Zamima me, kako odreagirate na tako prikrito zbadanje, “špikanje” v vaše šibke točke….? Ravno me je (spet) čisto iz tira vrgel pogovor s kolegico, ki me večkrat takole podreza v točke, področja, za katere sama vem in se zavedam, da bi nekatere mogla že zdavnaj rešit in še kar mečkam (npr. nedokončan fax), na druge pa nimam ravno vpliva oz. pač imam trenutno druge prioritete (moje samsko življenje). In zadnje čase me vedno, ko pride do klepeta, VEDNO sprašuje ene in iste stvari…kot da ji nisem en teden nazaj vsega povedala in kot da se v takem času lahko kaj ogromnega spremeni. Njena vprašanja v stilu “kdaj misliš končat fax”, ” kako kaj ljubezen, a nisi nobenga spoznala in zakaj ne, lejkoksižestaralahkobiimelažekakegaotroka” in podobno, me dobesedno mečejo iz tira. Vem, da s tem cilja na moje šibke točke, ampak ne vem čisto točno, zakaj to počne…navsezadnje jo imam za kolegico in mislim, da noče bit ravno nesramna. Jaz nikoli ne grem zanalašč spraševat in drezat v stvari, če mislim, da zadeva nekoga prizadela ali pa ga spravila v neroden položaj ali pač ne želi o tem govorit čist vsakič, ko ga vidim. Tako kot ne bi nikoli spraševala vsak teden nekoga, ki zavzeto in obupno išče služno/si obupno želi partnerja, če je le tega že dobil in zakaj ne itd….

Ker načeloma nisem nesramen tip osebe, sploh ne do ljudi, ki so mi do določene stopnje blizu, včasih prav ne vem, kako na taka ponavljajoča špikanja odreagirat. Enkrat znoret ali lepo poudarit, da naj me tega ne sprašuje več, ker pač mi gre na živce….zbadat nazaj in postavljat neprijetna vprašanja – čeprav to ni v moji navadi….?

V bistvu sem sama nase jezna, ker si sploh dopustim, da me to vrže iz tira…mogoče bi bilo pravo vprašanje, kako sama sebe pripravit do tega, da me zadeva ne bo spravila iz tira?

Hvala za kako razmišljanje, odgovor in lep dan 🙂

Po mojem samo ni najbolj izvirna … jaz recimo nekatere ljudi podzavestno razvrščam v neke “kategorije”
pogovorov, z nekaterimi se pogovarjamo o otrocih, z drugimi o avtih….in nehote vedno zaidemo v iste
teme.
A kako reagirati? Mogoče ji odgovoriš, da je recimo “še vedno isto, kot prejšnji teden”, mogoče ji bo
kapnilo.
Drugače pa – če ni naj naj naj frendica (kar očitno ni) – čez eno uho noter, čez drugo ven…

Morda se res preveč obremenjujem, bi morala jemat stvari bolj flegma, ampak očitno pač nisem tak tip. Skušam razumet, kaj (če sploh kaj) take osebe želijo dosčt s takimi vprašanji, je zgolj firbec ali tudi malo užitka pri takem brskanju po temah, ki očitno niso najbolj prijetne. Si mislim, da bi mogoče potem znala bolje pristopit. Ali pa pač ne, nekaterih se itak nič ne dotakne in se jim ne da nič dopovedat.

Lahko res ni najbolj izvirna v pogovoru..in začne s takimi vprašanji krpat luknje, ker sem zadnje čase vsakič, ko pogovor nanese, kar malo zategnjena in nesproščena v pogovoru z njo, ker samo čakam, da bo začela s takimi izjavami.

že sama si si odgovorila, da je to zato, ker te sprašuje o stvareh, ki jih SAMA dojemaš za neuspeh. Nedokončan faks? Če si ga želiš skončat, se ga boš lotila in opravila še preostale izpite (ne bi bila edina 😉 Če ga ne želiš skončat, se nekaj samoslepit in se pač sprijazni s tem.

