Živjo,

Ko takole prebiram vaše izpovedi, mišljenja in doživetja je to res hudo in lahko sočustvujem z vami, ker sem tudi sam v tem ….
Moram pa vam že na začetku povedati, da pregovor “Vsak je svoje sreče kovač”, drži v popolnosti!
Malo prej sem prebiral temo o potomcih takih staršev… To, da si takega našel in se zaljubil in sedaj (ali si trpel) si kriv sam – nobeden te v to ni sili, ampak obstaja nek zakon v tem našem vesolju, ki nam ves čas daje ene vrste nauke in nas opozarja na naše pomanjkljivosti, pa če to hočemo ali ne in na nas je ali bomo kaj v zvezi s tem storili ali ne!

Kako pa mora biti človeku hudo, ko spozna, da je eden ali kar oba najpomembnejša človeka (ali pa sta to sigurno bila) v njegovem življenju, katerim je hotel biti všeč, se je celo otroštvo, kot nebogljeno bitje ne kriv ne dužan trudil, za njuno priznanje in ljubezen, ki je nikoli ni dobil, potem pa ugotovi kakšno moteno osebo je imel za vzonika, ki čustev oz. kaj šele ljubezni niti ne pozna (no ljubezen do sebe že).

Sam nisem doživel takšnih travm v otroštvu oz. tega nisem doživljal kot travmo (vsaj mislim), čeprav s svojo materjo nikoli nisva zgradila nekega odnosa in za njo lahko mirno rečem, da ni glih mama by the book, ampak to je že ena druga tema…

Kot sem pred cca. 2 leti ugotovil, ko sem prvič začel delati na sebi (ja enim kapne malo kasneje) da si moški ponavadi (tukaj se strinjam z freudom, ki je rekel, da se večina naših stvari odvija v podzavesti – zavestno si normalen človek sam sebi tako ali tako nebi tega povzročal, no vsaj mislim, da ne) iščemo partnerko, ki je nekako podobna naši mami in tako sem prišel do lastnega spoznanja, da mi življenje prinaša nešteto možnosti in jaz sem vedno bil slep za dobre stvari in sem izbiral one druge in če bom tako živel naprej se bom moral sprijazniti z dejstvom, da na lotu verjetno ne bom zadel sedmice, dobival pa bom sigurno partnerke (ženo) z takimi značilnostmi. Ker pa je preveč trpljenja se tega enostavno jaz več ne grem… Ja počutim se malo kretensko, ker tega že prej nisem ugotovil, ampak kaj če te življenje nosi po svojih valovih in tega enostavno ne vidiš, ker si čustveno bitje, ki si skozi življenje nabere določene izkušnje in misliš da je to vse ok, dokler ti ne odnese tal pod nogami…

Boljše to ugotoviti kasneje kot nikoli…

Pišem pa vam zato, ker sem sam pri sebi prišel do določenih ugotovitev in jih rad delil z vami oz. pomagal tistim, ki se bodo v bodoče s tem srečali prvič sem ugotovil, da je človek ki je žrtev tega nasilja oz. kar posilstva duše, je zgubljen, nesiguren in začne dvomiti v sebe, ampak tukaj že kar na začetku povem v kolikor imate ob sebi nekoga, ki ni glih v tirnicah in se sprašujete, kaj pa če ima on prav in sem jaz v zmoti: “Ako hoda ko patka, ako kvače ko patka,…. onda je to PATKA” in lahko vam povem, če se sprašujete o svoji verodostojnosti vaših občutenj, potem ste normalni (no vsaj v osnovi), kdo pa lahko za sebe reče da je brez napak – aja moja (bivša) žena! 😉

Ker sem sam bil v situaciji, kjer ob “zakonski krizi”, kjer želiš (ja tudi kot moški), da tvoj otrok dobi tisto kar si zasluži, predvsem pa družino in ob sebi oba starša (kot laik pač živiš v tem prepričanju in je ločitev nekaj nepredstavljivega) in začneš z zakonsko terapijo, pri terapevtu, ki ni psiholog (to je bil “hec” – in tudi o tem bom kasneje še nekaj povedal, tukaj pa bi rad opozoril samo na dejstvo, da “raka ne moreš zdraviti z aspirinom”.) nisem vedel zakaj, kako in kdaj oz. sem se skoraj eno leto ukvarjal predvsem z vprašanjem: kaj vse sem jaz lahko naredil narobe, da je do tega prišlo? kasneje pa sem videl, da nisem glih tako mimo in sem se začel spraševati predvsem o tem s katerega planeta je že prišla moja žena?? Zato sem iskal raznorazne odgovore in predvsem pomoč, ki je enostavno nisem dobil, tako ne pri znancih, ki so gledali na situacijo kot nekaj kaj se lahko in se zgodi vsakemu in da se bodo stvari že porihtale (odgovori kot: sicer je najin odnos že vedno bil malo čuden, ampak glavno je da sta se ljubila… ja si misliš), potem, ko si že do konca v p…. (pipppp) poiščeš strokovno pomoč, (saj si zelo prizadet, užaljen, razvrednoten, skratka počutiš se praznega, nekako brez smisla, vendar zaradi dejanj in besed od tvojega partnerja, katerega si nekoč ljubil in si poskrbel, da ima lepo življenje (pa ne zato ker se tako šika, ampak zato ker je to za tebe vrednota), potem pa se znajdeš v situaciji, ki ti ni popolnoma jasna kjer ti povejo, da se predvsem ukvarjaj sam s sabo in tudi če je z partnerjem kaj narobe ga moraš pustiti pri miru in ga ne poizkušaš spremeniti, ampak lahko vsak spreminja samo sebe… (pa sem si še naprej mislil, pa dobro, pa je kakšna inštitucija v tej državi, kjer pomagajo tebi, ki si padel v past??? Je na žalost ni – razen tega foruma)

In danes se strinjam: ja prav so imeli, jaz sem to skužil tako , da tako truplo moraš zapustiti ob prvih znakih take motnje in ga ne poizkušaš naučiti da bo začel čutiti, ker vam povem da ne bo – več boste imeli od tega da se raje stisnete k radiatorju, ker vam bo tako vsaj toplo, čeprav vam tudi ta posredno jemlje (pač strošek kurjave), ampak tako imate tudi vi vsaj nekaj od tega…

