Imam super partnerja, skupaj sva nekaj let. Oba sva čez 40, jaz imam otroke iz prvega zakona, on jih nima (in jih niti noče imeti). Z otroki se fajn razumejo.
Midva se tudi dobro razumeva, tudi politična stališča imava enaka. Samo … za moje pojme in za slovenske razmere je on že kar levi radikalc. Gre na vse proteste – kar je kul, to me ne moti. Moti pa me, ker vleče ven vse možne črne napovedi o propadu sveta in kapitalizma in ne vem o kakšnih načrtih vse, ki da se menda pripravljajo. Načrtuje preprosto komuno, v kateri naj bi nas živelo nekaj družin skupaj čim bolj preprosto življenje, za katerega bi rabili čim manj denarja. Pripravlja se na neke čase, ko boš sit samo, če si boš sam kaj pridelal. Druži se z istomislečimi, meni se zdijo kot neki partizani ali tigrovci ali kaj podobnega, in govorijo samo o revoluciji, propadu, borbi, politiki …
Njemu je lahko, on se lahko zeza s takimi, nima nikogar za seboj, za kogar bi moral poskrbeti in ga pospremiti v kruti svet. Skrbeti ga mora le za lastno rit, če se tako izrazim. Mene pa vsa ta njegova črnogledost in napovedi spravljajo v obup in zaradi tega se večkrat skregava. Jaz sem samozaposlena in zdaj, ko je kriza, stalno v strahu, ali bo še dela ali ne, bom zaslužila dovolj za preživet otroke, potem mi pa še on nabija s svojimi tezami o sesutju sistema in kataklizmi. Ko bi se omejil samo na politiko, on ploza o tem, kako bomo živeli čez pet let, o vojni zaradi vode in take. Ne vem, če si lahko predstavljate, kakšni psihični pritiski so to zame. On na vse to odgovarja, da je pač realen. Dela pa za državno firmo, ki ne more propasti, tudi če bi hotela.

Zadnjih nekaj mesecev, odkar se je kriza res zaostrila in so pri nas protesti, on enostavno zame ni več vir varnosti, topline in razumevanja. Prej sem se v njegovem naročju počutila kot v najlepši oazi miru, kjer mi ni nič manjkalo, kjer sem imela vse, kar potrebujem. Zdaj se počutim sama, vame vnaša samo nemir in skrbi.
Razmišljam o tem, da bi šla narazen. Ne zaradi pomanjkanja ljubezni, ampak ker me bo psihično uničil, sploh če ima namen tale kriza res trajati še nekaj let. Enostavno je teh pritiskov preveč in da potem tudi v partnerju nimaš neke opore, upanja … ima potem sploh še smisel?
Ne morem se z nikomer pogovarjati o tem, ampak sem morala dati iz sebe.

Ah kako sta si različna, totalno sta si različna, čudi me, kako sta se sploh našla. Skupaj sta samo še, ker sta očitno zadosti strpna, idej, prepričanj pa nimata istih, sicer ne bi tako pisala. In predvsem bi se ob njem počutila varno. Res je, da kapitalizem drvi v (ne)povratni konec, je pa tudi res, da ne bomo preživeli, če ne bomo imeli otrok in jih vzgajali v ljubezni in miru. Navsezadnje on ni starš in se lahko gre to teoretiziranje in “načrtovanje komune” probaj mu to zaradi tega pač preprosto odpustiti. Tako hitro še ne bo vse propadlo…
V Vojni in miru Tostoj na 1500 straneh opisuje, kako izjemni posamezniki propadejo, množice pa imajo otroke, živijo, preživijo… vztrajajo…

Ti tiščiš glavo kot noj v pesek, tvoj partner je pa očitno dovolj inteligenten, da vidi, kam ta svet drvi. Samo danes poglej na poročila, kako ZDA grozijo Iranu z vsemi ukrepi, tudi vojaško intervencijo, zamisli si, da so gospodarstva ZDA in EU na kolenih, preberi malo zgodovine, kaj je to pomenilo v preteklosti….

Tista komuna vam zna v bodoče rešit življenje, ne le tebi, tudi tvojim otrokom, zato tvoj partner je zate vir varnosti in zavetja. Če pa se svet čudežno reši, potem pa še boljše, ampak kot obrneš so njegovi nameni trenutno realni, eden redkih je, ki vidi, da so stvari slabe, ki ga reklame in nakladanja, kako smo iz recesije ne zaslepijo.

