštva vedno znova preigravala – v nezavednem upanju, da bo enkrat pa nekaj drugače. O tem je na tem forumu že veliko napisanega.

Ampak kaj pa zdaj? Kako te vzorce spremeniti, če je pa to edino, kar poznam? Kako si ti to naredil pri sebi? Oz. kako to počneš ti? Po pisanju se mi zdiš en izredno inteligenten tip, zato te to sprašujem. A ti je že uspelo kakšne škodljive vzorce odpraviti? A si šel na kakšno psihoterapijo?

Mene strašno mučijo občutki krivde, ker sem bila jaz tista, ki sem odšla iz zadnjega odnosa. O sebi sem imela mnenje, da sem čudovita oseba, kvečjemu morda malo preobčutljiva in preveč čustvena, ampak takšna, ki zna dajati ljubezen in spoštovanje in je stoprocentno zanesljiva in poštena in zvesta in sploh in oh …. v resnici pa se je izkazalo, da nisem znala svojega partnerja niti sprejeti takšnega, kot je, kaj šele ga imeti iskreno rada. Morala sem ga pustiti, morala sem oditi, ker sem se v odnosu popolnoma izčrpala – čustveno in psihično in fizično. Pri tem, da sem bila jaz tista, ki sem v začetku zveze govorila, da bo najina ljubezen trajala večno in bila sem dejansko prepričana, da bo. Zato se zdaj počutim kot izdajalka.

Pa čisto prestrašena sem in niti pomisliti ne morem na to, da bi lahko bila še kdaj s kom v zvezi. Itak bi se odvrtela spet enaka zgodba. Če bo šlo tako naprej, bom postala samotarka, zaprta v svojem malem svetu. Saj sploh nimam pojma, kaj je to zdrav odnos, nimam niti zdravega odnosa do sebe. Vedno sem živela tako, kot sem mislila, da od mene pričakuje okolica, predvsem partnerji. Identiteto sem dobivala v odnosih s šarmantnimi in markantnimi ljudmi, v katerih pa sem ves čas igrala vloge: najprej sem bila njihova velika občudovalka, ponosna, da so me izbrali tako posebni ljudje, pozneje sem bila rešiteljica in na koncu žrtev. Tipičen obrazec odnosa med narcisom in “codependentom”.
Enako kot igrajo oni, sem igrala tudi jaz, ker pristna očitno ne znam biti. Torej v teh “zvezah” ni bilo nič zares iskrenega na nobeni strani. Grozna ugotovitev.

Zdaj sem prvič v življenju zares sama in nimam pojma, kdo sem. Kdo sem, ko me ne določa partner? Odkar vem za MOM, pa mi je jasno vsaj to, da gre pri meni sigurno za neke vrste zasvojenost. Dejansko se počutim kot zasvojenka, ki je ostala brez svoje droge in zdaj ne ve, ne kod ne kam.

…..v resnici pa se je izkazalo, da nisem znala svojega partnerja niti sprejeti takšnega, kot je, kaj šele ga imeti iskreno rada. Morala sem ga pustiti, morala sem oditi, ker sem se v odnosu popolnoma izčrpala….

Res je zabolhana, idealni odnos je iz filmov in knjig v realnosti ga ni, zato je del partnerstva, da sprejmeš partnerja takšnega kot je in imaš rad njega , ne svoje predstave o njem. Vendar je tudi tu meja. Če po začetni idealizaciji ( skozi katero gremo vsi) odkriješ, da je tisti na drugi strani škodljiv zate in za odnos, ker je prevelik egoist, čustven invalid, v resnici ni sposoben odnosa v obe smeri, temveč se vse vrti okoli njega, morda celo verbalno, čustveno ali fizično nasilen…….itd. takrat, ko ga sprejemeš takšnega kot je ugotoviš, da je bolje za oba, da odideš.

Otroci disfunkcionalnih družin ponavadi dolgo ne prepoznajo nezdravega odnosa v odsrasli dobi in so velikokrat celo vzgojeni in vajeni tega, da morajo oni prevezeti breme odnosa, da morajo biti oni tisti, ki so dolžni skrbeti, da odnos sploh je, da morajo dati sebe in svoje potrebe na stran zaradi kapric in dram drugega….itd. Zato se počutijo krive za vse, tudi za stvari, ki sploh niso njihova odgovornost.

