Pozdravljeni!
Nisem vedela, kam postaviti moje vprašanje…
Zelo na kratko: pred približno dvemi leti sem ugotovila, da je partner na dobri poti k zasvojenost s pornografijo. Po parih neuspelih poskusih, da bi se tega rešil, je pomoč poiskal pri psihoterapevtu, po idividualni terapiji sedaj nadaljuje s skupinsko terapijo. Ker je bila to zame tako velika preizkušnja, da ji sama žal nisem bila kos, sem tudi sama odšla po pomoč k psihoterapevtu, kamor hodim zdaj nekaj manj kot leto dni.
Z začetkom njegove terapije pa se je končalo tudi najino spolno življenje. Začel me je konstantno zavračati. Želela sem ga razumeti, nekako sem tudi ga, po vsem kar je bilo. Nekaj časa sem še vztrajala, ga prosila, naj vsaj poskusiva a ker ni želel, sem nehala in sva spolnost povsem opustila. Prejšnja najina spolnost je bila zgolj seks – drugega pač nisem čutila. Ko pa je pričel s terapijo, sva se nekako začela spet bližati in sem res začutila potrebo po bližini, po ljubljenju. A on tega ni želel.
Zdaj tudi sama na spolnost ne pomislim več in se mi pojavlja vprašanje:
Se lahko v zvezi partnerja odločita, da bosta živela skupno življenje brez spolnosti? Da je to skupna odločitev obeh partnerjev?

Se vnaprej zahvaljujem za vaša mnenja,
lep pozdrav.

Spoštovani!

Moje prvo vprašanje se glasi: ali to, da hodita vsak na svojo individualno oz. skupinsko terapijo partnerskemu odnosu pomaga in na kakšen način?

Kar slišim v ozadju (pravzaprav v ospredju) je zgodba o odnosu s pornografijo, ki sta jo celila vsak na svoj način, vendar ne skupaj.
Danes sem že zapisal, da se vse, kar se dogaja pri enem partnerju, dogaja v odnosu – vse, kar sestavlja odnos (vsak od partnerjev in dogajanje z njim ali v njem/ njej) je del odnosa.

V vašem primeru vidim, da se je z razkritjem odnosa s pornografijo nekaj prelomilo v vajini bližini, posledično razumem zamrznitev na področju spolnosti. Na tej točki vidim priložnost za vajin odnos, vendar na skupni terapiji.

Odločitev za življenje skupaj brez spolnosti povezujem v svojem svetu kot življenje brez bližine. Ljudem nam je potreba po bližini in navezanosti prva in najpomembnejša. Če je nimamo zadovoljene, iščemo nadomestke in nadomestne strategije za preživetje. Vsekakor mi je vedno žal, če vidim par, ki ima potencial za delo na bližini, da obupuje in se odloča za življenje na distanci. Res delo na odnosu in povezanosti pomeni napor, po drugi strani pa vem, da je cilj vreden truda.

Vsaka odločitev v partnerstvu ima nek smisel, četudi je rešitev nefunkcionalna in prinaša stisko. Včasih je neka tema preprosto pretežka, da bi jo partnerja lahko sama skupaj nosila. Sam razumem skupno odločitev za življenje brez spolnosti kot nekaj, kar omogoči ohranjati stik s težkimi temami na varni distanci, ker obstajajo neki razlogi in je ukvarjanje z njimi pretežko. V tem primeru je videti, da je bližina cena, ki jo partnerja zavestno, saj si predstavljata, da je to najbolj varen način, da shajata z nekimi nedostopnimi temami.

V svoji praksi me sicer bolj pritegnejo primeri, ko se partnerji odločijo, da takim zgodbam skupaj najdemo pot dobrega upanja.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!

Se zahvaljujem za vaš odgovor.

To, da hodiva vsak na svojo individualno terapijo, nama pomaga, ampak ne toliko najinemu odnosu. Oba imava za sabo veliko neprijetnih in nerešenih stvari, ki sva jih nenamerno prenesla v najin odnos in, vsaj jaz osebno, na individualni terapiji želim te svoje stvari rešiti sama s sabo in tako preprečiti, da bi to stresala nanj. Oba veva drug za drugega, kakšno življenje sva imela kot otroka, ampak si to samo poveva, nočem pa, da svoje težave iz preteklosti rešujem z njim in mu nalagam dodatna bremena.

Sva tudi sama že razmišljala, da bi bilo verjetno najbolje za oba začeti še s partnersko terapijo. Sva pa oba mlada, jaz drugo leto študentka faksa on pa komaj s končanim faksom in je praktično finančno nemogoče speljati še partnersko terapijo. Že sedaj je 400 eur mesečno ogromen izdatek za naju.