No skratka taki ljudje (govorim za narcisoidno motene osebe) so navzven oh in sploh, občudovan, pa “oh kako si ti fajn” in največji problem, kjer ga jaz osebno vidim je to, da jih bo zaradi novodobne vzgoje otrok, ki jo tako lepo propagirajo novodobne mamice (ponavadi MOM) skoz več, kar jaz vidim kot novodobno kugo in res me skrbi da splošna raja, ki je kaj malo podučena take ljudi še občuduje in jih občuduje (dragi moji, ne občudovat prosim takih pohabljencev) – kar lahko lepo vidimo v rumenem tisku in Facebooku oz. “Ko je ogledalo premalo za občudovanje samega sebe” (ta Mark Zuckerberg je sicher ampak res sicher MOM oz. narcisoidna osebnostna motnja – kdo drug bi si lahko izmisli kaj tako bolanega), kjer imajo taki posamezniki ponavadi vsaj 600 in nekaj več (Slovenija je mala) “prijateljev” (tukaj ne govorim o otrocih v osnovni in srednji šoli – čeprav je tudi tu videti že leglo novih kandidatov.. tukaj govorim o ljudeh 35 plus), kjer si med sabo bildajo svoj pohabljen EGO z “všečki” (Pa koga normalnega vsak dan briga, seveda z pripeto sliko iz Iphona (če imaš kaj drugega potem nisi in), kako si zjutraj vstal, kakšno kavico si spil v eminentnem lokalu, pa koga briga kako natrpan urnik imaš, ponavadi z zelo pomembnim delom, ki ga opravljaš, ki se od dela drugih “nenormalnih in brezveznih” razlikuje po tem, da je tvoje delo nekaj nadzemeljskega, pa koga briga kako si zvečer bil na noro dobri prireditvi z “znanimi” in v uspešnih podjetjih zaposlenimi ljudmi (seveda na vodilnih mestih – ker taki so edini pravi, ki lahko potrdijo tvojo superioznost in edinstvenost) z “musthave” garderobo, ki ti jo ponavadi “posodijo” kakšni oblikovalci, da je potem tvoja slika z njihovimi oblačili (ker kdo pa drug lahko primerno reprezentira njihova oblačila kot “gaciozni jaz”) slučajno objavljena na kakšnem portalu oz. če bog da potem tudi v kakšni super inteligentni reviji, katero takoj ko izide treba kupit, da se lahko pogledaš in občuduješ – kako sem jaz fajn in lep in kako sem jaz uspešen… potem to hitro skeniraš in objaviš na svojem profilu, da slučajno komu od tistih 600 in več (pravih) “prijateljev” nebi to ušlo… potem vsakih nekaj minut, če ne kar live spremljaš, kdo vse je všečkal (se pravi, da je tvojo superioznost opazil) in se mu seveda z všečkom takoj zahvališ, ker je to opazil in potrdil to da si nadnaraven, če pa ti kdo napiše, da ti pošilja objemčka, ali pošlje srčke (<3) tisti pa je itak tvoj in se je potrebno takoj dogovoriti za kavico ali “poslovno” kosilo, da ti še v živo pove kako si super (prej pa seveda ne pozabiš všečkat to izjavo in vrnit objemčke in srčke,….) in potem pride nov dan in vse jovo na novo. (tukaj ko tako gledam se večkrat vprašam, ali je naključje, da je naše gospodarstvo v takšnem k… (pipppp), saj kdo pa še dela in me sploh ne čudi, da je toliko nesrečnih ljudi, saj kdaj pa živiš, če visiš non stop na Fejsu???? (sicer jaz trenutno tudi pišem po tem forumu, ampak v svojem prostem času z namenom vsaj malo pomagati tudi komu drugemu…)

Ponavadi drži tudi pregovor: “Ptiči z istim perjem letajo skupaj?” (Ali ste že videli, da bi skupaj letala štorklja in kakadu? – jaz nisem in verjetno ne bom)

Pa nazaj k bolnikom: Na neki srbski strani sem našel zelo dobro opisano, kako prepoznati in tudi 100% drži (vsaj za mene):

“Šest načina kako prepoznati narcisa:

Kada izrazite svoje potrebe, on zauzima odbrambeni položaj. Narcis stavlja svoje potrebe na prvo mjesto, ne brine ga ono što je važno vama, a umjesto izvinjenja, počet će se braniti i napadati vas. Dobro posmatrajte kako se ponaša u takvim situacijama, ako ne može poštivati vaše potrebe, vrijeme je da se udaljite od takve osobe.

Kada nastupi teška i ozbiljna situacija, narcis se automatski povlači. Narcis jednostavno ne može podnijeti pritisak vašeg emocionalnog života. On će biti uz vas kada u srećnim i opuštenim razdobljima, no za vrijeme lične krize i problema, on vas neće podržati. Dobra i kvalitetna veza temelji se na međusobnoj podršci i potpori.

Kada je povrijeđen, narcis se ne osjeća tužno, već je bijesan. Ako kažete da vas je uzrujalo nešto što je napravio ili učinio, narcis će u trenutku pobjesnjeti i skrenuti odgovornost sa svojih postupaka. Zdrav odnos je onaj u kojemu se obje strane osjećaju sigurno, mogu izraziti svoje potrebe bez osude te preuzeti punu odgovornost za svoj doprinos nastalom problemu. Ako on nije sposoban za to, ta veza nema svjetlu budućnost.

U jednom trenutku je osjećajan i drag, u drugome hladan i odbojan. Narcisi su skloni davanju pomiješanih signala. Prvo će biti jako zagrijan za vas, govoriti vam da ste najnevjerojatnija žena koju je ikada upoznao, a već idući dan će vas odgurivati od sebe. Ako uočite te znakove, prekid bi mogao biti najbolje rješenje.

Užasava se bilo kakve obaveze prema vašoj vezi. Narcisi su vrlo često zaljubljeni u svoju slobodu, a ako nakon nekoliko mjeseci veze počnete spominjati obaveze i predanost vezi, on će se odmah početi osjećati poput ptice u kavezu te će vas početi optuživati da ga vi želite sputati, staviti u kavez i ograničiti njegovu slobodu. U ovome oboje ćete morati odabrati želite li u toj vezi ostati ili pak otići.