In kot taki so “odlični kandidati” za zasvojenost z odnosi, kar opisuješ tudi sama. Vse to se da spremeniti. Obstaja kup odlične literature, še bolje pa je, da najdeš dobrega psihoaterapevta, ki ti pomaga, da greš čez proces osvobajanja od svoje pretklosti veliko hitreje, kot bi sicer. Rešitev namreč ni v novem odnosu, novem partnerju s katerim bi končno zaživela to, kar si želiš, temveč v poglobljenem delu na sebi , ko zamenjaš in popraviš osnovne notranje programe, ki so osnova za tvoje odločitve tudi pri izbiri partnerjev in načinu odnosa, ki ga vzpostaviš z njimi.

Na forumu je bilo omenjeno že nekaj knjig na to temo, npr. Zaljubljeni v sanje, Ženske, ki preveč ljubijo….Se splača , če želiš zašiveti drugače začeti investirati vase, ne zgolj v drugega 🙂
GittaAna

Živjo Zabolhana,

Inteligenten??? Hvala za laskavo opazko… 😉 Inteligenca je relativna in to da se soočam sam s sabo nima kaj veliko s tem, kako je kdo inteligenten! Vsi imam to možnost, to sposobnost, to moč, da se rešimo navlake, ki smo si jo nabirali skozi leta našega življenja in če si to resnično želimo bomo to tudi naredili – volja je tista ki nas žene naprej! Volje ne smemo izgubiti in potem se stvari dogajajo kar same od sebe!

Najprej naj ti povem, da si že s tem, da si se ustavila (potegnila ročno) in se odločila, da moraš v svojem življenju nekaj spremeniti naredila prvi, ampak ključen korak k temu, da začneš živeti drugače. Se pravi, da se je nekaj globoko (pravi jaz) v tebi premaknil in ne želiš več ponavljati prejšnjih napak. Če boš vztrajala pri tem, da boš delala na sebi boš naenkrat ugotovila in videla vse tvoje ponavljajoče se napake, ki so si med sabo zelooooo podobne. Pomembno je da sedaj resnično ustaviš in ne narediš iste napake s svojim hitrim iskanjem rešitev! En dodaten nasvet: Ne pa se sedaj popolnoma ustavit in zapast v samopomilovanje!!

Vedenjski in miselni vzorci: Kot veš se večji del nas dogaja na podzavestni ravni, kar pomeni, da se dejansko ne zavedaš kaj in zakaj nekaj počneš tako kot počneš stvari v življenju. Tudi če se boš odločila, da boš s tem shendlala sama, in se boš naprezala in naprezala, da bi prišla do tistega skritega dela naj ti povem, da to ne bo šlo. Sam sem to poizkusil in sem uspel narediti par stvari na sebi, ampak je to zelo naporno in potrebuješ veliko časa in tudi temeljev ne narediš ta pravih… Terapevt ti bo lahko edini pomagal, priti do tistih stvari, ki se jih ne zavedaš in to gre veliko hitreje, kot če se mučiš sama… To gre nekako takole: Predstavljal si sebe oz. svojo dušo oz. svoj pravi jaz ali kakor koli že to poimenuješ kot čebulo, ki jo potem skupaj s terapevtom počasi plast za plastjo lupiš in prihajaš do novih spoznanj, kjer v nadaljevanju lahko to počasi spreminjaš sama… Tukaj ti že takoj povem, da je dolgotrajen proces, ki v začetku resnično potrebuje veliko pozornosti in je potrebno vložiti kar nekaj napora (na začetku), potem gre vedno lažje, čeprav se ti v določenem trenutku sploh ne zdi, da si kam prišla in boš večkrat tudi obupala (no vsaj jaz sem vmes večkrat podvomil), ampak dejansko se zadeve spreminjajo veliko bolj kot se ti zdi in dejansko spremembe so.

Jaz sem v fazi, kjer se mi počasi sestavlja moja razsuta sestavljanka in je od celote vedno več vidnega, čeprav se sam večkrat počutim hhhmmm kako bi to rekel… sjebanega, čeprav ko takole pogledam nazaj vidim, da veliko manj, kot takrat na začetku moje krize.