Lahko ji rečeš malce zbadljivo, kot ti je skela napisala, lahko pa ubereš iskreno taktiko, odvisno koliko sta si blizu in “priznaš”, da se o tej temi ne boš pogovarjala (v primeru da ti je samo znanka) oz. da ne veš, kako dalje (v primeru da ti je bližje).

Ne razumem, zakaj bi morala imet samski lajf pod prioriteto. To se sliši kot furanje nečesa resnega, nekaj kar si si želela že dolgo. pač si samska in ti tako paše. Če je temu tako 🙂

Sicer pa na vprašanja, na katera ne želimo odgovoriti, lahko mirne duše odvrnemo, da to ni tema, o kateri se bomo pogovarjali in zamenjamo temo. Simple, ne?

Res je, boleče točke priznavam in jih nisem nikoli tajila, le moti me, da je treba non stop pritiskat na njih. Glede faxa me ne skrbi, trdo delam na tem, da ga dokončam, ampak ker seveda me ni treba potem vsak teden spraševat, al sem že konec al ne…jaz to jemljem že skoraj kot rahlo podj****. Tako kot bi jaz nekoga, ki je brezposeln in dela na tem, da si najde službo, vsak teden spraševala, al je že kaj našel in zakaj ne….po moje bi me nekam poslal.

Tudi ni res, da mi je biti samska cilj. Obratno. Samo trenutno je res to, da mi je bolje biti samska, ker imam dovolj drugih obveznosti in mi res trenutno tako paše. Fanta pa si tudi ne moreš kupit kar v trgovini in sama dobro ve, da znam biti glede tega dokaj izbirčna (ok, izbirčna pač ni pravi izraz…recimo da pač mi ni cilj biti z nekom samo zato, da bom bila z nekom…), in mi spet ni jasno, zakaj non stop vprašanja, kako ljubezen in če imam koga. Ker dobro ve, kakšen bo odgovor….in iz tega pol lahko sklepam, da me malo zaj…

Najbolje, da ji kar direkt povem, da me moti ta njen način…

Kakšna je pa situacija pri kolegici? Ima dokončan faks? Ima partnerja? Možno da te prca zato, ker je ona v enaki situaciji kot ti. In lastnosti ki jih ne maramo pri drugih, so ravno lastnosti ki jih ne maramo pri sebi.

Kolegica ima dokaj drugačno življenje od mojega, tako da dokaj težko primerjat, ampak z mojega vidika je tudi nekaj stvari, kjer je vse prej kot rožnato, ….zdaj ne vem, kako na svojo situacijo gleda ona, ker zna veliko stvari prikrit (ne pove vedno, kaj in v kaki meri jo mori ali teži)…Ampak meni na kraj pameti ne pade, da bi podpihovala tam, kjer se meni zdi, da jo čevelj žuli….zato mi ni jasno, kako ona lahko tako btw to počne pri meni (pa ve, kje mene čevelj žuli). Ker jaz, če začutim, da je nekomu neprijetno ob nečem, ne drezam več, razen če sam ne odpre naslednjič debate na to temo.

Meni se zdi pomembno tudi kako in kaj ji ti odgovoriš na ta vprašanja. Če bi ji recimo povedala, da o teh stvareh nerada govoriš, ker so to tvoje šibke točke, te tega več ne bi spraševala. Tako pa jo morda lahko le skrbi zate. Da se ti ob tem počutiš šibko, ni kriva ona. Ti moraš kaj ukrenit, da bodo te točke postale močnejše. Verjetno čutiš nek pritisk, da bi nekaj morala storit, pa tega nekako ne uspeš, ker nimaš dovolj velike želje.

Marko, kaj pa vem…Do sedaj sem ji glede faxa enkrat že namignila, naj me neha spraševat, kako z mojimi izpiti, ko jih bom naredila, bo že zvedela. Pa se ni obneslo…prav občutek imam, da je namerno malo žaljiva, zbadljiva…Drugače pa sem vedno odgovarjala bolj v smislu heca, čeprav zadnje čase sem za moje pojme večkrat namignila, da mi ne pašejo ta njena vprašanja in zbadljive pripombe.

