Lep pozdrav 😉

Imam problem ampak nevem kakšen je ta problem in posledično nevem kako bi ga rešila. Vodim bitko sama s sabo, vsako sekundo, vsak trenutek in rada bi enostavno našla: mir. Vse v življenju mi je problem. Nisem zadovoljna sama s sabo in vem da objektivno gledano mi nič ne manjka. Vem da sem na pravi poti, imam vse kar sem si želela in vendar nisem srečna? Bila sem na psihoterapiji in po enem mesecu sva jo prekilnili ker je bilo vse vredu. Enostavno imam anksiozen karakter. Ok, trudim se to sprejeti, želela bi poslušati svoje srce, vendar nevem kako. Iščem popolnost in je ne najdem 😉 Rada bi da je vse popolno in ker vem da ne bo, obupam. Trudim se postati čim boljša in nekako zmeraj poskušam narediti vse zato da bi bili drugi srečni. Z mojo vzgojo sem dobila dar: občutljivost in brez besed, vem kaj in kdaj me nekdo potrebuje. Spoštujem življenje, naravo, svet okoli sebe, vendar ne spoštujem samo sebe. Nikoli nisem zadovoljna in 24/7 razmišljam o tem kaj sem naredila “narobe”. Vem da je to posledica moje vzgoje, starši nikoli niso pokazali da me imajo radi in da so zadovoljni z mano. Zavedam se da je to samo moja otroška perspektiva in da to ne pomeni, da nisem dovolj dobra. Imam poln koš racionalnosti, zmeraj najdem odgovor za vse! Lahko je biti objektiven, nevem pa kako biti subjektiven. Kako sprejeti svoja čustva in kaj narediti z njimi? Kako sprejeti svoje “napake”? Spet racionalno: napake so priložnosti ki nam omogočajo da rastemo in da se učimo. Vse to jaz vem 😉 in kljub temu se ne morem sprostiti 😉
Iščem nekaj, ampak ne vem kaj, rada bi se enostavno umirila, pa nevem kako. Ne pomagajo nobene sprostitvene vaje, pomaga mi fizični “anti-stres”, pa po napornem dnevu vsak dan telovadim. Vsak večer grem spati zadovoljna, ker sem izkoristila dan, mislim da bom od napora zaspala “ko klada” ampak moji možgani delajo 100 na uro! What did I do wrong today? 😉
Nevem kaj potrebujem in nevem kaj naj naredim 😉

Pozdravljeni!

Mislim, da ste zelo zanimiva, razmišljujoča in rahločutna oseba, z nemirnim srcem 😉 Verjamem, da si želite, da ne bi bili anksiozni, perfekcionalistični, premalo samozavestni in da bi znali bolj ceniti darove, ki jih imate. Saj je res težko živeti z omenjenimi lastnostmi… A bolj, ko jih želite spremeniti, bolj pridejo do izraza. Bolj ko boste prisilne misli odganjali, bolj se vam bodo vsiljevale. Vendarle pa so to le misli, zato je dobro, da se zavedate, da z realnostjo nimajo veze. So težavne in včasih predstavljajo tudi neke vrste hendikep, a vsak ima kakšne take težavne in omejujoče lastnosti. Sprejmite svoje posebnosti za svoje, kajti zaradi njih ste unikatni. Imate značaj, ki vam daje neko globino. To ste vi. Pri tem pa gre tudi za temperament, ki vam je dan. Vaš opis same sebe me namreč precej spominja na značajski tip melanholika. Citiram iz spleta:

