prenajedanje
Pozdravljeni
Kmalu bom stara 35 let pa se zopet spopadam z motanjmi hranjenja. Že kot najstnica sem zbolela pa uspešno krmarila nekak skozi življenje s tem. Upsela sem skriti pred svetom svoje težave. Zbolela sem po posilstvu ko sem bla stara 12 let. Pri dvajsteih sem bi močno želela otroka pa nisem mogla zanositi ker sem bila prelahka in podhranjena. Streznile so me besede ginekologa ki mi je po dveh letih pregledov in terapij zabrusil da se bo treba zredit za vsaj 10 kg pol pa ga nej spašujem če bom sploh lahko zanosila. Začela sem jest. Vednop več in več. Ampak mela sem cilj. Otroka. Motnje so se nekam skrile za kr 10 let. Sicer so občasno skakale ven, saj sem v tem času vedno pazila na svojo težo, če sem se pregrešila s hrano obvladala odvajala, klistir, itd. Pred petimi leti je mož postal vedno bolj nasilen do mene. In psihično in fizično. Takrat sem razvila nekak odpor do hrane al nekaj takega saj vse kar sem pojedla in popila se je končalo z drisko par minut po zaužitju. Grozno sem shujšala in ori 170 cm tehtala 55 kg. Kar sploh ni bilo tako malo da bi bilo alarmantno ampak ljudje so opazili. Pa sem napletla zgodbico da sem se okužla z bakterijo itd. pa so nasedli. Pred dvema letoma po treh letih mor in groze ter straha za lastno življenje sem odšla. Pobrala stvari in hčerki ter šla nazaj domov. Majtežja stvar v mojmu življenju ampak rešla sem si življenje. Dobesedno. Bila sem na tleh nikogar nisem mela ki bi se mu lahko zaupala. Staršem nisem hotela je bil že šok to da se ločujem kmalu po tem je ata doživo še infarkt. Prijatelji so mi obrnili hrbet, ostala sem sama. Zaradi zdravja sem pred letom dni še nehala kadit. Pa so se začeli najprej počasi potem skokovito nabirat kilogrami. Dokler mi ni nekega dne tehnica pokazala 90 kg. Šok. Zakaj? Ker enostavno ob stresu in ko sem žalostna jem. Ne jem žrem. Ni važno kaj kruh, salame, namazi, sadje, sladko, meso, solate, sploh ni važno kaj samo da žrem. Da se potem čez 15 minut obtožujem in ponižujem. Vem da ne bom zm,ogla sama iz tega zato sem poiskala strokovno pomoč. Imela sem ravno prvi obisk pri psihoterapevtki. Vem da sem na pravi poti ampak z njo se bom videvala vsakih 14 dni vmes sem sama. Pravi probaj preusmerit na vadbo karkoli. Pa ne gre. Rada bi imela nadzor nad svojim telesom, rada bi shujšala nazaj, rada bi normalno jedla, rada bi se dobro počutila v svojem telesu, rada bi se imela rada, rada bi imela rada svoje telo. Tako pa sovražim sama sebe ob pogledu nase mi gre na bruhanje. Najraje bi si izrezala vso maščobo s sebe.
Zadnje pol leta imam intimnega prijatelja, kateremu sem povedala za svoje težave. Pa pravi da ne more razumet tega da pa ja enostavno ne ješ. Da je izi. Občasno me je zbadal tudi z težo in namigoval da bi blo dobro da shujšam, itd. Vsakič ko se me dotakne pomislim a mi spet hočeš povedat da nej shujšam. Poizkusila sem mu povedat in razložit pa vidim da ne razume. To me jezi in žalosti. Po eni strani si mislim kdo ti daje pravico da mi praviš nej shujšam sem taka ko sem če ti kaj ni všeč lahko greš, po drugi vem da mi hoče dobro da edino ne ve kako naj se s tem spopade.
Začaran krog. Kaka spodbudna beseda?
Draga Mimi78,
resnično mi je žal, da ste kot majhna deklica doživela tako težko izkušnjo kot je posilstvo. Upam, da je bil takrat kdo ob vas in da ste lahko s kom podelila svoje občutke. Ni nenavadno, da ste po tem težkem dogodku zapadla v motnje hranjenja. To je bil način kako ste se spopadla z izredno težko situacijo. Vaša strategija preživetja. In delovala je, saj ste uspeli preživeti to travmatično izkušnjo, ki se vam je zgodila.