Vidim, da veliko premišljuješ o partnerstvu… Občutek krivde, ki ga imaš bo sčasoma zbledel. Jaz bi ti čestital, da si odkrito povedala, da ne vidiš več prihodnosti v tem tvojem zadnjem partnerstvu. Boljše to, kot pa da nateguješ nekoga in igraš… Bila si odkrita in fer – to je vse kar si lahko naredila! Slab partnerski odnos je bolje prekiniti, kot pa ga vlečti, ker te ubija na obroke (tako pa enkrat “umreš” da se lahko ponovno rodiš – da ne bo pomote nisem nek, ki verjame v kakšno koli vero).

Tvoj občutek zgubljenosti poznam zelo dobro, ki je še vedno prisoten. Tudi sam dolgo nisem vedel kaj bi naj bil dober partnerski odnos in sem imel odnose takšne kot sem jih pač imel, kot sem sam mislil da je prav… saj mi nobeden ni povedal, nobeden me ni naučil, nobeden mi ni pokazal kaj je tisti pravi partnerski odnos, kjer se dva lahko dopolnjujeta, kjer se dva počutita varno en ob drugem, si zaupata, vsak lahko živi svoje sanje za sebe in kljub temu, da vsak sanja za sebe so to sanje, ki jih z pravim partnerjem sanjaš skupaj… Govorim o dveh “normalnih” ljudeh, saj z temi MOM (tamaghochi), si nimaš kaj začet, ker to presega njihovo polje razumevanja zunanjega sveta, kjer je potrebno videti še koga drugega kot samo sebe! Vsi mi delamo velike napake, ko najdemo osebo v katero se zaljubimo… Če ne razpucaš s sabo si zelo dobro ugotovila, da boš naletela vedno na ene te iste tipe človeka (isto sranje drugo pakovanje) Ljubezen mine po največ 2 letih (če se ne motim) potem pa se počasi začne rutina, partner ti postane nekako samoumeven, vse več stvari ti gre pri njem na živce itd. S tem, ko to počnemo nezavedno potiskamo partnerja v nam neljubo stran in začaran krog se začne do točke, kjer vidiš (v bistvu enega od partnerja v nekem momentu “strese” in se prebudi iz svojega sna), da se je partner spremenil in ga začne spreminjat, kar pa seveda ne gre in potem se začne takozvana zakonska kriza, potem pa jok in stok in vse je drug kriv, pa pokažimo kdo ima večjo moč itd… saj to poznamo vsi, a ne!?

Kdor zdrži in preživi to prvo zakonsko krizo (še enkrat – zato sta potrebna dva normalna človeka), tista dva potem začneta živeti resničen partnerski odnos!

Zakonskih kriz sploh nebi bilo potrebno, če bi vsak od partnerjev zavestno vstopil v odnos in v bistvu z minimalnim vložkom pripomogel k temu, da bi odnos dejansko gradil… a je tako težko priti domov brez telefona na ušesu ali pričakati partnerja doma z nasmeškom na obrazu in ga pozdraviti, ga objeti, in mu povedati, da si ga pogrešal, a si je tako težko najti kakšno uro v dnevu, da se resnično posvetiš partnerju in se pogovarjaš, se objemaš, božaš ali kar koli je že tisto kar je fajn… (pa saj vsak normalen človek ob takih trenutkih uživa ali je to nekaj kar je neverjetno naporno???)… a ste partnerja kdaj spontano pobožali po glavi, ramenih, hrbtu medtem ko ste šli mimo njega tudi če počne nekaj drugega (gleda televizijo, dela za računalnikom, kosi travo, pomiva posodo….)??? Pri otrocih to ja delamo vsi nekako spontano in nagonsko!!! zakaj to ne počnemo pri partnerju? Ker je partner nekdo s katerim smo skupaj in tako pač je… Pa ni!!! te male geste in izrazi naklonjenosti so majhni delčki, ki na koncu tvorijo trdno in veliko celoto, ki se ji pravi zrelo partnerstvo! Tukaj ni potrebno, da buzeriramo drug drugega, zakaj gre partner nekam s prijatelji, službo ali komer koli, ker tudi če gre bo v takem partnerstvu vsak partner naredil vse, da čim prej pride domov in bo skupaj s partnerjem ker mu je z partnerjem lepo. istvu se v takem partnerstvu ni potrebno prav nič truditi ampak enostavno lepo in srečno živiš!!! Evo toliko zaenkrat o partnerstvu.

