Pozdravljeni!
Imam problem ki je verjetno psihične narave, vendar ker kvari moj odnos s partnerjem sem odločila da vas povprašam za mnenje.
Že en lep čas imam čudovitega partnerja s katerim imava zelo lepo spolnost.
Občasno pa se mi pojavijo težave, ne vem…najlažje opišem na primeru, nap. cel dan si že želiva intime, vendar zaradi prisotnosti otrok to ni možno, zvečer ko mlajši del družine zaspi in imava končno čas za naju pa tisti čar in želja po intimi izgine. To si oba priznava in se načeloma ne obremenjujeva s tem, vendar ker vem da si me partner v vsakem primeru želi ga z malo vspodbude dovolj vspodbudim da pride do spolnega odnosa čeprav meni sploh sploh ni do tega. Spolni odnos je slab, ker meni ni do spolnega odnosa in zraven sploh ne uživam, po spolnem odnosu se počutim psihično zelo slabo, prav tako partner ker se zaveda da takšni spolni odnsoi ne vodijo nikamor. Ampak enostavno ni dovolj močen da bi pred spolnim odnosom rekel odločni NE, jaz pa tudi ne.
Bilo je že veliko slabše, ko sva večkrat imela na mojo pobudo spolne odnose pri katerih sploh nisem uživala in so me psihično čisto uničili. Po pogovorih sva se odločila da s takimi spolnimi odnosi popolnoma prekineva in se podajava v intimo samo ko bo pri obema želja zelo močna.
Jaz se počutim psihično zelo šibko na tem področju.
Imam zelo slabo izkušnjo iz preteklosti, ko sva z bivšim partnerjem imela preveč spolnosti (mislim da sem pač ženska ki potrebuje nekoliko manj intime) in si me je bivši partner prepogosto jemal, jaz pa nisem želela sodelovati ker mi je bilo preveč spolnosti in mi je bila res v breme, ker se včasih niti stuširati in spraviti v posteljo nisem mogla brez da nebi bivši partner izkazal močno željo po intimi. Spolne odnose sem takrat resnično zasovražila. V tistem odnosu sem se res velikokrat počutila kot ženska ki daje partnerju svoje telo da se on pač zadovolji.
Sedanji partner je popolnoma drugačen in se sicer v spolnosti res odlično ujameva, velikokrat nama je prav smešno ker sva ugotovila da očitno oba potrebujeva nekoliko manj spolnosti, nama je pa takrat ko do nje pride sicer zelo zelo lepo. Kadar nama do intime ni, ali pa mogoče le meni ni, moj sedanji partner nikakor ni užaljen če predlagam da nebi šla v spolnost, celo vesel je ker spolnost na silo je res res slaba stvar za partnerstvo in tega se oba zavedava.
Včasih pa se mi zgodi to da se psihično sesujem in želim spolni odnos čeprav sama nisem pripravljena. Takrat se počutim kot bi se ujela v neko zanko in delam nasprotujoča si dejanja, želim spolni odnos čeprav se v istem trenutko dobro zavedam da me bo ta spolni odnos uničil. Partner je včasih na začetku še odločen vendar po malo predigre popusti, potem po spolnem odnosu pa je obema žal in hudo. Sama se med spolnim odnosom počutim slabo, ni mi priejtno, kot ženska katere glavna naloga je zadovoljitev moškega. Po takem spolnme odnosu sva potem oba zelo pobita in psihično precej na dnu.
Včasih se mi zdi tole kot začaran krog, nekako se ne znajdem najbolje kako naj prekinem, ker vem da če bo šlo tako naprej, bom spet zasovražila spolnost in bo trpel tudi partnerski odnos kar pa ne želim ker imam res čudovitega partnerja. Boli me ker vidim da tole tudi njega muči, trudi se vendar nama bolj slabo uspeva, zato se tudi obračam na vas.

Hvala za vašo pomoč in lep pozdrav.

Spoštovani!

Mislim, da bi vaše vprašanje zahtevalo več časa in izkušnjo skupnega dialoga s partnerjem na to temo.
V ozadju prepoznavam potrebo po bližini in telesnih izrazih bližine, ki je bila nekako »poškodovana« v vašem prejšnjem odnosu. Tukaj so nastala vaša prepričanja glede svoje podobe in vloge ženske ob moškem (je objekt za zadovoljevanje seksualnih potreb moškega) in prepoznavam tudi čustvene poškodbe, ki so ob teh izkušnjah nastale. Kot da imate neko sliko v zelo močnem okvirju.

S to sliko ste prišli v nov odnos in videti je, da podobna dejanja (spolni odnos) prikličejo to staro sliko, skupaj z vsemi občutki in ranami.

