Pozdravljeni,
na vas se obračam za nasvet,pomoč pri iskanju rešitve;
sem mamica treh otrok (8let, 4leta in 9 mesecev), žena prečudovitemu možu, živimo v svoji hiši ampak jaz kljub vsemu temu nisem JAZ, nisem srečna, nisem zadovoljna sama s sabo, s svojim življenjem, iščem neke rešitve, ihode a jih ni nikjer ali pa jih jaz ne vidim….
Odgovorila sem si tudi na vprašnja o depresiji in večina odgovorov je DA-sem nezadovoljna doma, včasih sem se vsak dan lepo uredila, nanesla make up na obraz, uredila frizuro-sedaj tega ni več, le občasno, če kam grem; imam občutek da sem brez moči, da me nihče ne upošteva, da me nihče ne jemlje resno, da me nihče nima rad-še moža večrat vprašam ali me ima rad, ali me ljubi čeprav sva spolno aktivna (vsaj 2x tedensko, takrat se sprostim maksimalno); ob vsakem izbruhu se zatečem k hrani in sem v zadnjih letih kar pridelala veliko dodatnih kilogramov, ki me sedaj pošteno motijo in jezijo a dol ne grejo; zatekam se k temu da bi vse pustila in šla ampak me takrat pošteno stisne v prsih in vem da ne bi mogla kar oditi; in ko gre kaj narobe, bi jaz kar spala in spala in spala, da enostavno nisem prisotna;
Torej ali si sama pomagam ali si poiščem pomoč….kako naj si sama pomagam?

No, sedaj ko sem doma (tretja porodniška) me iz tira spravi vsaka malenkost, bodisi razmetan copat ali čevelj; ali igračke vsepovsod ali vpis da starejši ni imel naloge v šoli; malenkosti zaradi katerih ne morem dihati, me ne pustijo da sem vesela, nasmejana mamica, žena; enostavno me boli ko gledam svoje otročke in ne vem kako naj se z njimi igram, kako naj se z njimi ukvarjam, kako naj jim pokažem da jih imam rada-sploh ne vem če jih imam; kar znam je kričanje in ukazovanje ampak oni so nedolžni in včasih mi je hudo in se kar poberem v spalnico da sem sama…..že nekaj krat sem ob svojih izbruhih dejala, da bom šla od doma in da bojo brez mamice in seveda ta večja dva jočeta in pravita da naj ne grem in potem hitita z pospravljanjem igračk, cunjic; posledično mojim izjavam ta večji v šoli ne sledi, ni zbran in razmišlja o ne vem čem; tudi na govorilnih mi je to učiteljica dejala, da je v nekem svojem svetu in ne sodeluje; po pogovorih mi je tudi povedal, da ga je strah da grem in da bo brez mamice; nekaj dni je OK, se držim, sem mamica kot je treba potem pa mala napaka, ki me vrže iz tira in sem govota;
Mož je zlat, mi pomaga koliko le more ampak vidi kaj se z mano dogaja in mi pravi da naj si poiščem pomoč, če si sama ne znam pomagat in če ne dovolim da mi on pomaga;

Meni je zelo zelo težko…..bila bi vesela kakšne lepe besede, nasveta, spodbude….

Lp,

Pozdravljeni MalaMiška,

veseli me, da ste tako iskreno spregovorili oziroma napisali o bolj temnih plateh materinstva, o plateh, ki nedvomno obstajajo vendar se tako malo govori o njih, saj se materinstvo večinoma povzdiguje in vedno izpostavlja le njegove svetle plati. Veliko o poporodnih stiskah lahko najdete na forumu Obporodne stiske in prepričana sem, da vam bo lažje takoj, ko boste videli, da še zdaleč niste edina mamica, ki se srečuje z depresijo. Glede na povedano namreč lahko sklepam, da gre za depresijo in vam vsekakor priporočam da si takoj poiščete pomoč. Kot ste namreč že opazili, vaše počutje in izbruhi, ki jih posledično ne zmorete kontrolirati, spravljajo v stisko tudi vaše otroke. Otroci potrebujejo dovolj dobro ali dovolj zanesljivo mamo, kot bi rekel Winnicott ( v slovenščini imamo njegovo knjigo “Otrok, družina in svet zunaj”, ne potrebujeo super mame ali popolne mame, ker takšnih ni, potrebujeo pa zanesljivost in zagotovo jim majate tla pod nogami, če “grozite” da boste odšli. Že zaradi tega, je nujno, da si poiščete pomoč, kajti vem, da je vaše vedenje odsev stiske in vašega počutje, ki ta trenutek ni optimalno, s strokovno pomočjo pa lahko in morate to spremeniti. Namreč- to ste dolžni sebi in otrokom, saj vem, da si želite biti dovolj dobra mama in to vsak dan tudi v trenutkih ko ne gre vse po planu. Res je, da imamo vsi dobre in slabše trenutke vendar je depresija razpoloženje, ki ga je potrebno obravnavati in zdraviti, saj vaša želja ni dovolj- ali drugače povedano- čeprav si še tako močno želite, da bi bilo drugače vam je v tem trenutku nemogoče “preskočiti” v drugačno stanje brez ustrezne pomoči, ki si jo poiščite.

Biti mamica trem otrokom zagotovo ni lahko, lepo in zelo dobro pa je, da imate partnerja, ki vam stoji ob strani. Pogovorite se z njim o svojem počutju in stanju in zagotovo vam bo stal ob strani še naprej. Vam in vaši družini želim vse dobro,
lep pozdrav,

Bernarda