http://www.delo.si/druzba/panorama/zoran-milivojevic-ce-je-prijetno-se-ne-pomeni-da-je-dobro.html

Zoran Milivojević: »Če je prijetno, še ne pomeni, da je dobro«
Že s Formulami ljubezni je predvsem ženskam, ki čakajo na princa, dal vedeti, da se bodo še načakale.
Nika Vistoropski, Ona
tor, 26.02.2013, 06:00

Psihoterapevt dr. Zoran Milivojević je razburkal slovensko ljubezensko življe že s Formulami ljubezni, ko je predvsem ženskam, ki čakajo na princa, večno strast in kar je še podobne romantične navlake, dal vedeti, da se bodo še načakale. Razbil je nekaj mitov o ljubezni, da bi se ta prav zares lahko rodila. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšla zbirka njegovih kolumen pod naslovom Ulovimo ljubezen. Ko jih preberemo, morebiti ugotovimo, da je zadovoljstvo v dvoje celo bolj ulovljivo, kot smo si mislili.
Danes ženske od svojega partnerja potrebujemo toliko, kolikor je nekdaj ženski dajala vsa »vas«. Moškega potrebujemo za seks, kot duhovnega partnerja, inteligentnega sogovornika, kot nekoga, ki zagotavlja varnost … Kako je mogoče, da so se pričakovanja ženske v dokaj kratkem času tako zelo spremenila, ko pa je »novost« že to, da v zakon vstopamo iz ljubezni?

Razlog tiči v medijih in v romantični literaturi. Tudi ta, kot večina drugih trendov, se je začel v višjem sloju prebivalstva. Bogati so tisti, ki so se začeli spraševati o tem, kaj pomeni kakovostno življenje. Odgovor so našli v dobrem počutju. Ko pa človeku postanejo lastni občutki najpomembnejši, začne bežati od neprijetnega in skuša kar najbolj uživati. Ljubezen je postala pot do užitkov: našla bom partnerja in potem bo moje življenje srečno. Začeli smo jo idealizirati. Z vseh strani nas bombardira ta mit o ljubezni. Kolektivno smo hipnotizirani. Na svojih predavanjih skušam pokazati, kako od zunaj gledajo na nas, Zahodnjake.

No, in katera ljudstva bi se nam najbolj smejala?

Eden od mitov o tragični ljubezni se pojavi z nastankom civilizacije, v Perziji. Gre za zgodbo o Priamu in Izbi. Njena struktura je podobna tisti o Romeu in Juliji. Gre pa tako: Dekle in fant se imata rada, a njuni družini nasprotujeta ljubezni, zato se videvata zunaj grajskega obzidja. Nekega dne pride ona na srečanje malce prej, a pojavi se lev. Prestraši se in pobegne, a medtem ko v paniki beži, ji z vratu pade šal. Lev ga povoha in umaže s krvjo, kajti pravkar je napadel žival. Nato pride fant, vidi levove sledi in krvavi šal ter sklepa, da je njegovo mladenko požrl lev. Od hude bolečine vzame nož in si ga zarije v srce. Malce kasneje se dekle vrne, vidi mrtvega dragega, vzame taisti nož in si ga – ker si ne zna predstavljati življenja brez njega – prav tako zarije v srce.
Cela drama.

Ja. Tragedija. Izvorno, si mislim, je to pedagoška zgodba o dveh – tepcih. Otroci, ne sklepajte dramatično na podlagi nepopolnih podatkov. Počakajte, premislite, da se z vami ne bo zgodilo podobno, kot se je s Priamom in Izbo. To je mit o tem, kako se nekaj ne sme početi, a so ga v 19. stoletju ljudje začeli brati kot nauk, kako je treba živeti. Kajti to je prava ljubezen! Prepoznamo jo po tem, da vsebuje žrtvovanje. In kaj lahko žrtvujemo? Del telesa, ali pa kar življenje!

Kdo se nam smeje? Azijci. Ne poznajo velikih zgodb o ljubezni, njihovo stališče je povsem drugačno. Čeprav, vedeti morate, da je Zahod agresiven. Izvaža življenjski slog, glamur. To, kar govorim, velja za obrobje, ne za večja središča, v katerih si Kitajke daljšajo noge in popravljajo oči. Tukaj se vidi moč medijev. Ljudje vpijajo slike, standarde lepote … Ko mediji niso bili vsenavzoči, smo namreč gledali svet okoli sebe, mamo, očeta, sorodnike. Danes so družbene vloge razpadle; ne vemo več niti, kaj je moško, kaj pa žensko. Zelo težko je najti nekoga, ki se bo z vami lahko združil v kakovostni zvezi.