Tudi danes je prenajedanje vaša strategija preživetja. Hrana vam pomaga, da obvladate občutke, jih potisnete nekam globoko vase, da zmorete iti naprej.
Vredni ste dobrih ljudi, dobrih odnosov in dobrih izkušenj. Nasilje, ki ste ga doživljali ob možu je moralo biti resnično težko za vas. Čestitam vam iz srca, da ste zbrali pogum in odšli! In vztrajali, čeprav ni bilo nikogar, ki bi vam pomagal. To kaže koliko moči imate v sebi. Res ste lahko ponosni nase, da ste naredili ta korak v svojem življenju! Verjamem, da ni bilo lahko.
Vaša odločitev za psihoterapijo je prava. Verjamem, da je vmesni čas dolg. Bolje bi bilo, če bi lahko hodili tedensko, vendar predvidevam, da so problem finance? Ste mogoče razmišljali, da bi v vmesnem času poiskali podporo v skupinah za samopomoč ženskam z motnjami hranjenja? Te skupine se srečujejo tedensko in bi lahko bile v pomoč med terapijami. Delujejo tako na Žesnki svetovlanici kot tudi na Muzi, prispevek je majhen. Vsekakor pa je najboljša oblika pomoči psihoterapija. Ste na pravi poti, kar pogumno naprej.
Predlagam, da vprašanje kaj lahko naredite zase v vmesnem času, ko niste na terapiji, predebatirate tudi na terapiji – da skupaj s terapevtko/terapevtom poiščete kaj bi lahko uporabili kot pomoč. Vedite, da ne bo šlo hitro in da ni nič narobe, če se vam bo v vmesnem obdobju dogajalo, da se boste prenajedali. Kot sem rekla že na začetku je to strategija, ki jo potrebujete in nič vam ne bi pomagali, če bi naenkrat prenehali oz. vam vsiljevali prepričanje da je to možno. Prenajedanje boste lahko opustili, ko boste našli druge metode za reševanje stisk v katerih ste, ko je hrana vaš odrešitelj. Skušajte biti čim bolj nežni s seboj kolikor lahko.
Kar se tiče vašeha partnerja – nima prav. Lahko mu predlagate, da si prebere kakšno knjigo – npr. ne kaj ješ – kaj te žene da ješ? Pa tudi vam jo predlagam, če jo še niste. Če je grd do vas zaradi prenajedanja si tega ne zaslužite. Če vas ima rad, bo skušal razumeti, se bo izobraževal na tem področju, da vam bo nudil podporo. Če čutite, da vas ponižuje s svojimi besedami, pa upoštevajte svoje občutke kaj vam pravijo o vašem odnosu. Izredno dobra knjiga, ki vam lahko pomaga razumeti vas same in izbiro vaših partnerjev je Ali si ti pravi zame? dr. Barbara De Angelis jo je napisala. Lahko vam ponudi informacije kako poiskati zdrav partnerski odnos, kaj to je in kaj to ni. Zaupajte svojim občutkom, ko ste s svojim partnerjem. Če vas ima rad, bo naredil vse, da vam pomaga, vas skušal razumeti in poiskal podporo tudi zase, da bo lahko v oporo vam. Če pa je partner nasilen, vas ponižuje, vam govori, da ste grda – to ni zdrav odnos in v nobem primeru to ni ljubezen. Potem greste lahko čimprej stran!.
Ste izredno pogumna ženska in veste kaj je dobro za vas. Ne dovolite, da vas nekdo prepriča, da ne veste. Vztrajajte naprej, saj greste v pravo smer.
Res vam želim vse dobro,
lepo vas pozdravljam,
Tatjana
Živjo.
Moj mail je [email protected]. Pa si lahko pišemo pa redvsem vzpodbudne in pozitivne misli izmenjamo!
LP Špela
Po eni strani me veseli da nisem sama da nas je več takšnih, po drugi pa sem žalostna da sploh kdo mora skozi to kar doživljamo me. Z največjim veseljem bi si pisala z vami dosti lažje je o tem govorit z nekom ki to pozna in razume. Večina ljudi tega ne razume in jim je še celo smešno kako se lahko nekdo tolaži s hrano. Vsaj jaz imam takšne izkušnje. Moj mail je [email protected]. Vesela bom kakšnega kontakta z vami vsemi, ki preživljate isti pekel.
lp
mimi