Kot si sama ugotovila je zelo pomembno to, da si v partnerstvu pristna!!! Pristnih ljudi je zelo malo!!! Vsi vsaj na začetku veze igramo da smo cool, da smo zabavni, da nismo mi vse s ciljem da bi se partner v nas zaljubil!!??? Eni s tem pretiravajo in je vse kar ponujajo (samo) dobra predstava tisto kar niso… Pizdarija postane potem, ko se partner zaljubi in potem se začne pojavljati strah, da nas ne bo več ljubil če ne bomo več igrali… A se je zaljubil v nas ali samo v neko predstavo??? 😉

Zabolhana, sicer ne vem koliko si stara, ampak iz napisanega sodeč moraš biti še dokaj mlada in zato se ne sekirat ker boš definitivno v svojem življenju našla nekoga, ki bo pravi zate!!! Tudi če nisi več rosno mlada bo definitvno prišel kdo v tvoje življenje s kom boš srečna! Samo od tebe je odvisno!

Vem da so sedaj ti občutki prestrašenosti in obupa zelo močni… Verjetno se ti (predvidevam) ko tako pogledaš, kaj je “trenutno na razpolago” nihče ne dopade in postajaš iz dneva v dan bolj obupana, da boš ostala sama, da več ne boš mogla nikogar ljubiti itd. To vse poznam in tudi sam se velikokrat še vedno tako počutim vendar je potrebno najprej nekaj izpustiti, da lahko primemo kaj drugega… En problem pri tem je lahko tudi ta, da se giblješ v istih krogih prijateljev in tako ne vidiš nič “novega”… Ampak pravilno ugotavljaš to vse, da zbežiš v novo vezo je jalovo početje!

Govoriš tudi o zasvojenosti od partnerja!? Skoraj ne verjamem, da gre za zasvojenost… Prej bi rekel, da gre pri tebi enako kot je šlo prej pri meni za to da ne veš kako resnično živeti… Vse tvoje občutke (dobre in slabe) vklapljajo predvsem zunanji dejavniki in zato si sedaj v fazi, ko ne veš biti srečna sama s sabo, ampak bi potrebovala partnerja, ki bi ti ta (prijeten) občutek ne bit sama zopet dal… ja za nekaj časa bi bila res srečna, ampak bi bila zopet na istem – če hočeš imeti resnično pravo partnerstvo delaj na sebi, da boš potem ko pride pravi z njim resnično srečna!

Sedaj imaš odlično izhodiščno točko, da narediš nekaj v svojem življenje in za sebe – da počistiš in opraviš z vsem sranjem!!!

Evo ti ga na, zopet sem napisal cel roman… 😉

GittaAna in Nekdokive, kako lepo sta mi odgovorila, večkrat sem prebrala oba posta in še bom.
Najlepša hvala obema.
Ja, nevarno blizu sem že bila samopomilovanju, ampak tudi zaradi tega foruma mislim, da ne bom izgubila volje. Iščem poti ven, vsak dan bolj intenzivno. Izboljšati moram odnos do sebe. V tem je ključ.
Knjigo Ženske, ki preveč ljubijo sem brala že pred leti, pa jo bom zdaj še enkrat. Zaradi novih spoznanj o sebi, bom morda zdaj dobila iz nje več.
Po letih nisem več rosno mlada, ampak sta mi pa ravno ta dva vajina odgovora dala veliko misliti o moji emocionalni starosti oz. zrelosti.
Ja, moj zadnji partner (in tudi prejšnji) je res čustveni invalid, ampak to si šele zdaj upam reči. Ko pa razmišljam o sebi, me vse bolj pretresa spoznanje, da sem tudi jaz čustveni invalid(!), samo na drugačen način. Zdi se mi, da smo si narcisi in njihovi partnerji oz. partnerke v bistvu na nekem nivoju podobni. Kot sem že prej napisala: oboji imamo globoke rane na čustvenem področju, samo da smo izbrali različne strategije preživetja. Oboji smo ostali na čustvenem področju na stopnji otroka. Smo kot dve strani kovanca, zato nas najbrž življenje potegne skupaj.
Absolutno si bom poiskala psihoterapijo, ker mi je zdaj jasno, da se kljub svoji inteligenci 😉 iz tega ne znam rešiti sama. Obsedena sem z razmišljanjem o tem, kaj vse sem naredila v zvezi narobe, ker nisem vedela, da imam opravka z motenim človekom. Če bi vedela, bi verjetno marsikaj naredila drugače. Po drugi strani pa mi je – zaradi zgodb, ki jih berem na forumu – kristalno jasno, da z zavlačevanjem ne bi naredila čisto nič. Čez par let bi mi bilo samo še veliko težje oditi. Enkrat bi pa sigurno morala, ker v taki zvezi preprosto ne bi zdržala.
Tako da je moja nova mantra tale: Prav sem naredila, prav sem naredila, prav sem naredila…
Še enkrat hvala obema za nasvete in podporo.