Slehernik ima zdaj dostop do nepreglednega števila informacij. A vseeno ima še vedno mnogo ljudi največ težav ravno pri spoznavanju sebe.

Moje zaznavanje je drugačno. Dokler nimajo v življenju določene težave, se ne začnejo ukvarjati sami s sabo. To lahko pripelje do oblike narcisoidnosti, ki je sicer zelo razširjena. Ljudje namreč radi samega sebe postavijo v središče. Zdi se mi, da je t. i. delo na sebi postalo moderno, še posebno pri ženskah. Živimo v času eksplozije samozavesti. Včasih je obstajalo samospoštovanje – če nekaj dobrega narediš, spoštuješ samega sebe. Danes pa je vsak pomemben, je glavni lik svojega življenja, filma pravzaprav, v katerem izbira stranske vloge.

S sprejemanjem odgovornosti za svoja dejanja pa imamo še vedno precej težav. Z njo, odgovornostjo namreč, ni kaj veliko užitkov.

Sodobni tokovi, vemo, gredo v smer poudarjanja užitka. Otrok v nas je hipertrofiral in k temu prispeva sodobni način vzgajanja. Otrokom obljubljamo srečno otroštvo in jih ne pripravljamo za realno življenje. Ko odraščajo, pričakujejo, da se bo pravljica nadaljevala. Ljudje pomešajo kakovost življenja z užitkom in postanejo hedonisti. Ali je nekaj prijetno oziroma neprijetno, postane glavno merilo za to, ali je dobro ali slabo. Izgubila pa se je samodisciplina. Izgubila sta se tudi odgovornost in odrasli pogled na svet. Živeti življenje pravzaprav. Živimo podaljšano otroštvo. Tudi ko jih imamo 30, 40. Otrok ne želimo imeti, kajti le kako bomo potem šli na Havaje?! Kako bomo šli deskat?! Radi bi se le igrali. Izgubili smo se.

Romantična pričakovanja sodobnih žensk so presenetljiva. Emancipirana ženska zmore malodane sama zamenjati motor avtomobila, a ima do moških povsem enaka pričakovanja, kot jih je imela njena mama. Reciva kaj o ženski sredi tridesetih, brez otrok, ki ni v zvezi.

To je trenutno najbolj ogrožena populacija. Ženske v teh letih ugotavljajo, da nimajo več časa, in jih začne grabiti panika; imajo objektivni problem (zdaj je res težko najti primernega moškega). Velika večina se namreč uspešno poparčka med 25. in 30. letom. Kakovostni moški so tako že zasedeni. In kdo je na razpolago? Tisti, ki niso odrasli in so do 40. leta bežali iz resnih zvez. Na razpolago so ločenci, a tudi to je lahko problematično. Potem pa so tu še vdovci, ki pa jih v tej generaciji ni veliko. Izoblikovana ženska, ki je »delala na sebi«, ima kariero, denar, avto, svoje stanovanje, ki je uspešna, je lepa na pogled, bo zelo težko našla moškega, ki bi hotel z njo v resno zvezo. To je obdobje njenega življenja, ko ji tiktaka biološka ura. Želi otroka, a spet ne za vsako ceno. Želi imeti otroka z moškim, ki bi ga imela rada. In to je problem. Kako ga najti? Kajti tisto, kar je na trgu, ni zadovoljujoče. Da bi imela otroka, bi morala sklepati nesprejemljive kompromise.

In kaj delamo s kolegi terapevti? Pomagamo ženskam ugotoviti, ali se kje motijo. Ena največjih napak pri onih, ki verjamejo v mit romantične ljubezni, je, da čakajo. Čakajo, da bo moški tisti, ki bo pristopil prvi. In čakajo in čakajo. Ženska, ki čaka, je dostojanstvena, ne pokaže, da išče partnerja. In ko pride v določena leta, jo je sram, da je samska. Daje vtis, kot da je zasedena, poročena, mama dveh otrok. A v resnici nima partnerja in čaka, da kdo pride blizu. Te ženske »učimo«, kako definirati, kaj hočejo, postaviti cilje. Naloga dame je, da opogumi moškega, naj pristopi. Kako? Naj ga pogleda, večkrat, mu nameni nasmešek. On tako dobi signal, da se zanima zanj. Poskušamo tudi ugotoviti, ali ženska morda sabotira samo sebe. Ima preveč idealizirana merila, ki v realno življenje ne sodijo? Pa tudi če vse naredi prav, je v teh letih še vedno izjemno težko najti pravega moškega. A ni prav, da upanje ugasne. Je pa treba opozoriti generacije, ki prihajajo: Ej, dekleta, če ne boste uredile tega, kot je treba, se lahko zgodi, da boste imele kasneje velike težave! To naj bo javno opozorilo mladim puncam! A problem je, ker tega ne želijo slišati. Mislijo si, da je pred njimi še dovolj časa. Izbirajo si moške, ki so dobri za zabavo, ne pa za resno zvezo. Nato poskušajo iz frajerja narediti družinskega človeka, kar pa ni izvedljivo.