Ne vem, danes me je to prav prvič to vrglo iz tira, pa še sama ne vem zakaj. Mislim, ne samo zato, ker se ne bi zavedala teh mojih “bolečih točk”, ampak dejstva, da me takole lahko kdo spravi iz tira. Jezna sem nanjo, ker mislim, da to počne malo za nalašč, malo nevede in malo mogoče tudi, ker jo zanima….in nase, ker se pustim takole spravit v slabo voljo. Tudi, ko bom končno enkrat končala fax itd..šla iz teh točk, ki me sedaj živcirajo, naprej, bo gotovo vedno nekaj, na kar bi kdo lahko pritiskal…saj življenje ni idealno in se vedno pač kaj dogaja, da ni popolno. Je treba res potem človeku to vsakič pokazat in ga spominjat na stvari, ki so njemu že tako očitne? In neprijetne.

Pa najbrž ona ni edina taka…se najdejo ljudje, ki najedajo neobzirno in na nepravem mestu…in če se prej nisem nikoli vprašala, se zdaj sprašujem, kako takim ljudem zavezat jezik, brez da bi uporabil njihov način in jih prizadel nazaj.

Saj jutri me bo pa itak minilo…si bom rekla, da pač tudi takli ljudje so in naj bom vesela, ker jih ne poznam v množini.

Zakaj ona to počne? Tako na hitro bi kot nestrokovnjakinja rekla:
– ker jo dejansko zanima, skrbi, vendar se ne zaveda, kaj ti s tem povzroča
– ker nima takta sploh in misli, da ima ona vedno prav, pravo življenje, hoče tudi tebi dobro, vendar na svoj način
– ker ima sama probleme in se jim tako izogne.

Sama si si že odgovorila na marsikaj. Kot vidiš, je izjemno pomembno, da ti nje ne boš spremenila, lahko le sebe in svoje dojemanje tega. Najbolj nas prizadenejo tiste stvari, za katere sami vemo, da jih želimo spremeniti. Ampak z danes na jutri ne gre, ona te bo pa mogoče že jutri vprašala, kako. Zgoraj so ti že dali nekaj nasvetov, kako ji odgovoriti, kaj ji povedati. Dodala bi še – odgovarjaj z vprašanji:
Kako kaj faks?
Kako pa misliš, da kaj faks? Kakšen faks? Kaj misliš, da sem naredila v tem tednu? Kaj predlagaš? Kako pa kaj tvoj faks? Kaj priporočaš?

Ni ravno ultimativna rešitev, nekaj pa je. Ampak to ne bo rešilo tvojega osnovnega problema, in sicer, kako si ti to ženeš k srcu. Tukaj, kot si sama ugotovila, boš morala pa sama narediti, ona ti je le zrcalo in ne povzroča teh občutkov pri tebi, povzročaš si jih sama, ona jih le podreza malo:)

Sedaj pa, kot je že nekdo prej napisal, če želiš končati faks, se spravi zraven in začni delati, korak za korakom. Če želiš pavzo, si jo vzemi in ne razmišljaj, da bi morala delati faks. Če ga ne misliš zaključiti, zaključi s to fazo in slabim počutjem.

Glede na to, da imaš dosti dobro možnost analiziranja, lahko tudi sama prideš do tega, zakaj se tako počutiš, ko ti ona kaj omeni. In analiziraš pri sebi, da prideš do vzroka. Bo laže, boš videla, kaj te muči, in potem lahko narediš nekaj na tem.

Včasih so dnevi, ko nas kaj laže spravi iz tira kot kak drug dan, ko smo kot skala. Danes je bil zate očitno bolj občutljiv dan. Ker je lahko teh dni v prihodnje več, se moraš sama odločiti, kako boš to reševala. Lahko se poskusiš umiriti, meditirati ipd doma, boš videla, kako bo laže, ko boš mirna, in kako drugače boš gledala na vse, nikakor te folk ne bo mogel tako hitro spraviti iz tira.