Sovražim bivšega moža, ki ima MOM. Z lažmi, zavajanjem, dolgovi je zapravil družinsko hišo, podtaknil mi je svoj kredit, ki ga moram sedaj plačevati, kljub temu, da sem z otroki že ostala na cesti. Niti najemnine ne bomo več dolgo zmogli, ker nimam službe in sem bolana. Uničil mi je življenje.
Vse tiste, ki se sprašujete ali oditi -POJDITE TAKOJ, da se vam ne bo zgodilo kot meni.

ALI MI LAHKO KDO RAZLOŽI, ZAKAJ NE OBSTAJA KAKŠNA INŠTITUCIJA KI BI ZAŠČITILA ŽRTVE PRED TEMI BOLNIKI.

Draga BZ,

zelo boš razočarana, če boš pričakovala od kakšnih institucij, da te bodo zaščitile. Kratkoročno morda policija ali CSD. Dolgoročno se boš morala zaščititi sama. Na prvi pogled se zdi “misija nemogoče”, ampak ob podpori terapevtov pa je izvedljivo.

MOM je izjemno kompleksna in tudi pogosta motnja, ki so ji redki strokovnjaki kos. Predavanje dr Dernovškove je bilo izjemno in hvala bogu, da se je zgodilo.

Morda bi se pridružila skupini za samopomoč svojcem, ki “imajo opravka” z osebami z MOM. Srečanja potekajo vsak torek ob 17. uri na Levstikovem trgu 5 v Ljubljani.

Velike črke “pomenijo kričanje.” Morda je to tvoj krik “na pomoč,” poišči si jo, ker si jo.

Lp

Pozdravljena Tudisama vem

Res moje velike črke so pomenile krik, ko sem prebrala prispevek moje predhodnice. Dobro vem, da ti inštitucije ne pomagajo kajti bijem boj že več kot eno leto, mene so policisti obravnavali kot kriminalca. Vsakič ko preberem prispevke podoživljam dogodke, vćasih se mi zdi, da so institucije in okolica še slabši kot sam bolnik. Sama obiskujem dr Drnovškovo, imam to srečo,vendar se mi zdi, da je pri celotni zadevi samo terapevt premalo, ko se znajdeš zlomljen finančno, psihično in fizično. po navadi so tu še otroci, ki te potrebujejo zdravega in sposobnega. Vsak pravni nasvet stane 50-70 €, te pa nujno potrebuješ, da se vsaj delno zaščitiš.
V veliko pomoč bi bilo, da bi policisti, odvetniki, sodniki itd. dobro seznanjeni s simptomi in načinom delovanja (ki so skoraj pri vseh enaki) osebe MOM.

LP

Dobro jutro BZ!

Se strinjam s teboj, da je borba zelo izčrpavajoča, ampak nobene druge izbire nima svojec, ki se želi rešiti.
V strukturiranih službah (vojksa, policija, zdravstvo) je veliko zakamufliranih oseb z MOM, ker v njih lahko izživijo svojo pravo naravo. Resno so za takšno obravnavo usposobljeni kriminalisti za družinsko nasilje. Če ne prideš k njim “ravno vsa plava” te ne bodo resno obravnavali. Psihično nasilje pa je zeeelo težko dokazljivo in to MOM-i dobro vedo.
Saj ti bodo ponudili “tritedensko bivanje v kriznem centru”, ko je situacija življenjsko ogrožujoča. In odhod v varno hiš za eno leto, vendar vse to je le “gašenje požara.”
Vztrajaj in postavi si meje, kaj je zate sprejemljivo in kaj ne. Vem, da vsi “ponavljajo to mantro.”