Njegovi postupci i riječi se ne podudaraju. Više obratite pažnju na ono što čini, nego li na ono što govori. Mnogi narcisi su vrlo laki na riječima, a po pitanju djela su sasvim druga priča. Namamit će vas šarmantnim riječima, no ispunjenje obećanja nećete dočekati. Uglavnom, ako cijela priča zvuči predobra da bi bila istinita, najvjerovatnije i jest tako.

Kako naglašava Sandy Weiner za Huffington Post, narcizam se, kako kod muškaraca tako i kod žena pojavljuje u istoj mjeri. U slučaju da takve osobine primijetite kod svog novog partnera, trebali biste taj odnos prekinuti što prije.

No pitanje je – kako?”

jaz tukaj pravim, “Lako, kada kot sebe svatiš, da je tako!”

Ko tako pogledam malo bolj z čisto glavo je vse skupaj res bolano, kam gremo! Ampak hvala bogu je še upanje in je na življenje potrebno gledati z lepše strani, saj je še vedno več primerov “zdravih” in pravih ljudi…

No tukaj bom za sedaj nehal, ker me čas priganja, ampak kmalu napišem še več svojih dogodivščin, opažanj in tudi razmišljanj… Do takrat pa se držite in ne pozabite – čeprav zgleda, da so “močni” (govorim za narcise) so v bistvu zelo šibki, vendar tega ne vidijo oz. nočejo videti in meni osebno so prav patetični! Ne glejte jih kot uboge, ampak kot nekaj kar vas lahko in vas tudi bo prizadelo dejansko pa sploh ne obstaja (se spomnite tistega kaj je strah: “zunaj je okrogel znotraj pa ga ni” – no to so oni)

Uživajte….

Lepo si napisal. Vse mejne osebnostne motnje so za svojce težavne. Samo tisti, ko to doživi ve, kako je v resnici in samo nekdo, ki živi z osebonz MOM te razume. Za vse ostale je to nekaj takega, kar si niti predstavljat ne morejo,da se ti lahko dogaja. Žal kar traja,da ugotoviś,da nisi ti odgovoren za vse kar se osebi z MOM dogaja, saj te on nenehno obtožuje in vzbuja slabo vest. Dokler si ponižen, še nekako gre, ko pa se upreš psihičnemu nasilju, verbalni in čustveni zlorabi, potem pa oseba z MOM ponori. Vendar tudi tega je enkrat lahko konec. Upanje obstaja.

Živjo,

Jst sem tko nesigrna in obupana…. Že neki cajta sumim svojga partnerja, da ima mom… prebiram vse mogoče članke, forume na to temo pa sem vedno bolj nesigurna sama vase… Tale tema zgorij, poleg ostalega mi nekako daje ta občutek, da imam prov, zato bi prosila za neko usmeritev.???

P.S: sploh prispodoba z račko… Tko nekak se počutim, ali je to zdaj to ali je kaj drugega?

Nekod ki ve, super da si se pridružil!! Vidim, da si sam kar precej naštudiral :-). Tudi sama danes malo v gneči, tako da se oglasim kasneje. Drugače pa pa se mejna in narcisitična motnja precej prepletata in sta si zelo podobni. Tako, da koristi tudi narcizem ponati.
Ostani z nami!!!
Gitta Ana

Živjo Žena1, Britka in Gitta Ana. Ja res je to ena huda reč, ki se ti kot svojcu lahko zgodijo, saj ti vzame vse dostojanstvo, samozaupanje in se res počutiš kot da nisi iz tega sveta. Ko narediš vse da bi se druga oseba zbudila iz sna in upaš, da bo šel tisti prozoren pogled vstran. Prosjačiš za pozornost, ki je enostavno ni…
Pridružil sem se zato, ker vidim, da pišejo večinoma ženske in sem mnenja, da je prav, da povem, da je zadeva mogoča tudi pri ženskah in tudi moški lahko zelo trpi in rad bi podal svoja doživetja in opažanja, saj je še veliko več simptomov (vsaj mislim, da lahko posplošeno govorim za vse) in s tem pomagal ostalim, ki se bodo v prihodnosti še srečevali s takšnimi osebki, kjer resnično opažam, da jih je kar precej. Lahko pa rečem, da sem zadevo resnično naštudiral in to ne zato, ker bi se ukvarjal z bivšo, ampak zato, ker mi je bilo vse skupaj res čudno in sem iskal razloge, opravičila itd…
Tukaj bi rad poudaril še eno zadevo in to je ta, da me resnično skrbi (celo me je strah) saj se takšni začenjajo oz. se ukvarjajo tudi z osebnostno rastjo, kjer se zadeva vzame z njihovim “zdravim” razmišljanjem in potem vlečejo zaključke, kjer dobijo še potrditev, da je z njimi vse ok (in če pomislim, kaj vse tam piše: sam sebe moraš imeti najraje, ti si sebi najpomembnejša oseba v tvojem življenju, poskrbi za sebe itd. – katastrofa)
Brez, da bi bil paranoičen lahko s sigurnostjo rečem, da 100% vem še vsaj za en primer in sicer mojo nekdanjo sodelavko, kateri sem bil nadrejen in če primerjam vse skupaj z bivšo je to skoraj ena na ena. Zato vem tudi kako ti postopajo in se obnašajo do tistih, ki so v njihovem življenju pomembni – kot takemu se ti zdi, da pa je to oseba, ki jo je sama dobrota…
Ne vem če veste, ampak sem našel, kako taki osebki (osebki jim pravim zato, ker to ljudje zame niso) jemljejo druge ljudi:

1. “idealne druge”, od katerih pričakuje narcistično potrditev, jih doživlja kot podaljšek lastnega velikega JAZ-a;
2. “sovražnike”, ki ogrožajo njegovo narcistično afirmacijo;
3. “maso”, kije tu zato, da jih izkoristi in nato zavrže (Kernberg, 1986).

Po pravici povedano bi tudi sam potreboval pomoč, saj sem osebno resnično na dnu. Tukaj bi prosil za nasvet na koga se lahko obrnem, saj bi rad, da se čim prej poberem in dobim kakšen nasvet kako postopati z hčerko, saj bi ji rad bil res dober oče in ji glede na to, da imava deljeno skrbništvo, dal vse tiste vrednote, predvsem pa to, da so čustva sprejemljiva in imaš pravico, da jih svobodno izražaš, oz. bi ji dal vse tisto kar pri mami na žalost ne bo dobila???