Tako iščeva alternative. Na partnersko življenje brez spolnosti sem pomislila, ker najinih skupnih težav v zvezi s spolnostjo sama ne moreva rešiti, rada pa bi ostala skupaj, ker sva spoznala, da se lahko imava rada tudi brez spolnosti (ne vem pa, kaj bi to pomenilo za odnos na daljše časovno obdobje, zato tudi moje vprašanje, kako je s tem).
Ko se skušava o tem pogovarjati, se pojavi vedno neka pregrada preko katere ne moreva in ne moreva. Če vztrajava dalje se pogovor konča z obtoževanjem ene in druge strani, z nerazumevanjem, jezo, živčnostjo… krog, brez konca. Saj se verjetno vse skupaj čudno sliši, ampak se imava resnično rada in si oba želiva vzpostaviti zdrav odnos.

Ravno danes spet okrog tega govorila in prišla na idejo, da bi si nekako skušala pisati pisma, brez govora, le pisma, na katera bi si pisno odgovarjala in tako mogoče prišla kaj dlje…Vem, da zveni stvar brezveze a kaj lahko sploh narediva, ko pogovor ne pelje več nikamor?

Resnično, oba imava voljo ostati skupaj, se imeti naprej rada, biti intimna. Ne znava pa priti ven iz situacije, v kateri sva se znašla…

Lep pozdrav!

Spoštovani!

Ideja, da s svojimi čustvenimi bremeni in težkimi zgodbami ne bomo obremenjevali partnerja izhaja iz plemenitega namena in kaže na uvidevnost do partnerja. V tem prepoznam naklonjenost in navezanost in veliko povezovalnih vzgibov. Morda ima to kaj povezave s predstavami in vrednotami o partnerstvu, ki smo se jih učili iz odnosov z najbližjimi.

Na drugi strani pa ostajamo ob takih prepričanjih v svojih najbolj globokih predelih in doživljanjih sami. Deliti izkušnjo je nekaj drugega kot pripovedovati o njej. Lep primer je vprašanje prisotnosti partnerja pri porodu otroka. Dolgo so imeli veliko moč argumenti, da se partnerja ne bosta obremenjevala ob tako pomembnem dogodku. Zdaj je vsem jasno, da gre za izkušnjo skupnega doživetja, ki ima smisel v krepitvi povezanosti. Deliti občutke, globoka čustva, tako strahu, negotovosti, tudi bolečine in sreče je nekaj, kar nikoli ne moremo ustrezno opisati. In je tudi res, da moški nikoli ne bomo zares vedeli, kaj za žensko pomeni roditi, pa če smo še tolikokrat prisostvovali pri porodu. Vendar gre tukaj za to, da skupaj nosimo, kar je potrebno nositi in breme se porazdeli, partnerja pa se povežeta. Ali ni smisel skupnega življenja, da si delimo tudi bremena (in seveda zlasti užitke)?

Ko sem bral vaš zapis, mi je bilo prav milo pri srcu, saj vidim, kako zelo se trudita, da bi si prišla bližje, saj se imata rada. In to je resnično škoda.
Sam vama upam zagotoviti, da obstaja pot dobrega upanja v skupnem dialogu. Namreč tehnika partnerskega dialoga, ki ga z ženo uporabljava pri svojem delu, omogoča premostiti prav to, kar je vajina zadrega v začaranem krogu. Dialog namreč omogoči slišati, biti slišan in videti smisel na eni in na drugi strani, ob srečanju v čustvih (ja, velikokrat gre to ob podpori solz), pa se zgodi tista čudovita empatija v partnerstvu, ki resnično povezuje na dolgi rok. To bi vama prav iskreno privoščil, sploh, ko pomislim na številne podobne zgodbe, ki so se uspešno spremenile.

Možnost izkušnje imate dobiti brezplačno na treningu http://www.vezal.si/treningi/okrepcevalnica-za-starse/. Druga pot je knjiga Najina ljubezen (Harville Hendrix).
Poti, ki so občutno cenejše od vaših sedanjih prizadevanj vidim še več, a to lahko izmenjava v zasebnem pogovoru.

Lep pozdrav,

Spoštovana gospa Petra,

v vašem pisanju sem začutila veliko stisko in ogromno bolečine, hkrati pa močno in gorečo željo po harmoničnem partnerskem odnosu. Odločila sem se, da vam zaupam svojo izkušnjo.

