V minulem vikendu stoji ob cesti z dvignjenim palcem, skoraj mojih let, pa jo poberem na poti v mesto. Na tretjem križišču si seževa v roke. Pravi, da mi je ime tako, kot njeni sošolki. “In tebi tako, kot moji sestri,” smeje odvrnem. Preklopim aktualna poročila in ob kramljanju (celo!) pozna skoraj arhivske primerke mojega CD-ja. Vprašam, kje jo odložim. Pove, da se je – po oklevanju – tik pred zdajci odločila, da se odpravi od doma, pa zato zamudila bus. In da je že nekoliko pozna. “Ok, bom naredila pa en ovinek,” rečem. Ko ustavim, se spogledava, si poveva, da je bila tole luštna vožnja in zaželim ji, da se ji vse izteče kar najbolje.

“In kaj si želela s tem povedati?” se bo morda kdo vprašal. Koliko podobnih ‘dotikov’ je postalo košček vašega življenja? Ste jih opazili? Sami po sebi morda nebistveni, a vaša sestavljanka bi bila drugačna, nekaj bi ji manjkalo brez njih…

Za naslednjič, ko vas bodo obšli dvomi, v čem je smisel našega bivanja.

Življenje je kot mavrični mozaik… dotikov.

No, to me spomni na dogodek izpred nekaj let nazaj, ko sem se sprehajal po pločniku, kjer mi nasproti nespretno na kolesu pripelje starejši mož močnejše postave. Opazil sem, da mu je nerodno obrnilo krmilo in je padel precej zoprno. Ni se mi zdelo, da bi lahko bil vinjen. Na srečo ni bilo nič hujšega. Pomagal sem mu vstati, zahvalil se je in se odpeljal naprej. Upam, da bolj sigurno. :))

Pred leti se mi je zgodil neverjeten dogodek… Mogoče se to komu ne bo zdelo nič posebnega, meni pa se je (očitno za vedno) vtisnil v srce…

Pred trgovskim centrom sem čakala svojega fanta, ko je mimo mene prišel kakšnih pet let mlajši fant in me tako na doooolgo pogledal. Vrnila sem mu pogled in se nasmehnila, on pa je odšel. In že čez trenutek prišel nazaj in rekel zelo vljudno: “Oprostite, nasmehnili ste se.” “Ja”, sem mu rekla, “sem.” “Zakaj pa?” me je vprašal. Nisem mogla verjeti vprašanju. Zakaj??? Odgovorila sem mu nekaj v tem smislu, da zato, ker me je tako pogledal in sem imela občutek, da me je mogoče s kom zamenjal… Šel je naprej, pa prišel še enkrat nazaj in mi rekel: “Hvala. Polepšali ste mi dan!”

To se mi je zdelo tako iskreno in prisrčno… Tudi on je meni s tem zelo polepšal dan in to sem mu tudi povedala, se mu še enkrat nasmehnila, nato pa je odšel naprej.

Trenutek, ki ne pomeni nič. Ali pa veliko, kakor vzameš. Meni je vsekakor polepšal dan…

Bilo je pred malo več 7 leti…..hodila sem po Mercatorju, za roko me je držala moja 3 letna hči…. in videla mamico, ki je imela sineka v stolčku v nakupovalnem vozičku….

ko se je mamica sprehodila mimo, me je tisti fantič, star okoli enega leta, takoooo globoko pogledal v oči….kot bi mi hotel nekaj povedati…..res, tisti globok pogled…kar zmrazila sem se, da me je otrok, star 1 leto, sposoben tako globoko pogledat….
tudi, ko je šla mamica mimo, je obrnil glavo in me še kar gledal…ni mogel odvrniti pogleda od mene…

pogledala sem ga nazaj….obstala….saj me je čisto zmedel. Zmedel me je tisti globok, otroški pogled……

in sem se iznenada, kar naenkrat, ne vem odkod…spomnila….da mi menstruacija zamuja že kak teden…
šla sem naravnost do lekarne, kupila test in….bil je pozitiven….

fantek mi je hotel povedat, da bomo tudi mi imeli otroka….ki je danes star malo manj kot 7 let.

ne morem pozabiti tega dogodka……