Pozdravljeni!
Pred tremi leti sem zbolela za depresijo, proti kateri jemljem zdravilo Welbutrin 300, imam tudi psihoterapijo. Na depresijo sem sprva gledala kot na “zbir” vseh stresnih dogodkov, ki so se zgodili, sama je niti nisem prepoznala, diagnozo mi je postavila osebna zdravnica. Sedaj je depresija “stabilna” se pravi kot da mi je postala del življenja, kar pa me je pričelo motiti. Velikokrat se počutim utrujeno, upočasnjeno, pogosto se moram prisiliti, da se lotim npr. urejanja računov (čeprav bi mi vzelo le 10 minut, odlašam do zadnjega), tudi časa, da sem sama imam dovolj, pa ga ne izkoristim za osebna zadovoljstva, temveč za računalnikom, knjigo. Za gospodinjska opravila pa redno skrbim.Naj povem, da je to “izboljšana” slika začetnega stanja, ko sem po razvezi (zame največji stresor), včasih pod kovtrom pretičala celo popoldne, pa še noč, ni mi bilo ne, da bi se tuširala, ne jedla, nič… Naj povem, da sedaj imam osebno higieno zadovoljivo, prav tako prehrano. Moti pa me ta pregrada, ki bi mi iz depresije pomagala v to, kar sem bila: dokaj optimistična, zanimalo me je ogromno stvari, z veseljem sem se lotevala novih stvari, potrpežljiva sem bila z otroci… V enem od “boljših” trenutkov sem sicer našla nekaj zase – hribe, tek. Vendar je to le fizično izboljšanje, v psihično, intelektualno pa (še) ne zmorem dovolj energije oz. se ne znajdem.
Kadar pa imam slabše dni, pa pogrevam misli na zakon, kaj bi, kako bi… – včasih sem tudi pomislila na samomor (tu sva s psihoterapevtko sklenili strogi pakt ukrepov, ki se jih moram držati in se jih tudi držim).
Po klasični medicinski doktrini vem, da je zdravila proti depresiji potrebno jemati dlje časa, ali celo doživljenjsko. Zanima me, ali je “domet” teh zdravil ta, da pozdravi, ali “samo” ublažitev stanja, kajti želim si več od vzdrževanja stanja, kot sem ga opisala. Drugo vprašanje, ki me zanima pa je seveda povezano s homeoptaijo, kako bi si lahko pomagala tukaj.

Lep pozdrav!

Lep pozdrav!
Pozdravljeni in hvala, da ste z nami podelila svojo izkušnjo. Je namreč precej pogostna in v javnosti preslabo predstavljena. Mnogo pacientov se na homeopate obrača s podobnimi težavami. Nekoč so zboleli s hudo brezizhodnostjo, ki ima v praksi zelo pestro simptomatologijo, ki jo je šolska medicina vkalupila v diagnozo depresija, dobili so enega, tudi več različnih antidepresivov ali pa kombinacije raznih psihofarmakov, stanje je šlo na bolje, a je vseeno človek zelo daleč od tega, kar je nekdaj bil. Neka pacientka mi je povedala zanimivo primero, da ti antidepresivi dajo tak občutek, kot bi te nekdo priklopil na elektriko, tako da energije je dovolj, občasno celo preveč, raznovrstna psihična simptomatika pa v osnovi ostaja nepremenjena. Strahovi, vprašanja o smislu, nemoč, neodločnost, nezmožnost iskrenega veselja, igre, uživanja lepote…
Velikokrat seveda antidepresivi tudi boljše popravijo težave, a objektivna resnica o njihovi koristnosti je manj bleščeča, kot je to v javni zavesti. Zato čestitke za pogumno pričevanje in da, domet antidepresivov je pogosto zelo omejen. Niste vi nenormalni, da ste kljub AD še vedno precej v slabi koži.
Je tu mesto tudi za homeopatijo? Z veseljem vam sporočam, da je. Drži pa, da je pravo zdravilo precej težko najti. Deloma zaradi zabrisane izvirne klinične slike, deloma zaradi težke opisljivosti duševnih stanja na splošno, tako da imamo opraviti z bolj nediferenciranimi simptomi, svoje pa prispeva tudi težavno vrednotenje učinka predpisanega zdravila, ker imamo kemično “coklo”, ki tudi nekoliko antidotira učinkovanje homeopatskega zdravila.
A se da, kar precej pacientov imamo, ki so s pomočjo homeopatije iz podobnih stanj spet “zaživeli”. Zdravljenje pa zaupajte res samo izkušenemu zdravniku homeopatu.