V lanskem letu sem doživel osebno krizo in ko sem potreboval predvsem moralno podporo, me je moja žena, ki sem ji do takrat mislim da nudil eno lepo življenje, hladnokrvno zapustila in se še naprej posvečala samo sebi. Najprej sem mislil, da je pač to ta zakonska kriza in da bo na koncu vendarle zmagala ljubezen in bomo na koncu pošlihtali še tiste zadeve, ki so že prej bile nevsakdanje in bomo končno živeli normalno kot resnična družina in bova z njo hčerki omogočila lepo življenje. Si misliš ja!!!! Sedaj lahko zbiram samo kar bo za hčerko najmanjše zlo!
Britka, kot laik ti lahko povem, da tako kot je z to račko, tako nekako je!

Zdaj pa šibam naprej… se oglasim kmalu!

Sama sem bila pri psihologinji, sem pričakovala kakšne bolj konkretne nasvete. Se mi zdi, da imajo naši psihologi premalo izkušenj s temi motnjami. Ker jih je tudi relativno težko za prepoznat iz vidika, da so osebe z MOM preveč manipulatorske, tako da tudi psihiatre in psihologe poskušajo okrog prinest, takoj ko začutijo , da jim je prišel preblizu. Se mi zdi, da mi bolj pomaga prebiranje kakšnih člankov o teh motnjah in tega foruma ter pogovori z ostalimi svojci s katerimi smo navezale kontakt, tudi osebno sem se srečala z njimi. Vsaka po svoje ima težko izkušnjo, ki pa so si tako zelo podobne, da kar ne moreš verjet.

Se pa ljudje z MOM strašno bojijo zapustitve in se velikokrat zgodi,da te raje ona zapusti kot, da jo zapustiš ti. Pri nama sem jaz vložila za ločitev in takoj, ko je bil obveščen s strani sodišča, da je vložena tožba je komunikacija bila čisto prekinjena. Nikomur pa tega ne pove, navzven se dela kot,da ni nič. Sta pa otroka odrasla in ne živita doma. Si je pa že najdel rezervo in njemu je najbrž super,da lahko spet izraža svoje narcisoidno vedenje pri eni drugi, ki ga najbrž posluša z odprtimi usti, ker nalagat pa zna dobro.

Živjo “Nekdo ki ve” in vsi ostali!

Čestitam, lepo povedano. Oziroma: opis stanja pristen in natančen do te mere, da bolje ne bi bilo možno. Vse kar bi bilo več ali manj bi zameglilo predstavo o MOM izkušnji.
Pisal si točno o teh lastnostih osebe MOM, ki bi jih lahko imenovali izvor vsega zla – ostalo dogajanje pa so posledice. Žal imam tudi jaz v bližini MOM bitje – svojo ženo namreč. Nekoč sem, po dveh letih najprej začudenja, potem razočaranj, vseskozi pa trpljenja, začel s pisanjem dnevnika “izpadov”, na kratko, v tabelo excel – še danes ga pišem, ampak le ob večjih izpadih, saj so prilagajanja njenim potrebam, moja previdnost pri besedah in dejanjih, pričakovanje vsaj najmanjše naklonjenosti (namesto tega pa njen hladen umik ob kulisi žaljivk in kritik) pač dnevno na sporedu. Kar pa kaže tudi na to (da pač omembe vredne smatram le napade večjih razsežnosti in tudi posledic), da se tudi jaz spreminjam, saj – iskreno – le redko kdaj se zavem, da so njeno vedenje in dejanja škodljiva, ponavadi le tonem v mlaki lastne krivde in občutka manjvrednosti in lastne majhnosti… Zakaj že?
Se pa dnevnik vsseno polni, žal.
Primer z račko je genialen! Opis na srbski strani pa čisti povzetek najinega vsakdana.

Pozdrav vsem.

Najprej živjo “Žena1”:

“Zakaj se pri enem avtomehaniku, ki ga pokličemo zaradi avta, ki ne vžge, najprej ukvarjati z motorjem, menjalnikom, auspuhom itd. če je drugemu takoj jasno, da v tanku nimamo benzina!”

Zato iščem nekega specialista, ki ima izkušnje s tem konkretnim problemom:

1. da se sam hitro postavim nazaj na noge in resnično odpravim vzrok v sami osnovi, ne pa da se to vleče z zdravljenjem simptomov!!! (če me je zadeva v osnovi zelo prizadela in tudi zlomila, to še ne pomeni, da imam tako zelo slabo samozavest in je z mano nekaj zelo narobe – moje laično mnenje je, da je v tem primeru bila moja samozavest dejansko posiljena in poteptana…).

2. ker imam nekaj osnovnih izkušenj in praktičnega znanja z področja uporabne psihologije ljudi, saj sem poslovno v marketingu in prodaji in prepričan sem, da lahko s pomočjo kakšnega strokovnjaka vsaj malo pomagam, da se ta vrsta motnje predstavi širši javnosti (mislim, da je bilo na tem področju narejenega premalo in z eno oddajo na televiziji, kakšnih strašnih rezultatov ni za pričakovati). Pa ne zato, ker sem jezen na svojo bivšo in se sedaj želim maščevati. Ne želim se postavljati v vlogo rešitelja in nekakšnega preganjalca vampirjev, ampak zato ker sem osebno prepričan, da bi tovrstno problematiko bilo potrebno vzeti bolj resno in jo kot tako predstaviti širši javnosti in ozavestiti tudi pristojne inštitucije, ki se potem zopet ukvarjajo le s posledicami in se zaradi nevednosti na koncu odločajo na podlagi predstavljenih “dejstev”, kaj s takimi nepravilnimi odločitvami naredijo in se ne zavedajo posledic, ki jih potem v osnovi nosijo naši otroci in ko le ti odraščajo in se pojavijo prvi problemi, pa si zopet ti tisti, ki si vse zaj…. čeprav si vse skupaj ves čas opozarjal in dokazoval (tudi pismeno) o nepravilnem pristopu takšnega osebka pri vzgoji. (P.S.: Sedaj ko to pišem, se mi res zdi, da sem v enem čudnem filmu in se mi zdi, da sem tudi v privatnem življenju postal kot v službi, kjer so vsi moji postopki zabeleženi tako kot v službi, kjer sem si s takimi ukrepi vedno zaščitil hrbet.). Če smo že pri službi in v sosednji temi pravkar berem o tem, mislim, da bi tudi z takšnim ozaveščanjem posredno in z kakšnim programom odkrivanjem (racionalizacije) takšnih osebkov lahko pomagali marsikateri firmi, da dosega boljše rezultate, saj taki delajo zgolj za sebe in jim ni mar za dobiček firme in posledično tudi niso produktivni, ker pa so taki ljudje ponavadi na dobrih, odgovornih in odločilnih delovnih mestih, (“ker si po njihovo take zaslužijo, glede na njihovo sposobnost in gracioznost”) in če uspe pretentati partnerja s katerim spi, diha in živi me zadeva resnično skrbi. Če imamo danes v skoraj vsakem podjetju certifikat “Družinam prijazno podjetje”, zakaj nebi ponudili tudi recimo certifikata “Psihopatom neprijazno podjetje” ali “Mentalno zdravo podjetje”… Moje razmišljanje tukaj vzemite malo za hec, malo za res in jaz tukaj vidim eno priložnost in čutim odgovornost, da vsaj malo pripomorem k boljši, predvsem pa bolj zdravi družbi, v katero odrašča moja hčerka…

