Včeraj sem imela pogovor z mladim dekletom. Čudovito punco, ki pa ji življenje ne prizanaša. V svojem dosedanjem življenju je doživela že res veliko nasilja in to od ljudi, ki jih je spustila k sebi. Ponujali smo ji možnost programa v katerem bi govorili in delali na preseganju vzorcev obnašanja, ki jo vedno znova privedejo v odnose, v katerih doživlja tako in drugačno nasilje. Bila je zelo odkrita. Dejala je, da je hodila že k psihiatru in to več let, pa kar ne zmanjka potlačenih vsebin znotraj nje. Dejala je, da ne zmore več, da rabi odmik od sebe, svoje notranjosti. Na srečo ima za sproščanje napetosti zelo pozitivne in različne hobije in ne jemlje različnih psihoaktivnih snovi, ki se jih ljudje pogosto poslužujejo v primerih, ko je znotraj njih preveč hudega in tega ne morejo izraziti.
Včasih/velikokrat se nam zgodi, da na svoji življenjski poti srečamo ljudi, za katere vemo, da bodo še v življenju trpeli, ker jih v to vodijo njihovi notranji nepredelani vzorci obnašanj, potlačenih travm. Včasih se to zavedajo tudi oni, včasih ne. Lahko, da si še tako želimo, da bi jim pomagali, lahko nam je še tako hudo, toda vsakemu človeku moramo pustiti svojo pot, pot nabiranja izkušenj, ki so mu namenjene. Lahko jim samo povemo, kako čudoviti se nam zdijo. Ker vsak človek ima vsaj nekaj, za kar ga lahko občudujemo. Lahko jim damo košček ljubezni, pozornosti, naš blagoslov in jih nato spustimo, da gredo svojo pot.

Mateja

Pri takih vzorcih in travmah je največja ovira to, da oseba sama verjame v svoja prepričanja, ki jo držijo ujeto. Nehote zagovarja in trdi, da si zasluži, da trpi, da je takšen svet, takšna resnica…..
Seveda je vse to res, ker so to njene izkušnje. In dokler ne spozna tega, da obstaja še drugačna resnica, tako dolgo ne bo spremenila svoje poti. In to lahko spozna le preko izkušenj.