Torej ni problem v partnerju, ampak v krizi, če prav razumem. Če tudi sama vidiš krizo, potem res ne razumem, zakaj bi ti partner moral lagati, da je ni. Kaj bi pa potem, ko bi res nekaj izbruhnilo in ne bi bila na nič pripravljena? Sicer se je težko pripravit na nekaj ne preveč znanega. Potem bi pa spet bil on kriv, ker tega napovedal, čeprav jo to slutil? Se pač ravna po svojh občutkih, tako kot vsak.
On tako svet vidi, to sicer še ne pomeni, da tako bo ali pa da bo kmalu, nikoli pa ne moreš vedet. Kaj bi pa bilo drugače, če bi bila sama? Bi ti bilo lažje?

Joj te čisto razumem, gledam včasih na tujih programih po tv dokumentarce kako blazneži zbirajo hrano, orožje, oblačila itd. za dobo 5 let ali več, da bodo imeli za preživetje, če izbruhne vojna ali kaka naravna huda nesreča, zbirajo na golone vode, hrane ne morem verjeti, da živijo taki ljudje in to so cele družine vklopljene v to, čudim se od kje jim denar ,da imajo polno skladišče te krame in so prav bolni oz. bolje rečeno blazneži. Jaz nebi mogla tako živeti, imajo tudi orožje, da se bodo branili kao, če jim bo hotel kdo ukrasti hrano, ki je menda nebo, ko bo vojna mislim, da se to dogaja v ameriki. Mislim, če ti je namenjeno, da umreš pač umreš nevem zakaj se obremenjevati celo življenje, kaj bo, če bo.

Hm, hočete rečt, da se vsi pripravljate na selitev iz mest, na vas v komune, da ne boste hodili v službo, ker vam sploh ne bo treba, in potrebovali več zunanjega sveta?

A zdaj pa je on kriv, če v sebi ne najdeš varnosti in dovolj samozavesti ?
Ne bo te on psihično uničil, ampak se sama počutiš uničena, ker se ne moreš zanesti nase in boš brez njegove opore padla.
V tebi je prav tako ogromno strahu, le tega ne vidiš. Zato ne maraš, da ti on to s svojimi dejanji odseva.

Res čudaški odgovori, pa ti živi z osebo, ki je obsedena v strahu s pogledom na bodočnost in nima razčiščeno vse v glavi, lepo vas prosim, sploh se ne poglobite v pisanje levičarke zato ne dajajte bedaste odgovore.

Za “obseden strah” so bili označeni rešilni čolni na Titaniku in so jih pustili le za vzorec na njem, ko so ga zgradili…. 😉

A zdaj pa je on kriv, če v sebi ne najdeš varnosti in dovolj samozavesti ?
Ne bo te on psihično uničil, ampak se sama počutiš uničena, ker se ne moreš zanesti nase in boš brez njegove opore padla.
V tebi je prav tako ogromno strahu, le tega ne vidiš. Zato ne maraš, da ti on to s svojimi dejanji odseva.[/quote]

On me še dodatno minira. In časi so taki, da v strahu za delo nisem samo jaz, ampak cel kup ljudi. No, nekateri, nekaj čez sto tisoč, te skrbi nimajo več, ker nimajo več dela. Trenutno mi itak ne daje opore, v smislu, da je v dvoje lažje, pa še vedno stojim, torej.
To, da me je že itak strah, sem itak napisala in gladko priznala. Ker me je strah! Njega glede službe ni strah, ker je v podjetju, ki sigurno ne bo propadlo – ne vem, če si on sploh predstavlja, kako je, ko se moraš sam na trgu potegovati za stranke. Tega ni nikoli počel, ker mu ni bilo treba, njegova edina skrb je, da pride točno v službo.
Poleg tega nima otrok.

Mogoče sva edini/edina, ki še nimava “čolna na Šmarni gori/Pokljuki”.

Ne, sploh si nisva različna in imava enaka prepričanja. Le da jih je on zdaj nadgradil s temi idejami o kataklizmi. Ne o koncu kapitalizma, draga katenjka, ampak o tem, da kmalu ne jaz ne ti ne bova mogli več tipkat tukaj gor, ker enostavno ne bo elektrike, kaj šele računalnikov.

Za “obseden strah” so bili označeni rešilni čolni na Titaniku in so jih pustili le za vzorec na njem, ko so ga zgradili…. ;)[/quote]

Slaba primerjava.