In kaj porečejo ženske, potem ko jim daste vse te nasvete? Ustvarjate tudi zgodbe o uspehu?

Ko jim vse to povem, je njihova reakcija ta, da si ne upajo narediti prvega koraka, ker, si mislijo, bo moški menil, da so kurbe. Ali to tudi druge ženske delajo, a tako je treba? se sprašujejo. Pa jim povem, da moški, ki ga ženska pogleda, ne bo pomislil, da je kurba, temveč da ima dober okus. (Smeh.) Zgodbe o uspehu … So. Najprej se jih spomnim nekaj, ki so nastale iz spoznavanja na internetu. Tri moje klientke so že leta v uspešnih zvezah, ki so se začele na spletu.

Kaj pa ženske, ki jim moški vztrajno govorijo, da so super, a da bi bilo bolje, če bi bila samo prijatelja?

To je kompliment.

Ja?

Kaj v resnici pravi moški? Če bi bil pripravljen na resno zvezo, bi te izbral.

Krasno. Ampak stara je 40 let, rada bi imela otroka in prijateljev ima dovolj.

Če bi bil jaz ta ženska, bi se vprašal, zakaj padam na moške, ki si ne želijo resne zveze. Mogoče je tudi, da ženska dela kakšno napako, je prezgodaj intimna, je preveč agresivna, tudi seksualno, dela nekaj, kar moške odvrača … Pogosto slišim to: »Super, ampak jaz nisem pravi zate. Če bi bila skupaj, ne bi zdržal, nisem dovolj zrel, prizadel te bom, tega nočem, zato v to zgodbo ne grem.«

Vaša knjiga Ulovimo ljubezen je zbirka zelo priljubljenih kolumen o ljubezni in odnosih, ki jih že tri leta objavlja časopis Politika. V eni od njih pišete o razlikah med poželenjem v času zaljubljenosti in ljubezni. Omenite tudi težave z erekcijo, o katerih pa moški ne govorijo radi. Se tudi oni odpirajo v govorjenju o sebi?

Moški ne želijo govoriti o seksu, razen o velikih seksualnih podvigih, čeprav se hvaljenje razume kot precej nedžentelmensko. No, razen morda pri mlajših moških … Ko je govor o spolnosti, je jasno, da smo z njo bombardirani z vseh strani. Mislim celo, da sodobne ženske preveč vztrajajo pri njeni pomembnosti. Kot ona od njega pričakuje, da mu zamenja celo vas, tako ona od sebe zahteva, da mu zamenja – celo vas. Da je pametna, lepa, odlična kuharica, da je seksi, in ne samo to, da je njen seksualni performans čisto nor, poleg tega pa naj bo dobra mama …
Tisto, na kar moški reagirajo na prvi pogled, je oblika telesa, erotična, seksualna privlačnost. A to je samo na prvi pogled. Raziskave kažejo, da zveze žensk, ki prehitro skočijo v posteljo, ne trajajo dolgo. Če prehitro privolijo v seks, bo moški z enim delom sebe navdušen, z drugim pa ji bo to zameril. Menil bo, da je lahka in tako neprimerna za stalno partnerico. Nenehno bombardiranje s seksualnostjo pri moških razvija pornografsko zavest. Moški se vzburjajo vizualno in problem pri tem je, da seksualnost in ljubezen nista povezani. Vizualni dražljaji hitro pojenjajo in to je tudi bistvo pornografske industrije. Če bi se moški nenehno vzburjal le na petih fotografijah golih žensk, bi kaj hitro propadla. Zahteva novo, novo, novo!
V praksi opažamo, da moški, ko niso več zaljubljeni, ko torej ni več »novega«, zapadejo v krizo seksualnosti, se ob partnerici ne vzburjajo več. Pri njih je seksualnost povezana z zaljubljenostjo, z ljubeznijo pa ne. Nekateri so potem sicer telesno zvesti, mentalno pa ne. Ko seksajo, mislijo na drugo. Nekateri nočejo več seksati, jih boli glava, so utrujeni, ker preveč delajo. Drugi si najdejo ljubimke, nekateri se ločijo, ker da to ni več to.
Za tiste pare pa, ki se odločijo ostati skupaj, obstaja cel niz terapij, ki jim pomagajo preoblikovati odnos do svoje seksualnosti, jo povezati z ljubeznijo. Naj moški razume, da mu ni treba imeti erekcije za pristop k ženski, da je erekcija lahko posledica dotikanja in božanja. To je zanje velik problem. Kaj pa če ne bom doživel erekcije, ko se ji približam? se bojijo. Mislila bo, da je nimam rad, mislila bo, da nisem pravi moški ipd. Ne, naj pristopi k ženski, nekaj se bo že zgodilo. Poročenim parom, ki imajo otroke, priporočam seksualne obrede; naj si rezervirajo določene ure v tednu, ki so samo zanju. Naj vloga očeta in mame ne uniči vloge žene in moža. Eno je seks, ko ste zaljubljeni, nekaj povsem drugega pa, ko ste že več let v zvezi in imate dva otroka.

