Pozdravljeni,

nekam moram istresti svojo bolečino:

Nedelja, idealen dan za družinsko idilo. Dobre volje in še kar spočita se zbudim, vse pospravim, se potrudim skuhat res dobro kosilo, da bi skupaj pojedli, pa še uspem počistiti stvari, ki se jih ne počne vsakodnevno. Po kosilu otrok zaspi, se uležem na posteljo in malo spočijem v upanju, da bom imela sedaj časa se kakšno uro posvetiti sebi in možu.
Nenadoma pa dobi mož idejo, da bi morala povabiti svojega brata, ki ima rojstni dan. Namesto da bi se začudila, kaj ga sedaj toliko zanima moj brat namesto, da izkoristi te trenutke miru za naju, začnem razmišljati, da je z mano kaj narobe. Ali sem jez tako čudna, ko bi morala misliti na svojega brata, pa mi je zdaj zanj ta trenutek prav malo mar. Ne da bi razmišljala kaj želim, pristanem, da gre ponj in ga pripelje k nam. Čas ko ga ni izkoristim za forume na računalniku, saj če bi bil ob meni, bi se počutila krivo, da se posvečam računalniku namesto njemu. Naenkrat se zavem, da je minilo že 3 ure od kaj je odšel, pokličem in vprašam kdaj pride, ter slepo verjamem, da ga samo čaka, da se uredi in pride kmalu. Čez par minut vidim, da bo zmanjkalo mleka, oklevam, da nebi mislil da klicarim, vendar pokličem in povem, naj prinese še mleko. Pove, da se bo vsak trenutek odpravil proti domu in zopet verjamem. Zopet mine več kot pol ure, končno se mi vklopijo možgani in začne me grabit tesnoba. Saj ga že skoraj 4 ure ni, pa ima do brata samo 5 minut. Postane mi hudo, pričakovala sem, da bom preživela popoldne z možem, da bova skupaj zvečer uredila otroke in se zvečer posvetila drug drugemu. Njemu na ljubo sem pristala, da popoldne pride moj brat, saj sem upala, da bova vsaj zvečer skupaj. Postane mi jasno, da tam pije, da se je zopet odločil delati kar se mu je ta trenutek zljubilo in ignoriral dogovor, oz. tisto, kar je sam rekel. Celi popoldan sem zapravila v čakanju, pričakovanju nečesa, kar sploh ne bo. Komaj se zadrževala solze in razmišljala, kako sem tako neumna, da si dovolim, da se vedno to dogaja. Zakaj sem šele zdaj po 4 urah spoznala resnico. Zakaj nisem pogruntala takoj, čez pol ure, ali pa bi mi se moralo posvetiti že takrat, ko je odhajal. To popoldne bi lahko izkoristila zase, lahko bi kam šla z otrokom, če že z možem nisem mogla biti, pa sem slepo verjela,zaupala in pričakovala. Zbrala sem se, spoznala, da se ne da spremeniti, kar je že bilo, lahko pa pomislim, kaj si ta trenutek želim zase. Zoper sem ga poklicala, kar se da mirno in prijazno sem povedala, da je sedaj že preveč ura za obiske, da ne želim da prihaja brat k meni, ampak da naj mož pride takoj domov, ker želim, da mi pomaga okopati otroke in čuvati dojenčka dokler se jaz okopam. Čez dobrih 10 minut pa sem doživela pravi šok. Za možen je skozi vrata prišla cela četa pijanih ljudi. Tako me je stisnilo pri srcu, da sem komaj prišla do kopalnice in se tam močno zjokala. Želim smo mirno družinsko življenje, možu pustim, da dela kar hoče, poskušam tolerirat njegove želje in potrebe, on mi pa priredi takšne scene, da mi takrat ko rabim pomoč pripelje domov ta cirkus, čeprav sem lepo povedala ta točno tega ne želim. Vedno dela samo to kar se njemu zazdi, tudi če mu jasno povem, da me nekaj moti se na ozira name niti se ne ozira na to, da ima doma otroke ki potrebujejo zvečer red, mir in starše, ne pa pijano drhal, ki si misli, da je moje stanovanje disko ali gostilna. Kako sem lahko tako neumna, kako lahko vedno znova in znova zaupam in verjamem istim zgodbam. Vedno mi zapakira drek v lep paketek, jaz pa ga vedno vzamem in šele ko ga pojem spoznam, da bil znova samo drek. Zakaj zaupam, zakaj verjamem, zakaj se vedno znova zanesem nanj. Mar nebi bilo lažje, če bi nehala pričakovati, enostavno bi ga izklopila in živela brez kakršnihkoli pričakovanj in zaupanj v njega. Potem nebi nič bolelo. Če bi prenehala verjeti, da bo ob meni, da bo držalo to kat reče, ko bi se mogla enostavno zanesti samo nase, se odločiti, da ga sploh ne rabim, da sem lahko zadovoljna tudi brez njega in načrtovati samo zase, potem mi se nebi vedno znova paralo srce, da se mi je zlagal, da me je pustil na cedilo, da me je izneveril in znova prizadel. Ali je edina rešitev, da se znebim tega trpljenja, da dvignem roke od odnosa, da neham pričakovati, le zakaj se vedno trudim in upam, ko pa vidim da je vedno enak rezultat. Kaj ostane če ne zaupaš nikomur, če nimaš nikogar ob sebi, da se nanj lahko zaneseš, če te vsi vedno samo prizadenejo. Ostane velika praznina, ostane samota in strah, da si sam na tem svetu, ko nimaš pravega stika in odnosa z nobenim človekom, ne moreš nikomur zaupat, verjet, se zanest, da bo ob tebi ko ga rabiš. Ko ni nikogar ki bi upošteval tvoje želje, potrebe. Kot da sploh ne obstajaš. Ostane samo strah pred življenjem, pred prihodnostjo in nemoč, taka nemoč, da ti vzame sapo. Glavni temelj vsakega odnosa je zaupanje in kako živeti ob nekomu, kjer ni zaupanja, kako graditi odnos brez zaupanja, kako se prepustiti, približati, verjeti, se sprostiti, kako naj človeka ne bo strah ob nekomu, ki mu ne zaupa. In zakaj, zakaj sem lahko tako neumna, da vse verjamem, še zmeraj zaupam, čeprav je vedno znova moje zaupanje izkoriščano, čeprav sem vedno znova ranjena in prizadeta, zakaj zaupam, ko vidim, da ne smem, da to boli.

