Spoštovani,

stara sem 27 let in imam težave pri spopadanju s stresom.

Začelo se je pri opravljanju vozniškega izpita. Enostavno imam strah pred vožnjo. Koncentracija je zelo slaba. Menim pa tudi, da je bilo obdobje opravljanja izpita neugodno. Hkrati sem iskala službo in je bilo zelo naporno. Pojavile so se tudi težave z zdravjem in kožo (alergija).

Razmišljala sem, da bi nadaljevala z izpitom, vendar me kaj kmalu zagrabi panika. Deloma je bila tudi kot slaba izkušnja, od nerazumevanja staršev, ki so me silili k temu, do nesporazumov z inštruktorjem.
Menim, da vkolikor oseba ni sigurna v nekaj, ni za to stvar.

Problem je, da sem v nekaterih odločitvah odlašujoča, kar se je očitno opazilo tudi pri vožnji.
Opazila sem, da je samozavest zelo nizka, saj ob nečem pred čimer imam strah, okamenim in zaradi tega imam tudi težave pri komunikaciji (jecljam, preslišim sogovorčev stavek, se potim,…). Koliko mi lahko pomagajo neki antidepresivi sploh?

Stres sem poskusila omiliti s tekom, vendar sem nehote shujšala. Skušam najti neko sredino med vsakodnevnimi izzivi, vendar se mi dozdeva, da tudi manjše napore težko obvladujem.

Trenutno se posvečam študiju in sem opazila, da se je koncentracija malenkostno izboljšala. Me pa skrbi, kako bo na praktičnem usposabljanju, saj bom delala v zdravstvu. Ali bom zmožna obvladovati stres v tej panogi, kjer so težji problemi?

Pozdravljena,

vaš dopis sem prebrala in prepričana sem, da za svoje težave ne potrebujete antidepresivov. Osebno sem prepričana, da imate zelo slabo predstavo o sebi, da je vaša samozavest resnično na psu.
In kadar se vam nagrmadi nekaj nalog, potem enostavno vaša “samopodoba ne zmore vseh teh nalog hkrati predelati”. Še posebej, ker vas vaša najožja okolica – starši, v tem sploh ne podpirajo.

Najbrž je bila vsa vaša vzgoja takšna, da vas niso ravno vzpodbujali pri uresničevanju vaših ciljev – želja, najbrž je bilo ravno nasprotno. In vi ste ena tistih bitij, ki se jim ne zoperstavi – ne kljubuje, ampak jim od nekdaj “verjame” in se ukloni njihovi predstavi o tem koliko ste vi sposobna uresničevati svoje cilje-želje.

PREPRIČANA sem, da ste zelo skrbno in odgovorno dekle, ki bi si zaslužilo, da bi imelo malo večjo samozavest, boljšo podobo o sebi.
PREPRIČANA sem, da je delo v zdravstvu prav za tako odgovorno in skrbno osebo kot ste vi, odličen izbor. Sigurno ste ravno zaradi tega zelo “človečna”, imate razvito empatijo, čut do človeka. In ravno s tem si lahko začnete graditi svojo podobo.
Z leti boste videla, da ste sposobna veliko ciljev uresničiti. In tudi če katerega ne uresničite takoj, ga boste pa pri naslednjem poskusu. TO JE TAKO NORMALNO za vse nas. Nismo vsi genialci za vse. Enim leži nekaj, drugim nekaj drugega. Naučiti se voziti avto je ponavadi težava pri veliko dekletih. A še vse so ga naredile, pa četudi so morale nekajkrat ponoviti. To ni nič hudega.In zelo zanimivo je to, da zelo empatična dekleta ponavadi ne opravijo vozniškega izpita v prvem. Samo glavo gor in si recite: bom pa drugič! Nismo vsi odlični smučarji ali plavalci ali atleti,…- pa zato ne pomeni, da ne moremo smučati, plavati ali teči ali kolesariti. ENAKO velja za voziti avto. To je samo navadna veščina. In eni se takšnih veščin naučijo hitro, drugi potrebujejo več časa. Poglejte otroke, ko se učijo plavati…- na koncu plavajo vsi.

Če se vam zdi, da so te vaše težave nepremagljive, da imate zelo slabo mnenje o sebi, potem bi vam svetovala, da se pogovorite s psihologom – psihoterapevtom. Ta vas bo izprašal in lepo razložil zakaj ste si ustvarila tako slabo mnenje o sebi in kako bi se lahko NAUČILA ZAČETI SPOŠTOVATI sebe in si tako dvigniti SAMOZAVEST!
Le pogum, tako mlada ste še in toliko stvari je na svetu, ki jih boste prav vi naredila najbolje – in to ravno zato, ker ste tako skrbna in odgovorna. Te odlike nima prav veliko ljudi!
Lp m

Spoštovani,

hvala za tako lep odgovor. Zanimivo, da takšnega mnenja niso ljudje s katerimi sem dosedaj prihajala v stik.

Prebrala sem si o empatičnih ljudeh. Nekaj od tega kar drži zame je sledeče:
Pri empatičnosti “nastopijo slabosti, če empat ni sposoben ustaviti svojega »branja« in je tako vselej pod vplivom občutkov ljudi okoli sebe, še posebej v množicah, kar pri nekaterih empatih povzroči pojav agorafobije (strah pred odprtim prostorom) in strah pred množico.”

Imate morda kakšne napotke, kako to odpraviti oz. vsaj vzdrževati odpornost na tuje občutke.