Sem žena in mama 2 otrok. Z možem sva se vrtela v začaranem krogu in “plesala ples” kar nekaj let. Vsak poizkus pogovora med nama se je končal z obtoževanjem, zato vašo zgodbo še kako razumem. Deljstvo je, da se nisva slišala. Izgubila sva bližino in povezanost, dejansko sva živela eden mimo drugega, kar je pomenilo tudi življenje brez spolnih odnosov. Mož je iz obupa poiskal pomoč terapevta in to dejanje je v meni sprožilo val besa, jeze in obtoževanj. Sama si namreč nisem priznala, da potrebujeva pomoč, vedno sem se tolažila z mislijo, da veliko ljudi živi tako kot midva. In zato vaju občudujem, da sta si pri vajinih mladih letih (domnevam, da sta brez otrok) priznala težave in poiskala pomoč. Bravo, vredno pohvale! Najlažje je namreč zaključiti zgodbo in iskati novega partnerja, sploh kadar niso vpleteni otroci.

V meni je beseda “terapevt” vzbujala strah. To je bil zame človek, ki bo vrtal po meni, me preučeval in mi razlagal, kaj je z menoj narobe. Ampak kljub temu sem, priznam, s tresočo roko poklicala. Predvsem zaradi otrok, ker oni čutijo čustva staršev.

Prvi moj pomislek je bil, kako bomo finančno zmogli, kar sem Albertu tudi povedala. Predlagal mi je brezplačno “Okrepčevalnico odnosov” v Kamniku. Mož je bil takoj za, jaz pa sem celo pot v avtu trpela kot žival. Ko sva prišla tja je bilo v prostoru 40 ljudi, kar me je navdalo s strahom. Ampak dejstvo je, da smo vsi prišli na delavnico zaradi pomanjkanja nezaupanja. Pomanjkanje nezaupanja pa je lahko posledica ali vzrok, skupina pa ti da občutek varnosti in občutek da ni s teboj nič narobe. Si ok tak kot si! Zato je strah minil v trenutku, ko smo vsi podpisali zavezo, da o ljudeh na delavnici ne bomo govorili naokrog. Pa še to vam moram zaupat, da sem na delavnico prišla polna jeze, kar sta Albert in njegova žena Lea začutila in naju z možem vprašala, če sva pripravljena na dialog. Počutila sem se dovolj varno, da sem pristala, prav tako mož.

Od dialoga sem pričakovala, da bo Lea mojemu možu končno dopovedala kakšna uboga reva sem jaz, ker sama mu tega nisem mogla nikakor dopovedati. Rezultat pa je bil povsem drugačen. Prvič v življenju sem slišala moža in bila slišana! Neverjetno, počutila sem se mirno, sproščeno, kot bi mi nekdo podaril bogastvo vsega sveta. Rešila sva problem, ki se je vlekel leta in razjedal najin odnos. In ker sama do takrat nisem imela izkušenj s svetovanjem, bi vam želela opisat kako sem se počutila. Da si boste bolje predstavljali: Počutila sem se, kot bi se naga sprehajala proti neki točki, cilju, vendar, ko sem prišla na cilj sem ugotovila, da so vsi okrog mene nagi. Ko ugotoviš, da ima vsako dejanje v tvojem življenju smisel (saj ga drugače ne bi počeli), si pomirjen.

Nekaj pa je drugače kot pri vas, pomoč sva poiskala skupaj z možem, kar se mi zdi ključnega pomena. Ko sem odprla srce me je slišal človek, ki mi pomeni največ. Slišal je moje občutke, strahove, želje in boleče dogodke mojega življenja, ki so me zaznamovali.

Storila sem še korak naprej. Prijavila sem se na Vezalovo nagradno igro in bila izžrebana za delavnico “Vzorci, močnejši od genov?”, na katero sva šla skupaj z možem. Preverite na spletni strani http://www.vezal.si, mislim, da je v aprilu delavnica, pomembno pa je, da gresta skupaj. Ta delavnica je bila zame odskočna deska k sreči. Če sem prav razumela oba nosita s seboj ogromno prtljage, pomembno je, da vesta, kakšna je vsebina nahrbtnika pri partnerju. Pomembno je, da si zaupata in se ne obsojata. Zame je bil najhujši sram. Kaj si bo mož mislil o meni, če bo izvedel za stvari iz moje preteklosti? Toliko let sem jih uspešno skrivala pred njim, jih potiskala v ozadje in skrbno varovala vse skrivnosti pred celim svetom, ne samo pred njim. Težko je nosit že samo en nahrbtnik, kaj šele vse, ki so se nabrali skozi leta. Ko pa zbereš pogum in deliš s partnerjem in skupino posamezne dele nahrbtnika, jim dovoliš, da ti ga pomagajo nosit. KAKŠNO OLAJŠANJE! Lea in Albert sta me naučila, da s tem partnerju ne povzročaš dodatnih bremen, pač pa s tem raste zaupanje in povezanost v odnosu. Iskreno sem jima hvaležna, z možem sva povezana, kot še nikoli doslej. Predvsem zato je pomembno, da terapije obiskujeta skupaj.

