Spoštovani!
Kar nekaj časa sem počakala, v upanju, da se bodo zadeve umirila, zdaj pa bi vas vseeno lepo prosila za vaše mnenje. Gre za vedenje moje zdaj 3 mesece stare hčerke. Rojena je bila donošena v 40. tednu, 53 cm, 3525g. Zdrava, brez posebnosti, zelo zadovoljna in nezahtevna dojenčica. Vsaj na začetku. Po enem mesecu in pol so se pojavile težave – krvave nitke v blatu, sum na alergijo- na KML, jajca, kasneje sem ugotovila še alergijo na sojo in svinjino ( alergija se poleg krvi v blatu kaže tudi na koži- izpuščaji) .Po dobrem mesecu diete so se prebavne težave umirile, kri se je pojavila le še enkrat, ko sem zaužila mešano mleto meso (svinjina), sicer teh težav ni več. Vzporedno s pojavom alergije je hčerka postala popolnoma drugačna- iz umirjenega dojenčka, nezahtevnega in zadovoljnega je postala jokava, zahtevna, hitro razburljiva. Čeprav težav z alergijo ni več, me njeno vedenje, ki ne gre na bolje, še vedno skrbi. Ne joka veliko, a se hitro in izrazito razburi. Primer: če se zdrami zelo lačna in ne dobi dojke takoj, pade v histeričen jok, ki ga je zelo težko prekiniti. Čeprav je na smrt lačna, je na dojko ne morem priklopiti, dokler je ne umirim z dudo skoraj do spanja in takrat “podtaknem ” dojko, ki jo hlastno zagrabi. Tako reagira tudi v drugih primerih- praktično za vsako stvar, ki ji ni po godu. Umiri se počasi, z veliko nošenja, dudo, dolgo hlipa. Grozno izkušnjo sva imeli na prvem cepljenju, ko po prejemu injekcije ni nehala jokati več kot pol ure- pripravila se je do bruhanja, kljub temu, da so nama ponudili posebno sobico za umiritev, da sem jo nosila, ji pela, celo na dojki sem jo lahko pomirila šele praktično po pol ure, ko je nehala histerično jokati. Jok se je vrstil v več “salvah”- je že prenehala jokati, pa čez pol minute kot da bi se spomnila, začela ponovno vreščati in tako nekajkrat. Zelo težko mi je bilo, ker svojega otroka nisem mogla učinkovito pomiriti, obenem pa me skrbi, da je z mojo deklico kaj narobe. Ali bi takšno vedenje lahko nakazovalo kakšne psihične motnje? Naj povem še, da je razen do mene, moža in starejše sestrice zelo nezaupljiva- celo babice in dedka se boji, joka, čeprav do enega meseca njene starosti teh težav nismo poznali- pojavile so se kasneje in se ne izboljšujejo. Kaj menite- zakaj takšne reakcije, je lahko kaj narobe ? Vesela bi bila tudi nasveta, kako pomagati otroku, da se umiri, da neha tako burno reagirati. Hvala vnaprej in lep večer.

Spoštovana,

zakaj je vaša dojenčica tako razdražljiva in težko pomirljiva, lahko bolj ugibam. Očitno so se težave pričele skupaj z alergijo na določene sestavine hrane – pri večjih otrocih in odraslih s celiakijo je že dolgo znano (in opazovano), da so bolj sitni, pogosteje slabovoljni, da so vzkipljivi in “težavni”, ko jih prime oziroma ko je raven protiteles v krvi višja. Morda tudi pri vaši hčerkici težave s prebavo in črevesjem niso več očitne, a še “tlijo” in ji povzročajo nizek prag za burno reakcijo na kakršen koli dražljaj.

Druga možnost je, da “čuti” vaš strah, tesnobo, pričakovanje njenega izbruha. Za to predvidevanje sicer ni nobenega znanstvenega dokaza ali meritev, a izkušeni zdravniki in medicinske sestre vedo, kako (pre)občutljivi so dojenčki zelo zaskrbljenih mam, ki jih vsako dogajanje pri otroku “vrže iz tira” še bolj kot dojenčka. Pa čeprav tega mame ne pokažejo besedno ali z izbruhi čustev, dovolj je, da držijo “v sebi” in so napete, v stresu.