Le specialist iz tega področja lahko razume kaj se dejansko dogaja in kje je tudi vzrok vsemu. Splošni psihologi in psihoterapevti zaradi vsega obnašanja in pretkanosti postopanja takih osebkov ponavadi zdravijo zgolj posamezne posledice oz. simptome tako pri žrtvah, kot tudi pri pacientih (to je moje laično mnenje). Če ima nekdo od takih osebkov pretiran občutek krivde za vse kar počne in si poišče pomoč, kjer kot enega od vzrokov, kjer on meni zakaj se mu zadeve dogajajo navede tudi partnerja, še ne pomeni (vsaj ne v takem primeru), da ga partner buzerirar z namenom da hoče partner biti oblasten, da je partner ljubosumen na “dosežke”, da si ga parter prilašča, da ga ne želi uničiti in ne vem še kaj vse trosijo okrog, ampak je moje subjektivno mnenje osnovni vzrok problema, ta nizka samozavest posameznika, ki so jo ji ga starši (z nevednim postopanjem in z najboljšimi nameni dali) kjer se potem začnejo nalagati takšni in drugačni miselni in vedenjski vzorci, kar posledično privede do razcepitve samopodobe na notranjo (pristno), vendar v tem primeru brezvezno in na zunanjo (lažno), ki je pa fantazijska in sestavljena iz vsega tistega, kar vidimo pri drugih in si to prisvojimo kot našo in seveda je takšna podoba zelo bleščeča, kjer je že v osnovi tako, da nas ljudi vedno privlači tisto, kar je lepo in če sam pri sebi nisi toliko trden, da veš kaj je prav in kar ne, te ta bleščeča svetloba hitro oslepi in žačneš verjeti v tisto svojo fantazijo. Če takole, kot povprečen človek, (ki sam za sebe lahko rečem da nisem ne grd ne lep, če se ustavim samo na zunanjem izgledu) pomislim, kaj se mora dogajati v človeku, ki se pogleda v ogledalo in tam vidi nekoga, ki dejansko ne želi videti, sem resnično začuden in prepaden (tukaj bi opozoril še na en zunanji simptom, ki sem ga opazil in sicer je ta, da se taki pred ogledalom vedno nekako napravljajo oz. zelo velikokrat rečejo kako so grozni na slikah (predvsem tistih, ko jih poslikaš v trenutku, ko se tega ne zavedajo in na to niso pripravljeni – se pravi takrat ko niso narejeni in so taki kot so v resnici). Res čudno in po drugi strani mi je tudi fascinantno to odkrivanje samega sebe in človeka na sploh, kaj vse je ta naša človeška bit sposobna narediti, samo da preživi…

“Burned”: Ker približno vem, kako se počutiš in če še nisi storil ničesar za sebe (v smislu samospoznavanja) en dobronamerni nasvet: vsi ti dnevniki, vsa opažanja, vsa upanja, da se bo zadeva spremenila čim prej opusti, in vse lepe besede za katere se oprimeš in ti dajo novega zagona čim prej začni ignorirati, če se v takšnem trenutku začneš spraševati kaj storiti, kaj pa če bo tokrat res tako in podobno, se vedno ko boš nesiguren v sebe spomni na PATKO, ker je res tako! Pusti vse skupaj, ker ni vredno! Verjemi mi, da žena ne čuti tega kar čutiš ti in ob tem ko ji želiš dopovedati kako ti je hudo z ciljem, da jo nekako prebudiš iz tega sna, ti jaz iz svojih izkušenj povem, da je Trnuljčica le pravljica, kjer se tvoja žena z “poljubom” ne bo zbudila (kot si jaz to predstavljam: ona tega enostavno ne vidi in jo tvoj čustven naboj dejansko plaši in duši oz. ker se dejansko ne zaveda kaj so resnična močna čustva in si z njimi ne ve kaj začet in ne ve kaj naj z njimi naredi jo to dela še bolj jezno in agresivno!)

Res sem šel skozi vse to, pri tem pa prebral veliko knjig, saj sem iskal odgovore, velikokrat sem dvomil v sebe in svoje občutke in v tisto kar doživljam, sem bil pač naiven kot veliko ljudi in verjel v lepe bleščeče besede (ja tudi mene so zaslepile)… Danes približno vem (pa sedaj nisem več tako prizadet, prestrašen, paranoičen in gledam na zadeve veliko bolj objektivno in neprizadeto, čeprav še zdaleč nisem iz tega sranja ven), da so se mi skozi življenje ponavljale ene te iste zadeve, kjer pa sem nekako prišel do spoznanja, (ki bi jih rad predelal s strokovnjakom) da izvirajo iz mojega otroštva, se pravi do moje primarne družine, kjer sumim nekoga, da ima enake težave in danes si sam pri sebi (naj povem da pri nekem psihologu še nikoli v mojem življenju nisem bil in naj me nekdo popravi če se motim) to razlagam tako, da sem skozi svoje partnerske veze podzavestno vedno iskal rešitve za tiste težave (hrepenenja in želje na tem področju) oz. za poraze iz otroštva z prepričanjem, da bomo sedaj uspeli in na nek način zmagali oz. od njih dobili tisto kar verjetno nismo. Ker pa zadeva temelji na podzavestni ravni si verjetno pri tem poizkusu iščemo tudi poligon ali osebe, ki so čim bolj podobne “domačemu” terenu z namenom, da bomo pri tem imeli čim bolj podobne okoliščine in tako tudi (kao) prednost in na koncu “zmagali” si tako podzavestno iščemo podobne partnerje in če ne spremeniš strategije in konec koncev tudi igralcev (govorim o zavedanju tudi nezavednega dela nas), nas vedno znova “premagajo” in se tako vrtiš v začaranem krogu enih te istih napak, pri tem pa je izid tega že v naprej jasen in dokončen – si neke vrste na enak način in (verjetno) tudi potencirano zopet prizadet kot prvič.
Mislim, da je zelo pomembno, da se tega vsak pri sebi najprej sploh zave (tistega kar se ne zavedaš ne moreš odpraviti) in potem odpravi (pa ne samo na tem področju svojega življenja) in na koncu le tako lahko zmaga… Vse drugo se mi zdi, da je jalovo početje….