Po drugi strani so v odnosu tudi partnerjevi občutki, prepričanja, potrebe…

Delo na tem, da izkušnje s sedanjim partnerjem postavite v nov okvir in mu določite nov način doživljanja v svojem telesu, je za ta način odgovora na daljavo prevelik zalogaj. Verjamem, da si oba s partnerjem zaslužita uživati v tem odnosu brez starih zadreg, tudi verjamem, da se zmoreta pogovoriti o svojih potrebah glede doživljanja intimnosti in o vedenjih, ki vama pomenijo kvalitetno spolnost. Vendar gre pri tem za čustveno delo, ki je osebne narave in zahteva določene pogoje, kar na način odgovarjanja na forumu ni izvedljivo, ampak je mogoče le na način osebne izkušnje.

Lep pozdrav,

Dober večer!

Zahvaljujem se vam za odgovor.
Res ste dobro napisali in zadeli odgovor. Zanima me če je mogoče da bodo težave s časoma izzvenele, minile-ob primerni-dobri spolnosti in dobrem odkritem partnerskem odnosu?
Ali bi vseeno bilo dobro poiskati pomoč? Imam sicer občutek da se težave manjšajo-ravno zaradi dobre spolnosti, pa vseeno-sem odprt človek, prav tako moj partner in bi brez težav šla na kakšno terapijo-terapije če bilo to zaželjeno.

Zanima me še ena stvar, s partnerjem še nisva prav zelo dolgo skupaj- cca leto in pol. Ponavadi takim parom še vedno cveti kamenje od zaljubljenosti in je spolnost zelo pogosta, pri nama pa je nasprotno. Zelo se imava rada, ko sva skupaj je najin čas zelo prijeten…skratka nekak sorodni duši.
V intimi pa sva rahlo zmedena-trudiva se za čimlepšo spolnost in nama relativno dobro uspeva, vendar se v spolnost podajava precej redko. Naju osebno to sploh ne moti-se odkrito pogovarjava, nekak sva začela razmišljati da mogoče pač takšna sva-dva človeka ki potrebujeta manj intime, a se imava vseeno zelo rada in je intima kadar je zelo lepa. Le pogosta ni, včasih 1x na 14 dni…včasih nekajs polnih odnosvo zaporedoma in potem dolgo ne…saj pravim naju to ne moti ker se v prvi vrsti želiva in se imava res lepo že s tem da sva skupaj. Vseeno pa naju je mogoče malo strah, če je tako res vredu…

Hvala in lep pozdrav!
Vanila

Spoštovani!

Hvaležen sem vam za odziv.
Partnerski odnos razumem kot nekaj, kar nastaja ob sodelovanju in vplivu dveh ljudi, kot nekaj, kar dva ustvarjata v odnosu skupaj in ne nastaja po načelu vzroka in posledice. Torej je vse, kar se dogaja v enem od partnerjev že sestavina odnosa. Če ni učinkovitega načina, kjer bi vse to partnerja med seboj lahko delila, prihaja do zapletov ali stisk. To mislim na splošno – velja tudi za partnerski odnos, v katerem živim sam.

Glede pomoči je moja izkušnja pri delu s partnerskimi odnosi, da se vse več ljudi zaveda pomena kvalitetnega odnosa in jim je pomembna kvaliteta življenja. Zato prihajajo na treninge učinkovite komunikacije, ki lahko potekajo kot delo v paru ali delo v skupini. Ne, ker bi bilo z njimi kaj narobe, ampak, ker si želijo izboljšati kakovost. To pomeni, da se učijo prenašati sporočila iz svojega sveta v to, kar je doživljanje odnosa z nekom, učijo se zavedanja potreb glede bližine, komunikacije o čustvenem dogajanju v sebi. Vedno me prav gane, ko vidim, da se dva različna svetova srečata v medsebojni empatiji, ko se odprejo načini, kjer partnerja zmoreta deliti najbolj pomembne vsebine med seboj. In na tak način se zgradi prostor intimnosti, kjer je sprememba v spolnosti in zavedanje bližine, samo nujna posledica.

Lahko si ogledate eno možnost, ki je brezplačna in jo brez zadrege priporočim:
http://www.vezal.si/treningi/okrepcevalnica-za-starse/
Vem, da je na trgu veliko ponudbe in veliko možnosti. Vsekakor je verjetno najboljše priporočilo glede tega, kje poiskati pomoč, priporočilo ljudi, ki že imajo izkušnjo.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!

Ponovno vam pišem ker se mi je zgodil preobrat.
Pred časom sem pri intimi ugotovila da je postalo vse več položajev pri katerih sem se počutila izredno slabo. V glavi se mi je oglasil alarm da tole pa res res ni vredu in da moram ukrepati takoj.
S partnerjem sva se precej pogovarjala. Oba naju je resno zakrbelo.

