Pozdravljeni,

Že dolgo imam težave, ki pa jih do danes, ko mi je najboljša prijateljica rekla, če sem pomislila, da imam anoreksijo, nisem jemala resno.
Stara sem 26 let, moj itm je 17,8 – 18,0 (tu nekje se giblje).
V največji stiski sem bila pred sedmimi leti, ko sem imela 45 kilogramov na slabih 170 cm višine.
Takrat sem se ustrašila, potem sem večino časa imela 48-49 kg. Zdaj sem nekje na 52 in jih poskušam držati.
Mislila sem, da sem končno v redu. Ampak očitno nisem. Ko sem brala vse te zgodbe tu, ko sem brala znake anoreksije in opis osebnosti, sem se skorajda v vseh točkah našla.
Menstruacijo imam, a je neredna. Mislim da to vseeno ni toliko posledica teže, saj je moja teža zdaj konstantna, upam pa da mi bo uspelo narediti še tisti zadnji preskok v glavi in se zrediti še za kilogram ali dva, da bom na normalni telesni teži po ITMju.
Največji problem vidim v tem, da se stehtam čisto vsako jutro. Svoje teže ne nadzorujem v kilogramih ampak v dekagramih. Če številka ni takšna, kot jo imam v glavi (52.0) potem je joj. Če je večja naslednji dan pazim, če je manjša, pa pojem več.
Torej moja težava ni (več) to, da mora biti številka vsak dan manjša. To sem prešla in si ne bi več pustila da mi teža pade pod trenutno.

Prepoznala pa sem se v vsem ostalem. Sem perfekcionist, pa če si priznam ali ne. Ne vem če gre toliko za telo, saj se načeloma ne gledam v ogledalu. Rekla bi da sem relativno samozavestna, vseeno pa o svojem telesu nimam mnenja. To, da se v ogledalu vidim drugače kot me vidijo drugi – ali pa kot se vidim na slikah ali videu (tu se ponavadi vidim takšna kot sem v resnici – zelo suha, ampak ne posušena) mi je že dolgo jasno. Ampak saj se verjetno vsak vidi drugače, kot v resnici je.

Težave so se začele v srednji šoli, poslušala sem drugačno glasbo, se izolirala v svoj svet, tudi samopoškodovala sem se. Iz vseh teh stvari sem se izvklekla, tudi najhujših težav s težo nimam več, vseeno pa ostaja boj v glavi, vsak dan.

Od tehtnice in številke ki jo pokaže sem odvisna tako, kot kadilec od cigaret. Hudo je, ko kam grem in ne morem nadzorovati svoje teže. Takrat se zgodi, da jo hitro preveč izgubim, ker ne vem pri čem sem.Potem pridem domov in se trudim nazaj na “staro” številko.
Hudo mi je, da se v svetu odraslosti spopadam s takimi otročjimi stvarmi. Četudi imam normalne obroke (jem petkrat na dan) in normalno prebavo (grem vsak dan) vedno o hrani razmišljam. Vedno o tem koliko lahko pojem, koliko imam še “fore”, če se obeta kakšno praznovanje, potem spustim kosilo in tako naprej. Med prazniki se nikoli ne zredim, ker vedno pazim. Ne prenažiram se, ne stradam – pazim da je številka vedno enaka.

V šoli sem bila pridna, odličnjakinja, faks sem končala med prvimi v generaciji, z odličnimi ocenami, se zaposlila. Tudi v službi mi gre dobro. To je bilo vedno področje, kjer sem bila pridna, marljiva. Doma so opazili moje težave s težo, a odkar sem “izplavala” iz najhujšega pač niso več tako opazne. Pa saj je boljše. Ampak, četudi sedaj vsaj telesu prizanašam, pa se mi zdi, da je bolana moja glava. Kalorij ne štejem, vseeno pa v glavi beležim kaj sem že pojedla…To se nikoli ni končalo. Vedno in povsod o njej razmišljam in jo vnaprej načrtujem.

Tudi fant pravi da se ne prehranjujem normalno, a vseeno ne ve vsega, kar se mi rola po glavi. Tudi doma ne vedo. Še sama nisem vedela in o anoreksiji nikoli nisem brala. Nikoli. Danes prvič, ko mi je prijateljica prilepila cel kup teksta v katerim je nekdo v 80% opisoval mene in moje težave.