Jaz imam pa se tak problem da poleg tega vedno ko se pocuti ogrozeno da sem jo podrazla v njene obcutljive tocke me zacne k prcat in zacne sam nastevat use kaj men ni ratal, v cem sm jz slaba, kaj je kdo men slabga naredu, kr cel seznam da samo poslusam z odprtimi ustmi. in ko se ustavi jo vprasam kak je s tem dosegla, da ce se zdej bols pocut ko me je kao uzalila, in da ce bi rada s tem skrila da sm zadela v njeno boleco tocko, in da vazn je da ti sam ves kaj si kdo si in da je to niti podrazn neb smelo iztirit, ta opazka oz.banalen primer ki normalnha cloveka ne bi iztiru.
In ze dostikrat sva potem razcistile in rekla da to prijateljstvo k ga furava od vrtca je res vredno in da valda si velik poveva, ticiva skos skp, seveda ti zacne kdo presedat ..ampak to da vedno izkorist informacije v svojo korist da mi naprej vrze vse kar je mozn, je pa tu mac.pa si vedno recem da ni to ok prevec se izpovedovat, da mi potrm kdaj vrze naprej nc cudnga da te je zapustu zamisl se nad sabo, zasluzs si bols. vrjamem da mi hoce dobr ampak ko jo papade jeza kot da se ne more brzdaz. jz pa vem kako je in nocm bit nesramna sam doskrat ji pokazem primer, kako bi se ji zdelo da sedaj pa jz njej zacnem metat naprej Glej un te ni maru ker znas bit zajedljiva bla bla… pa pol rece ja mas prou in potem prizna da je zivcna, pod stresom zarad sluzbe… skratka na zivce mi gre ker prjatli so za to d si poves vse ane ne pa da moras pazit ker se bojis da bo nekdo to izkoristu k sebi v prid!
dostkrat so mi rekl da ni vredna mojga prjatlstva, sam za svoje interese, da se ji bo vrnil (kronicno nezaupljiva, doma ji ne sme nihce nic rect-drzgace je ogenj), ampak men je ona preprosto k zakon, Biblija, vem da zna bit dobra in da je velik storila zame, rea da tezko vidi dobra dejanja drugih in mene, ampak vedno pride trenutk ko se mi iskren zahvali za vse in opravic za vse nazaj. zato je pa ona moja in vem da kljub vsemu se tezko najde taka prijateljstva ceprou vsakega kdaj zanese pa so kregi, ampak dobra prijateljstva vse prestanejo, midve sva mele v vseh teh ohoho letih ena 3 rojstva 😀 in zmer sva jokale k dz ko sva se ponovno najdle.

V resnici bi lahko bila hvaležna za te ljudi, saj ti kažejo na tvoje točke, ki so tvoje šibke in jih tako lahko nadgradiš. Lahko pa se tudi zaviješ v vato in se pretvarjaš, da je vse ok. Ali misliš, da ti nikomur ne povzročaš podobnih občutkov na kak drug način? Gotovo se motiš. 🙂

Bistveno je, da si v takšnih trenutkih miren. Oziroma vsaj poskušaš ostati miren. Če te to spravi iz tira, si živčen, in seveda pride hitro do prepira. Če pa skušaš ostati miren, se tudi laže pogovoriš s to osebo, kaj te moti, brez obtoževanj in kričanja, kjer nikamor ne prideš. Ji lahko mirno poveš, kako te prizadene in kako se ob tem počutiš.

Ko nekajkrat tako mirno poveš in se s to osebo pogovoriš kvalitetno, se tudi pogostnost takšnih situacij bistveno zmanjša. Ker sta obe mirni in nista živčni in ne padeta ven ob vsaki besedi.