“Melanholik
Ključne besede, s katerimi opisujemo melanholika, so: introvertiran, pesimist, urejen, premišljen, analitičen, globok in občutljiv. Rad razmišlja v stilu: zakaj se ravno meni to dogaja, življenje je tako krivično do mene ipd. Melanholiki pogosto mislijo, da drugi niso dovolj dobri, da bi jim zaupali neko delo, zato ga raje opravijo sami. V tem lahko prepoznamo eno najmočnejših hib melanholikov in to je perfekcionizem. Ta se lahko kaže na vseh področjih življenja. Od domačih del do službenih obveznosti. Seveda perfekcionizem pričakujejo tudi od drugih. Neki mož je povedal, da se včasih ni odločil za vožnjo z letalom le zato, ker se pri tem mora povsem predati v roke nekoga drugega – seveda pilota. Toda, ali je pilot zares zadosti dober?
Melanholiki so najbolj ponotranjeni in okolici tudi težko razumljeni. Nekateri, bolj umetniško usmerjeni melanholiki, lahko iz svojih globin pritegnejo neverjetne misli in vprašanja. So misleci, filozofi in analitiki. Med poeti, pisatelji in slikarji pogosto najdemo izrazite melanholike. Njihovo psihološko življenje je bogato, sami ga lahko doživljajo tudi tragično ali pesimistično. Melanholiki najhitreje zdrsnejo v depresije in se iz njih težko izvlečejo. Težko pozabljajo prizadetosti in včasih tudi leta pestujejo bolečino. Kot je sangviniku naravno, da je pozornost razpršena in široka, je melanholik svojo pozornost sposoben usmeriti globoko in v neverjetne podrobnosti. Lahko na škodo celote, ki jo spregleda. Zanj nič ni preprosto. Vse ima nek globlji pomen, ki ga želi najti. Pogosto za zaplete v okolju krivi sebe. Kot hči iz zgodbe, ki je premlevala, da je ona zakuhala situacijo, v kateri so se znašli. Melanholik je dober zaupnik, prijatelj ali terapevt, saj z enako pozornostjo kot vrta po sebi, prisluhne tudi drugim. …
Melanholiki pogosto prezrejo, da ima življenje tudi lepo plat. Skozi življenje in lekcije, ki jih doletijo, se učijo zniževati merila, zase in za druge. Spoznanje. da v življenju stvari niso popolne v smislu njihovih pričakovanj, pa je tisti korak, ki jih sprosti in prebudi večje zaupanje v življenje.”
Vir: http://www.cdk.si/soutripanje/st32/temperament.htm

Če vam gre angleščina, lahko svoj značajski tip tudi preverite (napol za šalo napol za res) preko testa: http://www.gotoquiz.com/hippocratic_personality_test.

Kadar se želite razbremeniti, pa se spomnite na to, kar govori znani mislec, ko pravi, da je življenje: praznovanje. Dobro se je vsaj od časa do časa (vedno pač ni možno) prepustiti življenju – praznovanju in opustiti težnjo po tem, da bi se morali dokazovati na kakršenkoli način. “V poslu je pomemben rezultat. V praznovanju je pomembno dejanje. … Ničesar ni treba doseči, zato lahko uživaš tisto, kar je tukaj in zdaj. … To se da razložiti takole: govorim z vami. Če mi gre za rezultat, potem postane govorjenje posel; postane delo. Če pa govorim z vami brez kakršnikoli pričakovanj, brez kakršnekoli želje za rezultatom, potem postane igra. … Lahko se igram z besedami; lahko se igram z mislimi. … Potem to ni resno; potem to delam z lahkim srcem.” (Meditacija: umetnost ekstaze, Osho)

Za lažjo umiritev misli pred spanjem pa priporočam vajo Džiberiš: kakšnih 15 minut si govoriš nesmiselne zvoke, kot neko kitajščino… Džiberiš pomaga vreči vse iz sebe ter razbiti vzorce nenehne verbalizacije. (tudi iz zgoraj omenjene knjige)

Srečno na nadaljnji poti samospoznavanja in samosprejemanja, pa še kdaj se oglasite,
Jana Metelko, dipl.soc.del.

Pozdravljeni,

hvala na odgovoru 😉 moram priznati da mi je vaš odgovor neverjetno pomagal. Nisem se zavedala da je bitka v kateri sem se znašla -> bitka jaz:jaz -> 1:0 za mene hehe ;). Nisem hotela sprejeti to, da imam negativne misli, zato ker enostavno nimajo smisla 😉 Sedaj delam na tem, da jih sprejmem. Če v moji glavi vlada negativizem, to ne pomeni da sem jaz negativna. Misli ne odrejajo človeka, dejanja ga. Imam veliko dela pred sabo, na žalost se navade ne moremo rešiti čez noč…ah ;( ampak moram reči da mi je veliko lažje in lahko vam napišem samo eno veliko HVALA 😉