Ne vem kje leži vzrok za nastanek tega, saj so doma z mano lepo ravnali. Starša sta mi vedno nudila vse. Nisem bila žrtev spolne zlorabe. Samo v svoj svet sem se zaprla, v svojo glasbo, s svojo zaprto družbo in malo po tem se je začelo. Najprej s poškodovanjem, potem s hrano.

Želim si rešiti še zmedo v glavi. Želim, da mi nekdo pove koliko kilogramov bi morala imeti, trudim se tudi na področju zanositve…a se hkrati bojim, da moram skladno s tem rešiti svoje psihične probleme, če ne ne bo v redu za otroka (če bo sploh nastal…).
Ogledovala sem si Muzo, ogledovala sem si žensko svetovalnico. Kam naj se obrnem potrebujem pogovor, potrebujem načrt kako se dokončno in za vselej izviti iz tega, kako pozdraviti odvisnost od tehtnice, rada bi bila neobremenjena in srečna. Želim da mi nekdo pove, zakaj se mi to dogaja.
Še najraje pa bi videla da mi nekdo reče da v resnici nimam anoreksije, ampak samo težavo v glavi, ki se jo da rešit. Nisem prepričana, da jo lahko rešim popolnoma sama ali pa da mi jo lahko rešijo bližnji. Ker to, da bi mi zabrisali tehtnico skozi okno bi zadeve samo še poslabšalo ker brez nje ne morem ohraniti teže.

Draga “Deklica z vžvigalicami”,

čestitam ti za pogum, da si svoje doživljanje delila z nami na forumu. Imaš močno voljo do življenja, očitno je, da si borka in da si se pripravljena boriti še naprej. Prestala si že ogromno in verjamem, da ti ni bilo lahko. Vesela sem zate, da imaš prijateljico, ki ti stoji ob strani. Zdi se mi, da se dobro razumeta in da ji zaupaš. Da si bila pripravljena sprejeti njeno opažanje tebe, najbrž ni bilo lahko, je pa to od tebe pogumno. Priznati si, da potrebujemo pomoč je lahko najtežji korak v življenju.
Odločaš se med tem pri kom poiskati pomoč. Predlagam, da greš na pogovor v obe svetovalnici, potem pa se odločiš na podlagi prvega vtisa, občutka, ki je v tebi. Vedela boš in to odločitev lahko sprejmeš le ti.
Če te prav razumem, te je strah, da bi ti vzeli tehtnico in bi zgubila s tem tla pod nogami. Podeli to svojo misel na pogovoru in boš dobila odgovor iz prve roke. Razišči kakšna stališča glede tega ima posamezno društvo, vprašaj vse kar te zanima, da boš lažje sprejela odločitev katera oblika pomoči oz. društvo bi bilo zate bolj primerno. Nihče ti ne more reči to je dobro, tja pojdi. Ljudje smo si različni, vsak potrebuje nekaj drugega. Zapiši si kar te zanima, pripravi se pred prvim pogovorom, da boš imela čim več informacij potem in se boš lažje odločila.

Želim ti vse dobro,

Lepo pozdravljena,

Tatjana

Pozdravljena,
tudi sama imam motnje prehranjevanja in sem med brskanjem po netu naletela na tole stran, ki jo zelo priporočam, ker ti bo po branju bloga in forumov takoj jasno, kje si. Upam, da ti bo v pomoč pri okrevanju:
http://www.youreatopia.com/blog/2012/11/23/phases-of-recovery-from-a-restrictive-eating-disorder.html
lp

Uf, ko berem to tvojo zgodbo, je kot da bi gledala sebe, le da sem par let mlajša. Trpela sem za anoreksijo in samopoškodbami 6 let, tudi sama sem imela tako malo kilogramov, tudi sama sem velika perfekcionistka, pa si tega še dan danes ne priznavam. Ne vem,če ti bo mogoče kaj pomagalo, odkar sem prebolela anoreksijo in se postavila na noge, zelo aktivno pomagam dekletom s takimi izkušnjami. Čeprav ni strokovna pomoč, velikokrat pomaga, to vem tudi iz lastnih izkušenj. Pozneje sem se tudi jaz še veliko obremenjevala s svojo težo, ko so že vsi rekli, da izgledam enkratno. Dve leti pozneje, torej vse skupaj po osmih letih, danes lahko rečem, da se v svoji koži počutim dobro. Tako da, če boš za pogovor, sporoči, ti z veseljem pomagam. Vem, kako hudo je, ko veš da si moraš pomagati, a ne veš kako. Lep pozdrav 🙂