Lp

Dobro jutro tudi vam

Sama se trudim in mislim, da sem na dobri poti, ogromno sem prebrala, držim se navodil, postavljanja meja. Z mojim bivšim, sva vspostavila boljše odnose, zelo se trudi pri skrbi in vzgoji otrok.Po vsem kar sva dala skozi vidim kako trpi, vendar njegova razmišljanja in dejanja niso na ravni samostojnega človeka. Najhujše zaplete pa je pri nama povzročila okolica in njegovi sorodniki, ki se nikoli niso poglobili, da bi spoznali, da vsi filmi, ki so se dogajali prihajajo zaradi motnje. Vse nerešene zadeve sem prepustila sodišču (finance, premoženje, podjetje), sama se trudim dobiti delo, da zaslužim vsj nekaj za preživetje, kajti zaradi skupnega podjetja sem ostala tudi brez službe. Za postopke na sodišću in odvetnike si sposojam denar. Za enkrat imam vsaj srečo, da nismo podnajemniki ali celo na cesti, ker tega stroška nikakor nebi zmogla. Zaradi poznavanja situacije me zelo prizadanejo prispevki, drugih žrtev, ki so še v slabših razmerah (najhuje je zaradi otrok, kajti njim se v takih razmerah zelo težko posvečaš, toliko kot potrbujejo).

Zato si želim, da bi prišlo do boljše informiranost v določenih institucijah.

Hvala vam za ta forum kajti meni je bil najbolj v pomoč.

Lep dan vam želim vsem skupaj.

Moram dodati še to

Ne morem si predstavljati, kako bi bilo, če Slovenija nebi premogla ene Mojce Drnovšek in peščice ostalih ki vlagajo vso svojo energijo, da osveščajo in pomagajo žrtvam. Pa še to opravljajo diskretno in z občutkom, da ja nebi prizadeli povzročiteljev težav. Po tej logiki ocenjujem, da so vsi ki proizvajajo žrtve veliko bolj zaščiteni kot pa dejanske žrtve in njihovi otroci.
Nikakor ne želim nikomur delati krivice, vendar po izkušnjah ocenjujem, da na tem forumu pomagajo predvsem ljudje, ki so bili ali so še zmeraj žrtve pod strokovnim vodenjem dr. Drnovškove.

Moramo se pa zavedati, da veliko žrtev nima dostopa do interneta, nimajo sreče da bi lahko spoznali zdravnico z neprecenljivim znanjem , energijo in velikim srcem. Za vse take bi moral obstajat še kdo .

LP

Pozdravljena BZ!

Ne glede na to v kako težki situaciji živimo, je še vedno najprej naša odgovornost, da poskrbimo zase in naše najbliižje. Ne glede na to kje in s kom živimo je vedno najprej naša odgovornost s kom se družimo, s kom ustvarjamo družino, kaj bomo storili, če se znajdemo v družini, ki je MOM ali v kaki drugi situaciji, ki ni v redu in zgolj reči zakaj hudimana ni zunaj neka organizacija, ki bo poskrbela za naše težave, nas naše odgovornosti ne bo razbremenila, četudi bi takšna institucija res obstjala.

Seveda je lažje, če se znajdemo v situaciji, ki je že splošno znana ( če je partner alkoholik, psihični bolnik ( za znane bolezni) zgolj fizično nasilen..) in če so se že vzpostavili neki mehanizmi ali institucije, ki lahko pomagajo. Kadar pa pridemo v situacijo, kjer zunanje pomoči ali znanja ni, je pač na nas, da iščemo odgovore, se izobražujemo in poskušamo najti izhod za vse vpletene.

Tudi če oseba z MOM nima diagnoze in ne veš kako bi poimenoval ali pojasnil neko vedneje, je takšno vedenje za bližne še vedno dostikrat povsem nesprejemljivo, zato moraš ukrepati in postaviti meje, ne glede na to, da ti ni posem jasno zakaj se nekdo tako obnaša do tebe ali drugih. Če je nekdo tako ali drugače nasilen, manipulativen do tebe, je tudi na tebi odgoornost, da to ustaviš. Tudi če je tisti na drugi strani izjemen manipilator je še vedno tudi naša dolžnost ( do nas samih) da dvomimo, preverjamo, se pogovarjamo……n da ne pustimo našim željam, hrepenenju, strahovom, da toliko zameglijo sliko, da lahko z nami še naprej manipulirajo.