Acyna

Prva misel, ki mi pride na pamet je, da svojega moža očitno zelo slabo poznaš. Druga misel, ki mi pride na misel pa je, da mu preprosto ne upaš povedati kar mu gre, ne upaš mu postaviti svojih mej dovoljenega, željenega, on pa si upa tvoje medlo postavljene meje (občasno) prekoračit brez slabe vesti. Kaj lahko storiš, da bo drugače in zakaj ne storiš tega, kar bi morala? Ta odgovor se skriva v tebi.

Zaupala si komu in kaj?
Po moje si ti bolj upala, da bo on opazil tisto kar si sama po tihem želela in sedaj se ti je omajala vera v vajino partnerstvo, ker se je z družbo malo zapil za bratov rojstni dan…. :/

Očitno ne zna prebrat teh tvojih “skrivnostnih” namigov, eh moški smo očitno malo bolj štorasti pri teh stvareh 🙂
Rabimo čisto konkretna “navodila za uporabo”, ker tisti namigi so lahko čisto napačno razumljeni. 😉

Pozdravljen On,

žal to ni osamljen primer, ampak se takšne zgodbe ponavljajo vsak dan že 17 let, vedno neke prazne obljube, vedno ure in ure čakanja, da bo mož opazil, da ima nekje tudi ženo, ki ga potrebuje. Ne razumem, zakaj govori eno dela pa drugo. Ali beži, ali ga dušim? Ampak med nama ni skoraj nikoli neke bližine, vedno verjamem, ko reče, da bo ob meni za čisto fizično pomoč ali druge čustvene potrebe, potem pa ga ni in čakam zaman. Ne morem se zanesti nanj in njegove besede.

Lp, acyna

Kako pa naj ti pokaže, da opazi? Kaj od njega potrebuješ, česa od tega ne dobiš? Ali on to ve, mu to poveš?

