po 37 letih se ločujeva
Odločil se je za ločitev. To sem zvedela pred dvema mesecema.Mislila sem, da me heca, danes pa dobim od sodišča papirje. 62 let star? Mu je utrgalo? Me tolažijo, da mu je “na rit ucepla” demenca.
Povejte mi, pozna kdo koga, ki se je šel ločevat pri teh letih in ali je sodišče odobrilo ločitev?
Sem 5 let mlajša, vem, da mi ne bo hudega – ker mi zdravje še klapa – ampak zadelo me je v živo.
Vse, kar imava, sva skupaj ustvarila, a sedaj bo šlo pa vse na pol?
Živimo v hiši, midva spodaj, hčerka z družino zgoraj (svoj vhod).
Jaz odselit se ne mislim. Če bo prišlo do delitve premoženja, bo eden izmed naju živel v gornjrm nadstropju, drugi spodaj. Ga je hčerka vprašala, kaj bo z njo in njeno družino (oba z možem sta vlagala v polovico hiše in urejala okolico), pa ji je zabrusil, da če bo kdaj k njemu prišla druga, naj “spoka” ona ali pa jaz. Svojo polovico hiše bo imel on, za ostalo polovico naj se zmenimo sami, kdo jo bo uporabljal.
Namesto, da bi v teh letih uživala v prostem času, vnučkih,… mi je popolnoma obrnil življenje na glavo. Kaj ga je pičilo, ne vem. V družbo ni pogosto zahajal, rad se je ukvarjal doma z vsemi mogočimi deli (najbolj pri srcu mu je bilo ukvarjanje z vrtom, rožami,…).
Ne vem, kaj naj si mislim – kot bi v njega udalila strela, tako se je spremenil. Ali pa je katero spoznal in ga je tako zmešala, da jaz tega nisem opazila. Pojma nimam.
Ima katera takšne izkušnje s takim dedcem? Ali pa zakon, ki je po tolikih letih razpadel?
Počutim se res grozno, ker si mislim, koliko poti , sranja in živcev mi bo tole “požrlo”.
zakaj pa ti misliš, da sodišče ne bi odobrilo ločitve???????
od kod si pa ti prišla na tako usekano idejo????
ločiš se lahko tudi po 50 letih zakona in pri 80letih, če imaš tako željo, sodišča kaprice partnerja ne brigajo…
delitev premoženja ni tako enostavna zadeva… v skrajni sili sodišče odredi prodajo, če se ne morejo zmenit, itak pa že odvetniki pred tem poberejo vse, kar je bilo vrednega
Ne poznam nikogar, ki bi se ločeval pri teh letih.
Ampak če se hoče, se bo in tle sodišče nima kaj dovolit ali ne dovolit.
In seveda ima pravico zahtevat polovico bajte. Če je hčerka vlagala, bo pač to dokazovala.
V glavnem, nič ne morete, če on tako hoče, verjamem pa, da bo vsem (najbrž na koncu tudi sebi) fajn zagrenil življenje, sploh, če se boste tožarili za premoženje, kar lahko traja leta dolgo…
poznam žensko, ki se ločila pri 56, ko je šla v penzijo. dec je bil starejši. In sedaj že več kot deset let uživa življenje, prej pa je 40 let vegetirala ob dedcu. Glede na to, kako pišeš o njem, je jasno, da med vama ni drugega kot navada. Lepo kulturno se ločita, hči je v teh letih zastonj bivanja doma našparala za kakšno stanovanje, tako da se da vse lepo urediti.
ja itak,da se vsakdo lahko loči,hallooo,saj nismo v srednjem veku,če boš komliciralaboš ločena po svoji krivdi,to se zgodilo mojemu oćetu,je mama želela ssporazumno,oče pa ne in je komliciral,sodnik pa kar odredil,da potem bo pač po svoji krivdi,ja želim ti vse nabolje,poleg tega kaj boš s takim moškim,ki te ne ljubi več??si pa ja zaslužiš nekoga,ki te bo cenil,spoštoval,imel rad in užival v tvoji družbi,kar pogumno,srečno..
Ja, jaz poznam enega, ki se je ločil pri 76 ko si je dobil eno 56 letno. Isto je žena letela iz hiše. Kako so se denarno poplačali, ne vem, ampak te stvari se dogajajo.
Pri vas bo komplicirana delitev premoženja, ker nisi samo ti, če ne, bi ti lahko prodala svojo polovico in se odselila drugam. Tako pa hči dvomim, da bo šla ven in potem zate zmanjka prostora, ker ta mladi dvomim da bi te bili veseli zgoraj pri njih.
Da bi se mož ločeval kar tako, ne da bi imel drugo, je zelo malo verjetno. Si bo sam pral pa likal in kuhal? Najbrž ne. Verjetno vidva nista imela kaj posebno veliko več skupnega, če je uspel dobiti drugo in ti sploh isi opazila, ker tako stvar se pa zelo hitro opazi, ker moški takrat zelo spremenijo svoje običajno obnašanje.