Če ne znaš ali ne zmoreš izstopiti iz nezdravega odnosa je še vedno dovolj storkovne pomoči, da se najprej soočiš sam s seboj, kaj je s teboj narobe, da ne moreš zaustaviti, preprečiti ali izstopiti iz situacije, kjer pri vseh ostalih že gorijo vsi alarmi, ker preposto ni zdrava za njih.

Vsa spoznanaja o kakšnih boleznih , motnjah so odkrili ljudje, ki so želeli neki priti stvari do dna. Ko jih je bilo več, se je začelo o tem govoriti in raziskovati in počasi so se razvijale teorije in prakse in slej ko prej je bilo dovolj širko javno vedenje, da je nastala tudi kakšna institucija, zakon ali druga pravila igre, ki sta lajšali življenje tistih, ki so bili zaradi nečesa prizadeti. To je proces, ki ga soustvaramo vsi ljudje skupaj. Institucije ne nastanejo same od sebe.

Res je, da so osebnostne motnje ponekod v tujini že del splošnega znanja, pri nas pa šele začenjamo govoriti o njih. Lahko gledaš na vse skupaj iz pozitivne plati ( super, končno se je začelo govoriti, slej ko prej bo dovolj znaja, da bodo o tem vedeli tudi policisti, socialna, učitelji…) ali pa negativne ( noben niič ne naredi, pojma nimajo, tako ali tako je vse brez veze…)

In še največ kar lahko narediš je, da sam aktivno soustvarajaš okolje, kjer bo neka institucija, ki bi pomagala tem ljudem sploh možna. Če ne drugega tako, da se sama izobražuješ in o svojih izkušnjah poveš naprej drugim. Četudi o tem govoriš zgolj z enim, ki potrebuje to informacijo si naredila veliko spremembo.

Pri izobraževanju in tudi temu forumu sodeluje nekaj ljudi, za katere ne morem reči, da so žrtve ( niti se tako ne doživlja nobeden od njih ) pa četudi je bil pri večini MOM vsaj nekaj časa del njihovega življenja in so doživeli vse, kar se z MOMovci pač doživi. Vsi smo se tega aktivno lotili in rešili svoje težave in spremenili svoj svet.

In ker vemo, da se to da in ker definitno razumemo, kako bi bilo lažje, če bi imeli že prej še več informacij in pomoči, si želimo tudi sami prispevati k temu, da bi prišle informacije tudi do drugih. Žrtev je ponavadi tisti, ki misli, da nima izhoda in da se nič ne da storiti in da nima nobenih vzodov, da bi spremenil svoje življenje. Kar v večini sitacij ni res, četudi na prvi pogled izgledajo brezupno.

Upam, da te s tem nisem razjezila, takšne so pač moje izkušnje.
GittaAna

Pozdravljena BZ,

nedvomno je velika prednost, da si uspela “priti” do dr Dernovškove. Mislim, da je tako zasedena, da se ni mogoče več niti naročiti.

V sobotnem predavanju je posebej poudarila, da je MOM še malo poznana med običajnim prebivalstvom. Poleg tega so osebe s to motnjo izjemno manipulativni. Prepričjivi, patološki lažnivci, ki jim ni nič “sveto.” Imajo celo vrsto “obrazov”, ki med njimi stalno preklapljajo. Redko kdo izven štirih sten, jih zares pozna. Večina misli, da se teh svojih dejanj ne zavedajo, sama pa mislim, da temu ravno ni tako. Bolnik gor ali dol, če mu ni odvzeta opravilna sposobnost je za svoja dejanja ODGOVOREN.

Dobro poznam “enega, ki je s svojim lepšim obrazom” prepričal vse od policije do odvetnikov. Samo državna tožilka na višjem sodišču, mu ni nasedla. V svoji obrazložitvi zahtevane kazni je napisala, da zelo obžaljue, ker ne more predlagati višje kazni za dolgoletno družinsko nasilje. Ker jo KZ ne predpisuje.

Toliko o tem. Vem, da nihče ne odide iz takšnega odnosa, zakona ali partnerstva brez “odrgnin”, poškodovan in zlorabljen. Vendar, tudi takšna izkušnja je lahko dobrodošla. Najbolj spoznaš sebe, če imaš opravka s temi ljudmi. Ker so izjemni opazovalci in ti pokažejo, kje so tvoje šibke točke.

Lp