Midva sva stopila še korak naprej in vsak teden obiskujeva trening partnerskih veščin “Modri ključ”. Na treningu nas je 12, skupina 6-ih parov in tak trening vama toplo priporočam. Ko razdelita skupno ceno treninga na 34 ur, bosta dobila ceno 1 terapije in ta je mizerna, sploh v primerjavi z rezultatom. Takoj po začetku modrega ključa so se v meni pričeli dogajati procesi, ki jih še sama nisem razumela in možu sem zaupala marsikatero kruto izkušnjo svojega otroštva, tudi to, da sem bila leta zlorabljana. Počutila sem se dovolj varno, skupina ti da ta občutek in pomoč pri nošenju bremen. Ne počutim se več čudno, ne čutim potrebe po varovanju skrivnosti v sebi in skupino imam iskreno rada. Ne čutim potrebe po skrivanju in zadrževanju solza, ljudje jočejo z mano in jaz z njimi, vsaka moja solza pa pomeni eno škatlico antidepresivov manj. Delimo žalost, jezo, srečo, veselje, izkušnje, solze, objeme. NEPRECENLJIVO!

Še nekaj je zelo pomembno. Lea in Albert sta človeka z veliko začetnico. Prav zaradi njiju ne životarim več. Delita svoje težave z nami in priznavata, da sta človeka, ki se prav tako srečujeta z ovirami kot vsi ostali. Govorita iz sebe, iz svojega srca in to iskreno cenim.

Draga Petra, močno si želim, da prideta 19.4.2013 ob 19. uri v Kamnik in v živo spoznata Leo in Alberta. Če bosta tam me prosim poiščite (vprašajte Alberta). Lahko pa pridete tudi sami, če partner ne bo želel priti.

Bom držala pesti, da vama uspe!

Srečno,

Neža

Verjamem, da je pričevanje iz izkušnje več vredno kot odgovor strokovnjaka. Hvala!

Najlepša vama hvala za vajine odgovore, za vse informacije.

Okrepčevalnice se skupaj ne bova mogla udeležiti, ker si fant ob petkih ne more vzeti prostega dneva. Jaz bi še nekako lahko, tako da bom naslednji mesec, po vsej verjetnosti, prišla sama.
Po knjigo pa bom odšla danes v tukajšnjo knjižico, jo bova skupaj brala (predlog moje terapevtke, ki ravno tako pozna to knjigo), mogoče nama bo pomagalo.

Draga Nezislava, iskrena hvala, ker ste z menoj delila vašo izkušnjo! Res lepo je slišati zgodbo kot je vaša, kako lahko gre vse na boljše, z nekaj truda.

In res je, oba sva še dokaj mlada (22 in 25 let), brez otrok, slabi dve leti pod skupno strehco, z vsemi plani, kako se bova preselila v večjo hišico, z vrtom, polno živalic, razmišljava o otrocih…a ne moreva naprej, dokler se ne ujameva, se začutiva, se naučiva pogovora. Po neki čudni strani sem vesela, da se je ta težava pojavila “sedaj” oz. pred dvema letoma. Nekako čutim, da je to najina priložnost, da se spoznava, se naučiva drug z drugim živeti, se slišati in ljubiti.

Pri naju je tudi nekako tako, kot je bilo pri vaju, le da sta vlogi obrnjeni: sama sem pripravljena na skupen pogovor s pomočjo strokovnjaka, pa naj bo kar hoče. Pri njem pa čutim strah, negotovost, nekako se mi zdi (čeprav mi tega ne pove), da se boji soočanja iz oči v oči z mano.
Moja terapevtka mi je omenila, da obstajajo psihoterapevti, čigar delo je financirano s strani države. In prav danes sem našla eno blizu naju! Kar zaigralo mi je srce!

Najprej bova pozkusila to brezplačno partnersko terapijo, ker so delavnice Vezala, razen okrepčevalnice, plačljive in razmeroma daleč (midva sva iz Primorske). Ne bi zmogla ne časovno in ne finančno. Upam pa, da se bodo v prihodnosti najini pogoji spremenili in nama bodo tudi obiski v Kamnik oz. Ljubljano omogočeni.

Upam, da se kmalu srečamo!