Lp, že tri leta,skor 4 se ubadam z prenajedanjem in bruhanjem..poskušala sn že tudi stradati vendar po treh dneh in pol obupam,se nažrem ker ne zdržim več in izbruhan vse..potem se počutim kot da bi me kdo povozil..v glavi imam nek cilj,ki ga želim doseči vendar nevem kako,že toliko časa se trudim,nevem res. tudi telovadn in vse. NPR. Dva dni skoraj nič ne pojem,kakšnih 150kcal v dveh dneh,nato danes obupam,letim v trgovino,kupim 300g čokolado milko (največja od milk) in dejansko sama pojem celotno čokolado,pojem jo v roku 10minut,dobim občutek krivde,živčnost prične in izbruham..po eni strani raje vidim,da stradam ker potem vsaj bruhat nerabim,vendar me premami hrana in nevem res. Drugače sn velika 171cm in tehtam 57-58kil. Zanima me če je to kaj s psiho povezan al neki? Res sm zablojena..

Pozdravljena “Justmee”,

vzroki za motnje hranjenja so različni – tveganja, da je nekdo bolj občutljiv, da zboli za motnjami hranjenja izhajajo iz družine ( npr., odvisno od tega kakšen odnos so imeli starši do hrane – mama npr., če je veliko hujšala, stradala, in potem otrok vzame to vedenje za sporočilo, da je to potrebno, npr., če je kdo izmed staršev telesno ali duševno bolan in se otrok boji za starša, posledično se ne počuti varnega in se lahko razvije nizka samopoda in nizko samozaupanje vase, hrana pa lahko postane zatočišče, če je oseba doživela nasilje v družini – fizično, spolno, čustveno, ali je prisoten alkoholizem v družini, slab odnos med staršema in otrok vstopa v ta odnos kot rešitelj, razsodnik,ipd,… in še več različnih vzrokov), po drugi strani je tu vpliv medijev – sporočila kako naj bi telo izgledalo (biti suh), spremenjena vloga ženske v družbi (zaposlena, vendar hkrati zahteva, da je mati in da skrbi za družino), potem so tu še biološko-genski dejavniki (čezmerna teža otroka v otroštvu, ob rojstvu – debel otrok je lahko tarča posmeha vrstnikov in jeze staršev. Čeprav kasneje shujša težko popravi slabo samopodobo; potem so tudi osebnostne poteze, – pridnost, perfekcionizem, pretirana želja po zadovoljitvi okolice in ob tem zanikanje lastnih potreb).

Vzrok za to, da se pri nekom razvijejo motnje hranjenja so tako na eni strani delno biološki (podedovani geni npr.), na drugi pa psihološki, sociološki in kulturni.

Mogoče boš našla, da kaj od zgoraj omenjenega velja tudi zate, mogoče ne, vendar razlog zagotovo obstaja. Kot si že sama ugotovila gre za boj med tem ali ješ in strahom, da se boš zredila in tem, da ne ješ. Hrana je strategija reševanja problemov, kadar jih na drugačen način ne moreš rešiti. Če bi želela s tem prenehati, se res odločila, bi bilo dobro, da si poiščeš strokovno pomoč.

Upam, da si dobila kakšen odgovor zase. Drugače pa še kar piši.

Lepo pozdravljena,

Tatjana