Še najmanj verjetno je, da je za obnašanje krivo kakšno bolezensko dogajanje (“fizično”, za “psihične” motnje je še zelo premlada). Tu bi najbolj koristil natančen pregled pri vašem pediatru – še najbolje bi bilo, da jo tja pelje očka, ki ima verjetno precej bolj “trdo” kožo kot vi in ki doslej verjetno ni bil toliko aktivno vključen v oskrbo dojenčice. Vi bi se v tem času lahko vsaj malo spočila in “odspala” kakšno uro. Občutek mi namreč pravi, da potekajo vaši “boji” ne le preko dneva, ampak tudi ponoči in se že zelo dolgo niste pošteno naspali.

Upam, da se bo oglasil še kakšen od staršev s podobno zgodbo in rešitvijo – nasveti iz “prakse” so vedno koristni.

V res skrajni sili vam ostane še “klinični poskus” z blagim pomirjevalom kloralhidratom (ki vam ga mora seveda predpisati pediater) – po izkušnjah pri nedonošenčkih je že en majhen odmerek včasih dovolj, da se prekine začaran krog tečkarjenja, “življenje” se resetira in začne znova, z dobro voljo.

Veliko uspeha vam želim – v upanju, da bodo težave vsak dan blažje in bodo spomladi (ko bodo za počutje najbolj blagodejni sprehodi v naravi) že mimo!

Draga prvicnosecka,

na vaše pisanje in moj odgovor se je vsul plaz sporočil nasprotnikov cepljenja. Glede na namen “z dokazi uradne medicine podprtega” foruma Neonatologija in moje pravice kot moderatorke teh sporočil ne nameravam objaviti – še zlasti, ker v vaši zgodbi ni najti prav nobene vzročne povezave med težavami dojenčice in prvim cepljenjem (ki je bilo “nekje vmes” in ne “kot začetek zgodbe”).

Zato vam predlagam, da se obrnete na druge, “alternativne” in nemoderirane forume nasprotnikov cepljenj – če si seveda želite brati in slišati njihova mnenja. Sama “stojim” za besedami, ki sem jih napisala.

Pozdrav,

Spoštovana dr. Cerar!
Zahvaljujem se vam za čas, ki ste si ga vzeli, da ste mi napisali odgovor na moje vprašanje. Pomirja me že vaše mnenje, da je z našo deklico malo verjetno kaj narobe in da gre le za dogajanje, ki bo minilo. Hvala.
Kar se tiče pisanja nasprotnikov cepljenja, ki ga omenjate, pa v razumevanje njim sledeče: težave se niso pojavile s cepljenjem, ampak sem le navedla primer, ko je deklica posebej burno odreagirala. In še moje mnenje o cepljenju- precepljene generacije so nas za vedno rešile umiranja otrok za davico, oslovskim kašljem, izkoreninile so otroško paralizo ipd. Osnovna cepljenja podpiram, saj menim, da bo, ko zaradi vsesplošnega nasprotovanja cepljenju generacije ne bodo več zadosti precepljene, nekritično nasprotovanje vodilo v ponoven pojav že izkoreninjenih hudih otroških bolezni. Sem mama, ki se zaveda (vedno bolj) pomena biološko pridelane hrane, zdravega sloga življenja, neobremenjevanja narave, a v mojem razumevanju cepljenja niso glavni problem v zdravju otrok- prej nasprotno. S prijaznimi pozdravi.

Draga noseckaprvic,

zelo dobro vas lahko razumem, ker imamo z enim od naših dvojčkov podobne težave. Zelo hitro se razburi in ga je včasih skoraj nemogoče pomiriti. Enako se nam dogaja pri hranjenju. Sicer je na adaptiranem mleku in včasih je tako hudo razburjen (pa čeprav je lačen), da ga komaj, komaj pomirimo (ponavadi tudi z dudo, ampak po nekaj poskusih in nošenjih v pokončnem položaju) in da potem končno “zagrabi”. Podobno izkušnjo smo imeli tudi na prvem cepljenju. Histeričen jok, ki je kar trajal in trajal. Vse skupaj me, enako kot vas, kar precej zdeluje, še posebej, ker imamo še enega – bratca dvojčka, kjer pa je popolnoma druga pesem. Kadar on zajoka, zajoka tako milo in s takimi debelimi solzami, da bi se še sam zjokal zraven. Čeprav imam pomoč, komaj, komaj čakam, da otroka malo zrasteta. Kaj je to dobro spanje, smo pa itak pozabili. Vso srečo.