Meni se pa ne zdi, da bo ta delitev premoženja tako enostavna, zato, ker ima hči že v bistvu svoj delež na hiši, ki ga bo dokazovala, če ni nanjo še nič prepisano. Tako da polovice bajte, kot da hčere ni noter, ne bo mogel dobit, je pa res zoprno, mislim, a punca bo vse zgubila, ker v bistvu, mislim, saj ko bo umrl bi podedovala tudi njegovo polovico? Bolje, da se že zdaj vse zmenite, da ne bo res kakšne nove k bajti pripeljal, ki vam bo hišo pred nosom pobrala. Tako da ja, verjetno, če je zoprn, boste res prodajali, če bo stvar nevzdržna in se ne boste mogli zmenit deležev. Jaz bi se hotela vse kar zmenit, deleže razdelit, če je nor, na hčer prepisat njen del hiše, v bistvu razdelite premoženje do kraja, ne samo med vama dvema celo hišo. Naj tanova podeduje samo polovico njegovega deleža, če že.
Kar tako človeku ne pade nekaj v glavo, ločitev itd. Nekateri stari ljudje postanejo sicer s starostjo še bolj zoprni kot prej, brez kakega posebnega razloga, ampak zagotovo so bili zoprni že tudi mladi. To vidim na svojem očetu. In če se ne boste sporazumno zmenili, ja, odvetniki vam bodo pobrali lep kos hiše.
in to ne , ker se je dedcu sfuzlalo, ampak ker je končno zbral korajžo, da si uredi življenje po svoji meri in okusu. Razlog za to pa je v tem tvojem stavku. Nikjer niti sledu o čustvih.[/quote]
A naj še v tem šoku pišem, kako ga imam rada ( to je samoumevno), po toliko letih. Pa jočem – kaj mi bodo pomagale solze? Naj sama sebe pomilujem? Še tisto razumevanje, ljubezen, mi je s tem dejanjem potolkel. Žal, danes so mi otopela vsa čustva.
Ni več tako zdrav – še zjutraj sem ga peljala na kontrolo k zdravniku – pa mi ni z besedico omenil ločitve. Pogovarjala, smejala sva se kot vedno – v predalu me je pa čakala pošta! Nimam besed!
Poišči si dobrega odvetnika in glej, da mu odereš zadnjo polovico gat z riti.
Vsem tistim stay-at-home-moms, ki se tako krasno počutijo in ki imajo tako razčiščeno s svojimi možmi, kako lepo je, če čaka otroke topel objem ob prihodu iz šole in moža toplo kosilo na mizi in je ves možev denar tudi skupen denar, pa polagam na dušo, naj se ob tej zgodbi malo zamislijo.
in to ne , ker se je dedcu sfuzlalo, ampak ker je končno zbral korajžo, da si uredi življenje po svoji meri in okusu. Razlog za to pa je v tem tvojem stavku. Nikjer niti sledu o čustvih.[/quote]
A naj še v tem šoku pišem, kako ga imam rada ( to je samoumevno), po toliko letih. Pa jočem – kaj mi bodo pomagale solze? Naj sama sebe pomilujem? Še tisto razumevanje, ljubezen, mi je s tem dejanjem potolkel. Žal, danes so mi otopela vsa čustva.
Ni več tako zdrav – še zjutraj sem ga peljala na kontrolo k zdravniku – pa mi ni z besedico omenil ločitve. Pogovarjala, smejala sva se kot vedno – v predalu me je pa čakala pošta! Nimam besed![/quote]
Očitno sta živela vsak v svojem svetu. Svetujem ti, da se hči tokrat izkaže, plača polovico hišo, mož naj gre na svoje, ti pa boš v miru taščarila do svoje smrti. Saj z bolnim decem bo samo delo in skrb.
Ni več tako zdrav – še zjutraj sem ga peljala na kontrolo k zdravniku – pa mi ni z besedico omenil ločitve. Pogovarjala, smejala sva se kot vedno – v predalu me je pa čakala pošta! Nimam besed![/quote]
sam ,si pa pojava.hoče te zapustiti ti ga pa okrog zdravnikov voziš.Jaz ga pogledala nebi ,če bi crkaval.Naj ga pedena tista zaradi katere vas bo vse potisnil v drek..prodajte in pojdi sama naprej ,drugače ti bo presedlo.srečno
Pri nama je bilo 29 let zakona, pa sva se razšla. Samo upam, da tebe ne bo tako vrgel na finto, kot je mene. Po ločitvi sem še nekaj časa živela doma, ko je pripeljal drugo, so se pa začele težave (tako fizično in psihično nasilje – čeprav mi v življenju ni rekel žal besede ali “položil roko” name.
Prišlo je tako daleč, da sem se odselila – brez vsega in začela na novo. Denarja za odvetnike pa nimam, da bi svoj delež izterjala. Sem se sprijaznila, imam svoj mir, otroci pa naj za mano terjajo moj delež.
Ko si postavljen pred dejstvo – nimaš idej, kako reševati probleme.
Pri vas upam, da se bo bolje izteklo, kot pri nas.