Evo zdaj pa bom končal, saj sem se zopet preveč razpisal in če sem kje kaj zamutil oz. nisem česa dokočal mi oprostite in mi to prosim povejte… Če komu pomaga super, če pa ne pa naj to vsak vzame zgolj kot informacijo. Škodilo verjetno ne bo nobenemu… 😉
Lepo se imejte

Dobro jutro,

berem, berem in še vedno berem zgodbe MOM in ne-MOM udeležencev. Hude, žalostne, tragične in tudi malo smešene.
Nasveti strokovnjakov se glasijo: poskrbite zase, naučite se postavljati meje. Ok, razumem, da moraš poskrbeti zase, da se ti ne zmeša in ti končaš na psihiatrije. Ampak, kako naporno je to večno “postavljanje meje” nekomu, ki jo bo vedno znova poskušal prestopiti. Kaj ni to še hujše mučenje samega sebe, ko vendar veš kaj je samoumevno in te nekdo vedno znova postavlja v položaj “samoobrambe”, kar po mojem je postavljane meja.
To je v praksi nekako tako: naročiš geometru, da vzpostavi mejo tvoje parcele, jo zakoliči in zadeva je opravljena. Potem pa pride sosed, ki zmeče mejnike ven in si spet na tem, da ne veš kje so te nesrečne meje. (Res sem tole povedala malo karikirano, ampak je v osnovi res.)
Mislim, da je najbolj pametno, poslati k vragu tekšnega MOM-a in reeeees poskrbeti zase tako, da ga nikoli več ne zagledaš v svojem vidnem polju.

Malo skeptična!

Se popolnoma strinjam s teboj, da postavljanje meja ne obrodi sadov, samo podaljša agonijo. Vsaj jaz imam take izkušnje. Ko sem postavila meje, je bilo velikokrat še huje in ga tudi to ni streznilo. Zadnja meja, ki sem jo postavila je ločitev in verjami mi, to je bila ena najteżjih mojih odločitev. Ampak, ko prideš do točke, ko nižje ne gre, ko si deležen vsakodnevnih obtoževanj, žaljenj, nasilja, ki ga alkohol še spodbuja enostavno daš roke stran. Samo tvoj trud ne pomaga, če sam nič ne stori. Mene je dobesedno izmozgal s svojimi dnevnimi napadi name, brez vzroka in tudi umikanje v drug prostor ni pomagal, pogovora pa itak ni zmožen. Cel dan preżivlja pred računalnikom in predviđvam da jamra in stoka vsaki, ki ga hoče poslušat. Meni se dobesedno meša od njegovih prihajanj in odhajanj, pa selitev, njegovih promiskulitne nagnjennosti, se pa čudim koliko žensk takim ljudem naseda. Pa sva oba blizu 60 let in skupaj več kot 40 let. Iz mojih izkušenj vam zagotavljam, da je vsako leto slabše. Sama se bojim, da tudi ko bova uradno ločena ne bo miru, saj se ne drži niti enega dogovora, čeprav sam predlaga.

Pozdravljena Žena1!

Tudi midva sva okoli 60-ih, le s to razliko, da sva skupaj “šele dolgih” 10 let. Sem ena tistih, ki mu je nasedla kot prekooceanka na koralem grebenu. Mi je njegova bivša žena, ki ga je prenašala 30 let, pošteno povedala, kako je “življenje z njim lepo.”
Ampak sem verjela njemu, ne njej, ker je bil tako prepričljiv, da so mu nasedli vsi odvetniki, celo policaji, ki so jo branili pred njegovim nasiljem in celo sodnik, ko ga je tožila zaradi “nevemkakšnih ceremonij.”
Maja se bo moje stanovanje spraznilo, ko odide najemnica. In imam že spakirano večino svojih stvari. Sem mu povedal, da odhajam, ampak dvomim, da se bo kar tako “predal brez boja.”
Na rože, svečana kosila in kakšen parfum, ne padam več, ker sem ga “zagledala v pravi luči.”
V bistvu je res en velik revež, ki je ostal sam in mooooordaaa bo “še kakšna nasedla”, prav veliko pa prav gotovo ne.
Lep bodi.

Me kar mrazi, ko berem vaše zgodbe, zato ker stvari poznam dovolj od blizu, da vem, kako uničujoči so ti odnosi o katerih pišete.

Sama imam očeta z MOM (brez postavljene diagnoze, seveda), ki jih iz mojega odraščanja naredil živ pekel, kot si lahko predstavljate. Verjetno si predstavljate tudi, kako je potekala ločitev med mojima staršema in kako se je vlekla.

V začetku dvajsetih sem uspela predelati družinske travme in se lotiti življenja, vsaj tako se mi je zdelo kar nekaj let. Potem pa udarec, ki je udaril naravnost v sredo mojega življenja. Dolgoletno partnerstvo, skupno življenje in načrti za prihodnost, vse se sesulo. Najprej ni noben košček spadal nikamor, potem pa sem počasi sestavila, da živim z nekom, ki ima narcisitično motnjo. Dobesedno se mi je svet sesul in vse je prišlo nazaj, tudi to kar sem na poti v odraslost predelala.

Sedaj se spet sestavljam, še vedno sem prazna in mrzla od vsega, kar je bil odnos, ki sem ga jaz imela za partnerskega, ampak počasi bo menda šlo.

Želim vam veliko moči, potrpljenja in … bodite nežni in dobri s sabo.