Zelo verjetno tale tvoj (in še nebroj drugih m in ž) niti ne ve kaj resnično pomeni “čustvena bližina” in posledično imajo nek strah pred neznanim, ki se kaže na različne načine. Tako se na nek način vedno znova in znova izognejo temu neznanemu s tem, da “pobegnejo” nekam, najdejo nek izgovor, ko postane prevroče, preblizu, preveč tesno, počutijo se utesnjeno. Rešitev jim je pobeg pred tv, rač, časopis, knjige, neko družbo, delo, akohol….karkoli, le bližnji niso nikoli “na vrsti”, ker preprosto ne vedo kaj bi z njimi.
Otroci takih staršev si poiščejo uteho pri vrstnikih pred katerimi se želijo dokazovati in pogosto zabredejo v razne omame, partner pa v svoji nemoči največkrat čustveno reagira z neko obliko čustvenega izsiljevanja molk, bes, trma….., kar drugi razume kot opravičilo za svoje početje. In tako se spirala zavrti v pogubo…

Rešitev vidim v tem, da se partnerju jasno pove (brez pretiranega izpada čustev) kaj te moti in kaj si želiš zase, za vaju, da se ga na nek način opomni, da dela “napake”, da bi lahko dneve preživela tudi drugače si privoščila nekaj samo zase.
Težava nastane, ker se to pogosto vzame kot napad na njegovo vedenje in se začne branit, opravičevat svoje početje in banalizirat problem. V samem pogovoru na štiri oči vidi grožnjo zato je včasih bolje, če se taka reč opravi v prisotnosti (strokovno usposobljene) tretje osebe.

Pa je tole njegovo gostovanje pogosto povezano z alkoholom?

Definitivno je to edina rešitev. Če se že tega loteva, naj ne pozabi poudarit, da je tudi sama storila precej “napak”, ker mu teh stvari ni bolj jasno povedala že prej, da se pogovor ne bo sprevrgel v obtoževanje drug drugega.

Vesela sem, da sem dobila moške sogovorce, mogoče mi boste znali pomagati, da razumem moški način razmišljanja.
Saj vedno vse povem, govorim, in dopovedujem, pa se mi zdi, kod da se iz mene dela norca, ali pa da je totalni idiot, ki nič ne razume.
Bilo je tišine, ker nisem znala kako naj še drugače povem, da bi me razumel, bilo je joka, kričanja in vseh raznih metod ter čustvenih izpadov. Sem pa človek, ki vedno preveč išče krivdo v sebi, (čeprav sem za svojo bolečino včasih obtoževala njega, in še zdaj, ko me zares prizadane) ampak sprašujem se največkrat, kaj je z mano narobe.
Poznam svoje napake, da sem včasih obtoževala, kričala,… po drugi strani pa mislim, da sem preveč dobra, da si dovolim, da z mano dela kar se mu zazdi in da moje meje ne jemlje resno…

Ne vem koliko si dobra ali nisi dobra, si pa sigurno preveč popustljiva in on to ve in to tvojo popustljivost izkorišča enostavno zato, ker lahko.
Sedaj je že tako razvajen, da se mu bo zdelo skrajno ne fer, da bi karkoli spreminjal. Še več on te ne jemlje kot neko čustveno osebo, ne opazi tvojih čustev, mu ni mar zanje, ti si mu bolj kot ne na uslugo, da s tabo zadovolji neke (fizične) potrebe, podobno kot mu jih je nekoč mama. Tudi njej ni rabil izkazat nekega spoštovanja, ker ga k temu ni pripravil/”prisilil” njegov oče in sedaj je v njegovi glavi zapisano, da je ženska pač nek servis, ki ne rabi nikakršnega “plačila”. In tako je že od začetka vajine veze. Zakaj si to dopuščala veš sama oz se ti je začelo svitati, da tako ne bo šlo več naprej, da se prepoceni “prodajaš”, bolje rečeno podarjaš nekomu, ki si tega ne zasluži. Njemu do sedaj še nič ne manjka 😉 in dokler je tako nima razloga, da bi kaj spreminjal.
Tako je najprej na tebi, da spremeniš svoj način razmišljanja in svoje obnašanje, da bo posledično tudi on postal drugačen, ker drugače ne bo mogel bit/funkcionirat s tabo 😉

Upam, da niso našteti načini tvoji edini način, zato, ker se bojim, da z nobenim ne boš dosegla željenega, vsaj ne pri svojem. Da pa lahko komentiramo tvoj način komuniciranja, je zaželjeno, da opišeš nek primer iz prakse, sicer lahko le ugibamo, kako zgledajo tvoje ta LEPE besede. To pa ne bi bilo pošteno do tebe.
Da iščeš krivdo v sebi, sploh ne dvomim. Problem je v tem, ker sebe obtožuješ, namesto da bi iskala reštive in spremenila določene vzorce, vedenje. Tako pa vsakič znova padeš v isto situacijo, za katero se vsakič znova obtožuješ in tako se vrtiš v začaranem krogu iz katerega ni videti izhoda. Izhod je vedno, če ga le želiš poiskat. Že to, da si prišla sem, nakazuje, da si to želiš, razen, če si prišla sem z namenom, da obsodimo tvojega moža. Ne bomo, tukaj lahk obravnamo le tebe in tvoje vedenje, razmišaljanje, saj njegovega nimamo na razpolago.