Hvala vsem za razmišljanja, predvsem Dolgaa, ker si zelo lepo pristopila in analizirala zadevico 🙂 Očitno sem imela tisti dan res “bad day” in sem bila maksimalno občutljiva, pa me je zadeva še toliko bolj vrgla iz tira ( ni čudno, da bo sedaj ene teden snežilo :)) Ne rečem, da me naslednjič (če bo to tega spet prihajalo), ne bo vznemirilo, ampak mislim, da je mogoče res to- kot je rekel Marko, da fino, da me kdo opozori na moje šibke točke in se bom znala naslednjič ob takih vprašanjih primerno (upam:)) odzvat in bom pripravljena na odgovor. Navsezadnje res ne moremo od vseh pričakovat, da nam bodo brali misli in vedeli, kdaj nas kaj užali in kdaj ne (čeprav, roko na srce, tako “neumna” ta moja kolegica spet ni).

Sem se odločila, da naslednjič lepo vprašam, kaj jo tako zanima tako pogosto moje stanje glede tega, po čemer me vedno sprašuje in da mi pač taka vprašanja dan na dan pač niso več prijetna. Mislim, da je čisto ok, če to rečem.

Zavijat v vato se ne maram…vem, glede česa sem malo bolj občutljiva in česa ne maram, samo hej- ne maram pa tudi, da me nekdo glede mojih “neuspehov” non stop opominja v smislu..”kaj zdaj, a bo kaj s tem ali ne bo…”. in to me obsoja oseba, ki pač ni prehodila moje/podobne poti kot jaz in seveda na ve in ne razume, da stvari ne gre rešit od danes na jutri. Ali pa se niti ne trudi razumet. Potem seveda pomislim… zakaj bi se morala zagovarjat pred njo v takem smislu. Odreagiram pa seveda kot da bi bila napadena, ker mi ni vseeno in delam na tem, da te “neuspehe” končno pripeljem do konca. In včasih naredi zelo veliko kaka bodrilna beseda v smislu “saj bo…”, in ne samo opominjanje “zakaj pa še ni”. Ampak…delamo zase in iz lastne motivacije, kakšno mnenje bo imela okolica na nas, pa seveda ne moremo predvidet in se nanjo ne zanašat…na koncu vedno ostanemo sami zase (mislim, glede tega, kaj kdo doseže) 🙂

Ne zagovarjaš se pred njo, zagovarjaš se pred sabo:) Zato te tudi vrže iz tira.

Poglej, nisi edina, ki jo muči faks ali ki ga dela dlje časa. Če je pač tako, to sprejmi in pojdi naprej, ko bo možno, samo ne se toliko obremenjevati. Potrata časa je dan zapraviti za to, da se bediraš, da še nisi konec. Ali vzameš v roke knjigo ali pa greš brez slabe vesti na sprehod.

Ni neumna, si rekla, vprašaj se tudi, če je mogoče privoščljiva. Če je, to počne namerno, čeprav po mojem mnenju bolj nenamerno in te želi spodbuditi, vendar na nepravi način. Če ji boš lepo razložila, da te to boli, ker sama veš in da se boš lotila, vendar ne gre z danes na jutri, naj bi razumela.

Lahko poskusiš tudi še z ali ne razumeš, saj sem ti že desetkrat povedala bla bla, ampak s tem najbrž ne boš rešila problema. Kot že rečeno, ona je samo tvoje zrcalo, ti boš pa morala te stvari razčistiti pri sebi:)

Srečno!

Nezaupljivka, tu pa res ni nobene hude znanosti: so ljudje, ki pač radi “špikajo” (v vsaki skupini ponavadi najmanj en tak :), in ponavadi se izkaže, da ne samo tebe. Oziroma to počnejo tistim, za katere vejo, da niso žleht 🙂

Če te vsak teden sprašuje, kdaj boš naredila faks in kako kaj ljubezen, je to navadno bildanje ega na tvojih šibkih točkah in izraz njene velike nesamozavesti – ker očitno rabi neuspehe drugih (kdo jih pa nima?), da bi se potrjevala sama pred sabo.