Pisala sem že da lahko v intimi zelooooo izklopim čustva, čeprav sem sicer zelo čustven človek.
In zgodilo se mi je nekaj drugega. Kot bi prestopila mejo. V zadnjem času sva precej intimna, praktično vedno na mojo pobudo. Vendar se mi dogaja da me spolni odnos ki me je še nedavno čustveno in psihično popolnoma uničil, sedaj sploh ne dotakne. V intimi popolnoma izklopim čustva, delamna tem da partnerja čimbolje zadovoljim in sam priznava da ima sanjsko intimo.
Tudi po spolnem odnosu se ne počutim slabo, vesela sem ker sem svoje delo opravila dobro, ker je partner zadovoljen, čustveno me sploh ne zlomi, sploh se me ne dotakne. Grem in se umijem, ter živim dan naprej. Spolni odnosi me ne bolijo, niti položaji ki so mi bili prej najbolj grozni sedaj ne predstavljajo nikakršnega čustvenega problema.
Partner vsega tega ne razume in pravi da ima vendarle samo še eno res veliko željo-da bi jaz uživala. Ker sem že in to zelo zelo in ker sem res nedolgo nazaj-tik pred tem preobratom to tudi izrekla na glas-da si res želim intime kot je bila včasih.Pa vendar se mi zdi čisto nemogoče. Nerazumljivo, kot bi mi potem ko sem recimo končala faks z odliko rekli naj grem nazaj v srednjo šolo. Pred dnevi sem prvih nekaj trenutkov intime celo uživala vendar se mi res ni dalo več dalje in sem takoj preklopila na drugo stran.
Ne čutim želje, potrebe da bi jaz uživala če pa sem prišla tako daleč da imam lahko intimo-in to odlično brez da bi bila jaz čustveno vezana nato. Taka initima me tudi mnogoooo manj utrudi kot včasih ko sem uživala ali vsaj poskušala uživati.

Vseeno pa me je strah. Vse tole je zame vseeno le nekaj čisto novega in strah me je ker ne vem kaj to pomeni. Ne najdem več krivulje, prej sem čutila krivuljo-ob slabi intimi je šla navzdol, sedaj pa sem jo zgubila. Ne vem ali takšna sprememba pomeni dolgoročno pot navzgor ali pa le krivulja tako hitro pada da ne utegnem več slediti. Strah me je slednjega vendar je mogoče trenutna intima preveč udobna zame da bi si priznala da je temu tako.
Čeprav včasih je tako da gre nekaj časa pot dolgo navzdol dokler ne pride do dna. Ko ne more drugam ker na dnu je že gre nazaj gor. Obstaja možnost da krivulja vseeno gre navzgor, vendar glede na vse imam občutek da ne.
Zmedena sem, vse to je preveč novo zame…zato sem vam tudi pisala.

Hvala za vaše mnenje že vnaprej.

Spoštovani!

Veselim se vaše spremembe. Očitno ste našli stik z načinom, ki bolje deluje. En del tega uspeha je vaš fokus na partnerja.

Ostaja pa drugi del, ki zadeva vaš del uživanja. Kar ste napisali, razumem kot bi imeli v sebi prepoved do uživanja. Iz vašega prvega zapisa vidim v tem smiselno povezavo. Vaše izkušnje iz preteklega odnosa so kot bi ostale čustveno nekje ujete. Zdaj se pojavljajo podobna čustva in je kot bi to sprožilo (oz. odpiralo) minule bolečine in travme.

Kar verjetno potrebujete, je nov okvir za čustva, ki so povezana z uživanjem. Mislim na novo zavedanje, da je v tem odnosu varno za izražanje čustev in doživljanje užitka. To zadeva proces dela na sebi, pri tem je partner lahko v veliko pomoč. To lahko dosežete sami, v nasprotnem primeru pa sam v procesu osebnega in partnerskega dela v takih primerih pomagam ljudem, da priklopijo v preteklosti odcepljene dele (čustva, misli, vedenja…) v sebi.

Lep pozdrav,

Se opravičujem, če bo tole zvenelo grdo. Nočem, ampak ker je to forum, predvidevam, da te zanimajo mnenja drugih. In moje mnenje je, da tole ni intima. Tole je seks, kot je seks, ki ga “kupiš”, in jaz tu intime ne vidim.

Seks zate je pač delo, ki ga opraviš za moža.

Lepo, da se bolje počutiš… pa se res? Ker mene bi pa tole na dolgi rok ubijalo.

Saj ne rečem, seks je lahko ok. Ampak če se greš to s partnerjem, in če to imenuješ “intima”; in hkrati praviš, da čustva povsem odklopiš, potem je tu meni nekaj zelo zelo narobe – ker ja, seks to je, intima pa ne, ker intima vključuje čustva.