Naredila sem test katerega ste mi priporočili in rezultat: čistokrvni melanholik 😉 našla sem veliko informacij o tem in nekako sem se “našla”, kot da me nekdo opisuje, kar je malo morbidno..hehe 😉 sedaj mi je jasna moja depresivna tendencija in kočno ne zamerim več svojim staršem. Krivila sem jih za svoje negativne lastnosti, ampak nista kriva starša. Nihče ni kriv, pač sem kakršna sem. Tudi če mi to ni všeč 😉

Včeraj sem preizkusila vaš nasvet z džibrišem (vem kaj je to, za sabo imam nekaj ur improvizacije), sicer sem imela težave, ker bi iz vsakega zvoka prišla do neke asociacije ampak kljub temu sem hitro zaspala IN zbudila sem se v istem položaju – jeeeeeeej 😉

Literatura katero sem našla, večinoma samo opisuje melanholični temperament, nikjer pa nisem našla nasvete 😉 če imate mogoče še kakšno priporočilo, link, karkoli, bi vam bila zelo hvaležna.

Hvala vam!

Pozdravljeni še enkrat

in hvala za feedback. Pravite, da ste se našli v tipu osebnosti melanholika, s čimer si lahko razlagamo nekatere vaše lastnosti kot npr. perfekcionalizem ter pomanjkanje ljubezni do sebe. Prišli ste do spoznanja, da je problem v vaših negativnih mislih in ne v vaši osebnosti. Iz tega lahko sklenemo, da so misli tiste, ki bi jih bilo potrebno preoblikovati in ne osebnost. Povprašali ste po kakšni literaturi. Mogoče bi bilo primerno kaj na temo moči misli. Navajam vam tri primere knjig, katerih opise najdete na naslednjih linkih: Zdrave misli, zdravo življenje, Moč pozitivnih misli, Kako poiskati notranji mir.

Pravite, da starši niso krivi za vaše negativno razmišljanje. Vendarle pa vzrok vaše stiske ni le vaša osebnostna naravnanost, ampak so nekaj verjetno “pripomogli” tudi starši. Verjamem pa, da ni bil v ozadju njihovega ravnanja slab namen, temveč predvsem nezmožnost za drugačno ravnanje, zato podpiram, da ne gojite zamer. Za otroka – melanholika je odraščanje ob starših, ki se ne znata vživeti v otroško dušo, še bolj boleče kot mogoče za koga drugega. Otrok – melanholik je ponavadi ustrežljiv in skrbi, da ne razočara svojih najbližjih. To pa zanj predstavlja pritisk… In če starši tega ne zaznavajo ter ga ne razbremenjujejo, se lahko to razvije v občutek, da mu nikoli ne uspe izpolniti pričakovanja drugih. Posledica je nezadovoljstvo s samim seboj. Poleg tega pa otrok, ki je ustrežljiv, ubogljiv in podredljiv lahko s tem tudi počasi izgublja svoj resnični jaz, ker se ne uveljavlja. Za poglobitev v vaše otroštvo ter v vaš notranji svet pa bi vam priporočila naslednji dve knjigi, kateri sem za razliko od zgornjih treh tudi sama predelovala: Drama je biti otrok, še en opis iste knjige, Blagor ženskam.

Želim vam veliko lepih misli!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Jaz pa vsem, ki kljub temu, da jim “nič ne manjka” (tako kot pravi avtorica te teme) in iščejo mir, priporočam knjigo Išči mir in mu sledi.

Tisti pravi notranji mir nikoli ne izhaja iz fizičnega sveta ali iz čustvenih doživetij, ampak vedno prihaja iz najglobje globine človekove duše, v katero pa si marsikdo ne UPA vstopiti – še posebej v današnjem svetu, ki ves čas kliče po udobju, ugodju, ki nas sili na linijo najmanjšega odpora, vse mora biti na “instant”, kar ni popolno pa zavržemo, ko je vedno nekdo drug kriv za našo nesrečo, ko je trpljenje samo nezaželeno stanje ne vidi pa se v njem potenciala prečiščenja duše, ipd.
V resnici pa nas ta globina in duhovno popotovanje in dojemanje vsega okrog nas, vedno bolj in bolj OSVOBAJA in nam vliva upanja, ljubezni, predvsem pa miru. Takšnega miru ne označujemo z besedo “doživljam”, ampak z besedo “živim”, in je možen tudi sredi vojne.