Ko so izšle vaše Formule ljubezni, so ženske skočile v zrak, češ da ste prestrogi, preveč realni. Kako vzgajate svojega sina, da vendarle prehitro ne razblinite iluzij in že triletniku ne poveste, da Božiček ne obstaja?

Otroci imajo pravico do otroštva, do pravljic. A če nekdo pri sedemindvajsetih verjame v dedka Mraza, nekaj ni v redu. Dolžnost staršev je, da jih pripravimo na samostojno življenje. Ni moja naloga, da otroka osrečim ali da mu srečo obljubim, temveč da ga naučim, kako naj si postavi cilje in jih, če lahko, uresniči. Sin ima 19 let, imel je dve zvezi. Druga zdaj traja malce več kot leto, vpisuje se na fakulteto; to je trenutno njegova glavna skrb.

Nedavno je izšla vaša knjiga Igre, ki jih igrajo narkomani. Pa niso zgolj odvisniki tisti, ki se igrajo, mar ne?

Igre so lahko manipulacije, torej zavestne igre. Ali pa so tudi nezavedne. Ena od pogostih zadnjih je ta, ko nekdo v prvi fazi naredi vse, da pridobi drugega, nato pa izgubi zanimanje. Pa potem spet in spet poskuša z drugimi. Ko se poglobimo v strukturo, je jasno, da gre za ljudi, ki jih zanima samo izziv. Na primer: gleda me ženska. Izkazuje mi, da jo zanimam. A če jaz zanimam njo, ona ne zanima mene. Sam namreč o sebi mislim, da sem slab. In če bi bila ona z nekom takim, potem – kaj naj z njo? Pojavi se druga ženska, ki me sploh ne opazi, celo s prezirom me gleda. Ona je prava! Zakaj? Ker noče biti z mano. Če jo prepričam, da vseeno postane moja, bom dokazal, da sem vreden. Zame je izziv.

To je v resnici igra brez ljubezni. Tekate za nekom, ki vas ne mara. Ko vas začne imeti rad, ga vi ne marate več. In potem spet tečete za nekom drugim, ki vas ponovno ne mara. Izhod iz te igre je, da nehate iskati lastno osebno vrednost v drugem in se pogovorite s sabo. Ko ljudje sprejmejo samega sebe, se vedejo ravno nasprotno. Iščejo partnerja med tistimi, ki si želijo biti z njimi, iščejo zdrave odnose.

Mama naj bi vas vzgojila viteško. Kakšno vlogo je odigral oče?

Imel sem očeta, ki sem mu želel biti podoben. Čeprav me je tudi kaznoval, sem vedel, da me ima rad. To mi je v življenju pomagalo, da sem lahko razvil in razumel svoja teoretična stališča. Zame je bil pomemben lik, z njim kot očetom sem bil zelo zadovoljen.

Starši bi morali živeti tako, da bi jim bili otroci radi podobni. Če si tega želijo, bodo želeli biti podobni nekomu, ki ga gledajo na televiziji na primer. Bistveni problem, ki ga opažam, je v odnosu med hčerkami in materami. Sodobne ženske ne želijo biti žrtve, njihove mame pa so se pogosto žrtvovale. Imele so službo, otroke, v partnerskem odnosu so bile v glavnem nezadovoljne, a so v njem zaradi otrok vztrajale. In nato hčerka gleda svojo mamo in si misli: Rada jo imam, a ne želim živeti kot ona. Kako naj živim? Ne vem. In beganje se začne. Moški pa v tej razdelitvi vlog potegnejo daljši konec. Ne samo da si sinovi želijo biti podobni svojim očetom, tega si želijo tudi hčerke, ker v odnosu med očetom in mamo vidijo, da se je on žrtvoval manj. Če lahko izberem med agresorjem in žrtvijo, potem žrtev ne bom, si mislijo hčerke.

In že se začne cela kopica novih težav.

Tako je.