Nič čudnega, da si nasedla lepim besedam, jaz sem nasedala 40 let. Enkrat te kuje in občuduje v višave, ti vse nudi in še več kot rabiš v materialnem smislu, drugič te pohodi kot smet na cesti, ne prispeva niti za osnovne stroške,da te kaznuje, ker si kao ti trmast in ne razumeš in delaš cirkuse iz tega, ker te je prevaral, ker te je pošteno premlatil, ali samo malo udaril. Saj je to moral storiti, ker sem bila nemogoča, ker se nisem strinjala in sem si upala povedati svoje mnenje.

Saj to je značilno za njih,da vsakinovi razlagajo kako so nesrečni doma, da ga žena ne razume,da noče saxa z njim itd. Pozablja pa na vse nasilje , ki ga izvaja doma. In seveda ljubica nasede in zgodba se ponavlja. Verjami nobena žena se po toliko letih ne loči iz čistega miru. Jaz sem dala tožbo za ločitev, skupnemu znancu je rekel,da se razhajava in nič drugega.

Se mi zdi,da bi morali imeti društvo svojcev z MOM, da bi bili ljudje bolj osveščeni kaj sploh MOM je in kako je težko iz tega pekla priti ven, ker te vmes nebesa spet premamijo. Prav zanimivo bi se bilo dobiti in malo več poklepetati.

Pozdravljena Žena!

Lahko bi se srečali. Pa ne zato, da bi “jamrali in tolažili” druga drugo. Preprosto zato, da se vsedeva h kavici in kakšno lepo rečeva.

Predlagam, da mi posreduješ svoj @, ker moj se glasi na moje pravo ime in priimek, pa ga ne bi izpostavljala vesoljnemu svetu. Ali pa ga pošlji na e-mail: [email protected] moderatorki GittiAni. Ker sva že kontaktirala, ji bom sporočila, da je zame. Morda bo uspelo.

Meni zelo pomaga, literarno ustvarjane, ker vse “izlijem na papir.” Pa hči, zet, vnukinja in nekaj res pravih prijateljic.

Počasi mi postaja jasno, zakaj sem “tako naivna.” Iz pojasnil, ki ga jih je napisala modaratorka Gitta sem razbrala, kakšno je življenje otroka MOM matere. Moja je bila vzorčni primer. Naj počiva v božjem miru, ampak zaslužila si ga ni. Vse otoke nas je skregala med seboj, čeprav niti sami ne vemo zakaj.

O tem sem napisala zelo trpko pesem, naslov sem ji dala Šest. Takole gre:

Toliko nas je bilo
na začetku.
Prvi je odšel on,
kar tako brez razloga.
Ona se je obotavljala
še desetletje.
Ostale smo štiri
vsaka v svojem kotu
velike, mrzle hiše.

Šest ni pravljično število.

Za malo skeptična

Tudi jaz imam tak mail, bom zdajle posredovala moderatorki moj mail in gsm

Nekdo ki ve:
Po statistiki WHO je v populaciji 11 odstokov ljudi z različnimi osebnostnimi motnjami (te se dostikrat med seboj tudi prepletajo) Tvoje opažanje, da jih je velikoje torej pravilno :-))) Od tega je cca 6 odstotkov mejne osebnostne motnjeTudi žensk z MOM je ogromno. George P Simon je o tem napisal zelo dobro knjigo Character disturbance – The phenomen of our age. ( book depository com cca 10 eu in zastonj poštnina)

Osebe z motnjo imajo rade okolje, kjer je struktura ( ker imajo težave z lastno identiteto) to je politika, vojska, šola, bolnica…in veliko njih tudi v new ageu. Izkoristili bodo prav vse , tudi duhvno rast, da bodo opravičili svoja dejanja. In meni so takni tudi eni hujših, ker izkoriščajo nekaj lepega za svoje ne preveč lepe namene.

Večna svojcev, ki se znajde v odnosu z osebo z MOM ( ali drugimi osebnostnimi motnjami) potrebuje pomoč, ker je ven iz tega res zelo težko iti in ker se iz takega odnosa skorej ne moreš izvleči nepoškodovan. Če pišeš na mail ne [email protected] se lahko pozanimam iz tvojega okolja in najdem kakšnega res usposobljenega terapevta. Če ne zaradi drugega, da se stvari hitreje premaknejo in da imaš nekoga, ki je nevtralen, da se lažje izpleteš iz nekaterih situacij kjer nisi povsem prepričan, kako reagirati.

GittaAna

Kdaj bo konec je odvisno od tebe Žena1. Osebe z MOM so mojstri v ustrahovanju, pa naj bo to subtilen ali nasilen. Stvari se ne spremenijo, dokler jiim ne postavimo mej. Najprej je zaradi tega še hujše, potem pa, če vstrajamo in se ne pustimo več ustrahovati, če mu ne dovolimo več, da počnejo kar počnejo ( ne glede na to, kako zaradi tega padajo ven in norijo) se stvari obrnejo na bolje. Če se zanašamo samo na to,da se bo enkrat ( samo od sebe) kaj spremenilo gre ponavadi samo še na slabše. Razen v primeru, da oseba z MOM najde bolj primerno žrtev zanjo in v tem primeru bo odšel ( odšla) ne da bi se še kdaj ozrla nazaj.

GittaAna

Pozdravljena malo skeptična.
Pri postavljanju meja ne gre za drugo osebo. Ne gre za to, da ti NJEMU ali NJEJ postaviš mejo. Gre za to, da sam pri sebi razčistiš, kaj ti je ok in kaj ne, kaj boš še dopuščal in kaj ne, kaj je zate zdravo in kaj ne več. In se tega preprosto družiš ne glede na to, kaj drugi počne. Če čutiš, da je zate bolj zdravo, pametno in da ne zmoreš ali nočeš več je torej tvoja meja to, da mu rečeš adijo , spokaš in greš.

Pri tem ne gre zgolj za osebe z MOM. Ves čas postavljamo meje, vsak ima svojo osebno mejo, kjer se čuti varnega, kjer je zanj ok. Ves čas jih zavedno ali nezavedno postavljamo. Pijančku, ki ga srečaš na cesti ne boš dovolil, da ti bo ves omamljen moril 3 ure. Ker ti to ne paše, ker se ti ne zdi prav, ker to ni ok. Sodelavcu ne boš dovolil, da se vtika v tvoje delo ali tvojje življenje več, kot ti paše…itd.