Pri psihoterapevtu sem hodila tekom šolanja, vendar me je ob vsakem obisku vprašal ali imam partnerja.
To me je velikokrat v sebi jezilo in sem odločno odgovorila, da ne bom odgovorila na to vprašanje.
Sicer pa mi je preden sem se odločila, da ne bom več hodila k njemu, povedal enako kot vi, da z menoj ni nič narobe, le samozavest si moram okrepiti.

Kar se tiče samozavesti je tako, da deluje kot jojo. Enkrat jo imam, drugič jo spet nimam in jo moram znova in znova z veliko muko ojačevati. S prebiranjem razne literature, do kakšnih drugih opravil kot so pospravljanje, učenje novega jezika, itd.

Večkrat sem iztrošena, prazna, brez energije. Preden sploh kaj povem, moram dobro premisliti, kar vzbuja začudenje pri sogovorcu. To ovira moje socialno življenje.
Premislila sem, kakšne ljudi (kot “prijatelje”) sem spoznala tekom dosedanjega življenja. Večinoma so bile to osebe, ki so imele zelo nizko samozavest, bojažljive, odrinjene od množice, vendar so v sedanjem času vzcvetele v odločne in močne osebe. Imajo otroke, partnerja, morda tudi službo.
Nerada bi to napisala, vendar ko sebe zdaj vidim, sem pa v takšnem stanju, kot so one bile, ko sem jih spoznala. Zdaj, ko se ugledam brez njihove družbe, brez kakšne materialne dobrine, se ne spoznam.

Tekom obdobja, ko sem se družila s temi ljudmi, me ni nič motilo. Sprejela sem njihove pomanjkljivosti, tegobe. Imela sem svoje zanimanje – zelo rada sem hodila v šolo, se učila, čeprav nisem nek brihtnež, ampak s trdim delom sem dosegla uspeh.
Ker pa se je moje zanimanje zelo razlikovalo od teh “prijateljev”, so se poti razšle. Od enega sem dobila osebno izpoved, da je čutila pritisk z moje strani in zato se je morala raziti z menoj. Danes pa, ko se ne druživa več, je srečna, z veliko manj kilogrami in ima partnerja. Če je moja odsotnost v vseh teh letih osrečuje, ji privoščim.
Morda sem čudna, ker se v iskanju partnerja nisem posvečala. V ranih letih sem uvidela glede na družinske izkušnje, da nisem za to. Imam pa težave pri komunikaciji z nasprotnim spolom. Velikokrat pride do nesporazuma. Pač nisem zainteresirana za pogovor. O čem pa naj se pogovarjam? O svojem skromnem življenju? Trenutno ne morem biti aktivna na nobenem področju, saj mi finančno stanje tega ne dovoljuje. Razgledana sem toliko kolikor potrebujem za svoje življenje. Tako kot za vsako stvar se je tudi za odnos treba potruditi. Da bi se silila v nekaj, pa ne morem. Na določena obdobja se počutim, kot da bi sem morala upokojiti.

Bolj ko zaključujem s tem opisom, bolj uvidevam, da sem vse življeje počela nekaj, česar nisem želela, da sem bila gluha za svoje potrebe, da sem se družila z ljudmi, s katerimi nimam nič skupnega.
Poslušanje tujih tegob me utruja, saj vzajemne energije, razumevanja in pomoči (pri iskanju službe) pri teh “prijateljih” nimam iskati. Ugotavljam, da je tako tudi pri sedanjih stikih.

Tako se razdajati skozi celo življenje nima nobene vrednosti.

Pozdravljena,

vse kar ste napisala, se dogaja zelo občutljivim-čutečim-empatičnim ljudem. Še zelo mlada ste, čeprav se tega ne zavedate. In mladost je tudi zato, da nabirate izkušnje. Dobre in slabe. BOLJŠE IZKUŠNJE so SLABE izkušnje zato, ker si jih ZELO DOBRO ZAPOMNIMO in tako NAUČIMO lekcijo. In vi se učite svojih življenjskih lekcij.
In očitno se jih zavedate, saj o njih premišljujete in jih premlevate! To je zelo dobro. NASLEDNJI KORAKI morajo biti takšni, da ne boste ponovila nekaj, kar vam iz preteklosti ne ustreza (otrok tudi ne prime več vroče plošče na štedilniku, potem, ko se je prvič in še drugič opekel). To so: izbira prijateljev, odločitev za nekaj,….
Ko nekaj ponovite vsaj 3 do 5-krat, potem že dobro veste, kaj bo, ali kaj ne bo… IN TO SO IZKUŠNJE, KI VAM DVIGAJO SAMOZAVEST. In tudi vi si boste dvignila svojo samopodobo. Samo času vedno dajte čas!

Izbira psihoterapevta je pa takšna:
– lahko izberemo 5 odličnih strokovnjakov-psihoterapevtov, a od vseh teh petih bo vam ustrezal – mu boste zaupala, se z njim/njo dobro ujela, mogoče samo eden ali dva. In to je normalno, saj ni vsak človek za vsakega, tako kot ni vsaka obleka primerna za vsakega. Zato ne takoj obupati, ali pa reči:mah, ti psihoterapevti pa sprašujejo samo…to…in …to….., ampak, poiskati takšnega, ki ustreza prav vam. Tudi obleko si izberemo takšno, da se v njej počutimo dobro.

Še vse bo uredu, boste videla. Dobro se poslušajte, ne delajte iste napake več kot 3-krat (dvakrat jo delamo vsi, potem si pa zapomnimo!!) in času dajte vedno čas!

lp m