Ne, sploh si nisva različna in imava enaka prepričanja. Le da jih je on zdaj nadgradil s temi idejami o kataklizmi. Ne o koncu kapitalizma, draga katenjka, ampak o tem, da kmalu ne jaz ne ti ne bova mogli več tipkat tukaj gor, ker enostavno ne bo elektrike, kaj šele računalnikov.[/quote]
Se strinjam. Res si nista tako različna.
Katenjka je mislila ravno to, da si nista, le svoj cinizem je uporabila. 🙂

Za marsikoga je ta kriza nek nov izziv. Je konec neke brezskrbnosti in s tem izgube občutka varnosti.
Strah nas je, da bomo izgubili vse te materialne dobrine, na katere smo tako zelo navezani, da menimo, da brez njih ne moremo preživeti..Pa to ni čisto res.

Ne, sploh si nisva različna in imava enaka prepričanja. Le da jih je on zdaj nadgradil s temi idejami o kataklizmi. Ne o koncu kapitalizma, draga katenjka, ampak o tem, da kmalu ne jaz ne ti ne bova mogli več tipkat tukaj gor, ker enostavno ne bo elektrike, kaj šele računalnikov.[/quote]
Se strinjam. Res si nista tako različna.
Katenjka je mislila ravno to, da si nista, le svoj cinizem je uporabila. 🙂

Za marsikoga je ta kriza nek nov izziv. Je konec neke brezskrbnosti in s tem izgube občutka varnosti.
Strah nas je, da bomo izgubili vse te materialne dobrine, na katere smo tako zelo navezani, da menimo, da brez njih ne moremo preživeti..Pa to ni čisto res.[/quote]Ah nisem cinično mislila. Seveda se ne razumeta, kako bi potem imela skupna stališča… on je fanatik, če je to res in ni karikirano, kar o njem piše…ona je prizemljena… saj ne moreš tako (pre)živeti, če si v nenehnem strahu in večnem dvomu in v oblakih, da so pa komune združb tisto edino kar te reši…?

Moji partnerici se pa je…e! Pomagam ji pri tem!!!!

Oba sta fanatika in ob živita v strahu. Drug v drugem preko odnosa, ki potencira ta strah, le poglabljata tisto, kar že tako ali tako nosita v sebi. Zato avtorica dobi občutek, da jo uničuje.
Njo je strah prihodnosti, on pa s svojimi idejami o komunah to še povečuje.

Reši nas zaupanje, ne pa obtoževanje, da je nekdo drugi kriv. Ker tega drugega največkrat nikoli ne najdemo…..

Jaz osebno se (še) nič ne pripravljam. 🙂 Kako se pa on pripravlja? Nisi prav veliko napisala o tem.

Ne, sploh si nisva različna in imava enaka prepričanja. Le da jih je on zdaj nadgradil s temi idejami o kataklizmi. Ne o koncu kapitalizma, draga katenjka, ampak o tem, da kmalu ne jaz ne ti ne bova mogli več tipkat tukaj gor, ker enostavno ne bo elektrike, kaj šele računalnikov.[/quote]
Se strinjam. Res si nista tako različna.
Katenjka je mislila ravno to, da si nista, le svoj cinizem je uporabila. 🙂

Za marsikoga je ta kriza nek nov izziv. Je konec neke brezskrbnosti in s tem izgube občutka varnosti.
Strah nas je, da bomo izgubili vse te materialne dobrine, na katere smo tako zelo navezani, da menimo, da brez njih ne moremo preživeti..Pa to ni čisto res.[/quote]

Robi, klišeje prihrani za druge.
Naju med drugim druži ravno to, da se nočeva ujeti v začarani krog potrošništva in materializma. Glede tega sva enotnega mnenja. Sva zelo skromna in ne porabiva veliko denarja. Kriza naju v tem oziru ni prizadela, ker že prej nisva živela na veliki nogi. Najina potovanja so predvsem potovanja v notranjost. Zame ni lepšega izleta kot to, da sva lahko ure in ure skupaj v objemu – za to ne rabiš nikamor iti in zapravljati denarja. Kot družina se imamo pa lepo tudi na pikniku, kamor se odpravimo s kolesi.
In do lanskega leta sva se oba strinjala, da sistem ne bo propadel, se bo pa korenito spremenil – ne bo pa štarta z nule, ne bo katastrofe, ampak samo veliki popravki. Zdaj pa imajo že sestanke, kako naj bi bilo v tej komuni in take …
Jaz se v naši družinski skupnosti ne počutim več varna, ne dobivam več občutka, da smo skupaj v dobrem in slabem. Ne vem, ali imam še partnerja.
Ne vem, kolikokrat bom morala še obrniti svoje besede, da bom prodrla.