Težava nastopi pri tistih, ki se že v otroštvu zaradi različnih stvari niso naučili, kaj so to zdrave meje. Če so imeli starše alkoholike ali osebnostno motene ( in še zaradi drugih stvari ) se bili celo vzgojeni tako, da je prav, da se njihove meje kršijo, da svojih meja sploh ne smejo postavljati…itd. In to ostane globoko v nas, če s tem ne razščistimo. In zaradi tega smo še lažje žrtve mejnih oseb, ker nam ne delujejo alarmi takrat , ko bi moraali, ker se nam na nek način zdi “normalno” da smo mi odgovorni za počutje drugih, da se nas ne upošteva…itd. Zato dostikrat traja tako dolgo ( skupaj s tem, da so osebe z MOM odlične pri prefinjenem izkoriščanju naših šibkosti in naših najboljših plati) da ugotovimo, da smo globoko v dreku. In še potem dvomimo vase. Tako smo bili naučeni.

V eni od raziksav so sociopata ( brez vesti, čustev, egocentrični) postavili v hodnik, kjer so mimo hodile ženske. Videl jih je samo v hrbet in lahko je opazoval samo njihovo hojo. Povedati je moral, katera od teh žensk je bila posiljena ali kako drugače zlorabljena. Videl jih je samo nekaj sekund in NIKOLI se ni zmotil. Oni imajo izostrene radarje za naše šibkosti, za to, kdo in kako bi bil primerna žrtev.

Zato je ena od bistvenih stvari, da se začnemo ukvarjati sami s seboj in s tem, kaj si v resnci želimo, kaj msliimo, da si zaslužimo, kaj nas pritegne, kaj nas žene…in da se za začnemo učiti tudi zdravega egoizma, ki ga mnogo od nas nima. Nekdo, ki ma zdrave meje se bo veliko težje zapletel z osebnostno moteni . In če se bo, se bo dosti lažje izvlekel iz odnosa.

Če pa bomo zgolj čakali, kdaj bo tistemu na drugi strani jasno, da se tako ne more obnašati do nas, da bo končno ugotovil, da nam dela krivico, da bo končno ugotovil, da ga imamo radi in da ni prav kar počne…..potem je vse skupaj izgubljeno, ker se to pri teh ljudeh ne bo NIKOLI zgodilo. Kakršni so so in v večinimi primmerov se ne želijo v ničemer spremeniti , tudi če to zagotaljajo. Ponavadi to pomeni, da zgolj izščejo nove načine, s katerimi bi lažje manipulirali, kot so do sedaj.

S tem, da jim ne postavljamo mej ( pravzaprav s tem, da sami sebi ne postavimo mej) pa jim takšno vedenje samo olajašmo in ga še naprej omogočamo.

GittaAna

Pozdravljena Žena!
Moje izkušnje so takšne, da se oseba z MOM ne bo nikoli spremenila. Zato je edino, kar je lahko bolje vi sama. Res je, ko postaviš meje, preko katere ne dovoliš se jim čisto utrga, kar je razumljivo glede na njihov karakter in da gre pri tem tudi za borbo, da bi obdržali privilegije, ki jih imajo, da bi ohranili v kletki tistega, ki jiim omogoča življenje, kot ga živijo. In glede na to, da so izredno subtilni, kar se tiče zazanavanja naših šibkosti in na katere gumbe je treba pritistniti je lahko takšen napad uničujoč. Edino orožje pa je delo na sebi. Če se zavedaš svojih šibkih točk, jih ojačaš….in predvsem če vztrajaš se stvari obrnejo na bolje. On se ne bo sprmenil, lahko pa vi končno zadihate in zaživite takšno življenje, kot si ga zaslužite. Brez pomoči drugih je to zelo težka misija. Prevsem zaradi “megle” ( FOG) ki je opisana v knjigi Ne stopajte več po prstih . Gre za strah, občutek dolžnosti in krivdo (fear, obligation, guilt ) s katerimi nas osebe z MOM ( ali drugimi osebnostnimi motnjami) držijo v šahu. Ko enkrat meglo razkadiš svet vidiš čisto drugače in takrat se je tudi lažje odločiti, kaj je praav in kaj ne in predvsem kako postaviti meje in se jih držati ne glede na to, kakšne izbruhe ima tisti na drugi strani.
Vso srečo in ostanite z nami!
GittaAna

Psihopatom prijazno podjetje…hehahahahh…sej vem, da ni smešno, ampak n emorem si pomagati….Odlična ideja! Saj se dela tudi na ozaveščanju ( nekaj entuziastov), ker je res katastrofa, da tisti, ki bi to morali vedeti po defoltu ( učitelji, socialne delavke, pravniki…da ne omenjam strkovnjakov :-(( …) nimajo pojma in ne vedo, kaj več kot to , da osebnostne motnje obstajajo. Bližnji pa se izgubljajo v temi, ker jim ni jasno, kaj se pravzaprav dogaja, ker je to pri nas nekakšna črna luknja o kateri nobeden ne govori.

Stokovnjakov za to je pri nas zelo, zelo malo in takšni, ki v resnici nimajo pojma, lahko pri svetovanju tako svojcem, kot osebam z MOM naredijo res ogromno škodo. Nemalokrat se zgodi, da jih oseba z MOM namaže na kruh in tako postane psiholog, psihoaterapevt, psihiater zgolj orodje v rokah osebe z MOM in nevede (!!) prispeva k še večji zlorabi bližnjih ali pa vsaj k še večji zmedi. Sama imam izkušnje tako z dobrimi, kot z slabimi. In pri tistih slabih ( nevednih) sem doživela stvari, ki spadajo pod področje srhljivk.

Saj se dela tudi na ozaveščanju, nakaj malega ljudi ( tudi strokovnjakov) ki poskušamo vse, da bi se stvari premaknile na bolje in počasi , res počasi se tudi premika. Če si pripravljan prispevati tudi z svojim znanjem in izkušnjami piši na mail [email protected] in kakšno rečemo tudi o tem. Bom zelo vesela, če se pridruži še kdo, ki je dovolj utrgan, da altruistično počne tisto, kar bi v bistvu morali tisti, ki so za to plačani. Ampak, če ne bomo mi, kdo pa bo?? :-))

GittaAna