Takih ljudi pač nimaš za družbo, kadar ni res nujno. Kadar pa je, si lepo izmisli kak malo šaljiv kratek odgovor, in to je to. Ne daj ji vedeti, da si prizadeta, ker se taki ljudje v bistvu hranijo z nesrečo drugih 🙂 Sama pa se s tem ne obremenjuj – sploh nikoli.

Čeprav je danes modno, da naj bi bil vsak vsakemu psihoterapevt in vsak vsakemu razlagal o svojih čustvih, v praktičnem življenju to vendarle ne deluje. Tvoja prijateljica pač ni oseba, ki bi reagirala prizanesljivo na način, da bi se umaknila. Kakšna je verjetnost, da bo ona začutila tvoje nelagodje, če ji boš naravnost rekla, da te njena vprašanja motijo? Bo razmislila o sebi in naredila to, kar ti meniš, da je dobro zate, ali pa bo takrat ona reagirala obrambno in boš preobčutljiva ti, ti ne boš cenila njenega “zanimanja” zate, ko ti vendar poskuša le pomagati in te spodbuditi …

Morda bi nesporazum lažje razrešila, če bi se z njo preprosto pogovarjala. Če bi ji, ko te vpraša, kako kaj faks, res začela razlagati o faksu. Kaj si tisti teden študirala, kje zanimivega odkrila, kako si bila utrujena, če si bila, kje se ti je zataknilo, kaj te skrbi … Morda se bo izkazalo, da je celo dobra sogovornica na to temo, kdaj tudi s kakšno dobro rešitvijo, ampak nima priložnosti biti, ker ti o faksu ne govoriš. Mogoče pa se bo izkazalo, da je njeno vprašanje zgolj vljudnostno in nima prav nobene volje, da bi vsak teden na kavi poslušala o tvojem faksu in tvojih skrbeh. V tem primeru se bo naslednjič vprašanju izognila in boš imela mir.

Podobno je z zvezo. Tudi tam ji preprosto razložiš, da imaš zdaj druge obveznosti in fant zdaj ni tvoja prioriteta. Če bi ti idealen padel v naročje, hvala bogu, ker pa je verjetnost enaka nič, bo to pač moralo počakati, na primer. Od tukaj lahko zapelješ pogovor tudi v drugo smer in ugotoviš, zakaj je zanjo tako pomembno, da si z nekom. Res zato, ker verjame, da je življenje v dvoje lepše in ti privošči srečo, ali zato, ker je to zanjo pač neka norma? Je v svoji zvezi srečna ona? Tudi tukaj ni nujno, da ji bo pogovor ležal, če bo pri tem morala govoriti tudi o sebi.

Obe temi sta v resnici čisto vsakdanji in odpirata veliko prostora za čisto racionalen, a zaupljiv pogovor, v katerem ni nujno, da se bosta strinjali, bosta pa ena o drugi veliko izvedeli. Ampak ti njej očitno ne zaupaš in poskušaš vajin odnos zadržati na površni ravni (nič vprašanj o resnih zadevah ne z ene ne z druge strani, nobenega resničnega pogovora), obenem pa od nje pričakuješ, da bo sočutna kot prava prijateljica.

Čeprav razkrivanje nelagodja in čustev na videz delujejo zelo introspektivno in zrelo, zlasti če je izraženo zelo vljudno in leporečno, je to pogosto le način, kako se izogniti resničnemu pogovoru, ki bi dve osebi lahko povezal, vzpostaviti distanco in odnos zadržati na površinski ravni. Vendar, je smiselno ohranjati odnos z nekom, ki mu ne zaupaš, se z njim nisi pripravljena pogovarjati in se ob njem počutiš še nelagodno? Znancev imaš, kot kaže, veliko. Ena znanka gor ali dol se ti ne bi poznala. Več od tega pa ona zate tako ni. Od znancev nekega blaznega uvida vate ne moreš pričakovati. Si torej res upravičena do tega, da nesočutje očitaš njej, ko pa ji ne zaupaš sama?