Ko so posredi pijača, droge, igralništvo, je težko bit pameten. Težko pa je iz napisanega ocenit ali gre ssmo za odtujenost v vajinem odnosu ali ima tvoj mož resne težave z alkoholom. To so kompleksne stvari in zajamejo vso družino ne smao enega človeka. Vsekakor je čas, da se v treznem stanju poskušata pogovorit.

Ja, komunikacija je na nuli, ker se on ne pogovarja.

Bom poskusila prikazati primer, ko ne pridem nikamor:

Na vratih, ko že odhaja na hitro izjavi da mora (v resnici ne »mora«) iti nekam, da pride takoj/kmalu in potem da gremo mi nekam. Rečem »v redu«, kaj pa naj drugega, če pa on »mora«, če bi rekla kaj drugega, bi sprožila prepir. Potem čakam, ta čas se zaposlim s kakim delom v hiši in naenkrat mine ura, dve, njega pa še ni. Potem pokličem, reče da bo kmalu, da že prihaja. Spet čakam. Pokličem spet, ker ga nočem komandirat in da nebi mislil, da ga nadziram, vprašam samo to, če pride kmalu, (ne sprašujem po minutah). Odgovori, da je srečal tistega/se spomnil, da mora še nekaj/skočil mimogrede še nekaj opravit in da pride takoj. Potem se pojavi, ko je npr. že toliko ura, da se nam ne splača nekam/so otroci že zaspani… Jaz pa sem zapravila še en dan s čakanjem, namesto da bi sama kam šla. Pa sem tiho, saj je imel on »opravke« in če bi kaj rekla bi se on kregal.

Včasih njegovo razlago, kam gre kar preslišim, saj sem ugotovila, da reče kar nek izgovor in da nikoli ne pride takrat ko reče. Spet drugič odide, ne da bi povedal kam, če ga »ujamem« na vratih in vprašam kam gre, se zna zgoditi da slišim: Kdo sem jaz njemu, da bi mi pojasnjeval kod hodi, to je njegova stvar, ne bo mi polagal račune…

Včasih ga sploh ne kličem, ker pravi, da ga neprestano klicarim in da kričim po telefonu (včasih res kričim). Potem samo čakam in ne vem kje je in kdaj pride – to zelo boli. Ko ga pokličem tudi ne vem zares kdaj pride, mogoče res takoj, mogoče čez 4 ure. Dogaja se tudi, da se mi na telefon noče oglasit. In potem kriči name, zakaj sem ga 20X klicala. Če ni kaj res nujnega mu nikoli ne najedam, da mora priti takoj, ampak normalno pa se mi zdi, da žena ve, kje mož je in kdaj pride.
Prosim ga, naj bo več doma, ker vem, da ne »mora« toliko nekam hodit. Da želim vedeti, kje je in kdaj pride. Ona pa razume, da ga nikamor ne pustim, da ga nadziram …

Zaradi teh čakanj ne morem načrtovati svojih aktivnosti. Če bi delala svoje načrte, potem moram moža izključiti iz njih, in potem bi ostala še brez tistih skupnih sekund, kar jih je, ko ga dočakam.
Kar pa se pijače tiče, ja tudi to je, za moje pojme malo preveč, vendar zdaj ne govorim o tem. Zgornji primer je vsakodneven in ne samo takrat ko gre pit.

Včasih mi reče, kaj bi pa rada, saj sem bi danes celi dan (popoldan) doma, a kaj imam od tega ko je on X ur na dan spal in X ur gledal tv. Kako naj mu prepovem spanje, če reče, slabo sem spal, utrujen sem, slabo mi je, kakšna žena bi bila. Samo kaj pa jaz? Spim po 5 ur na noč in to ne v enem kosu (dojenček), čez dan pa si nimam časa vzet za počitek.

Takšnih problemčkov je še in še in ko kaj rečem se potem jaz slab človek :((

Draga moja, on hodi ta čas pit, kaj tebi ni jasno?

Celi traktati in teorije, pa je v resnici preprosto. Alkoholik je.

Oprosti, ampak to je popolnoma narobe za moj “okus” in me sploh ne čudi, da je stanje takšno kot je. Zakaj rečeš v redu? Ti je res v redu, ti je res vseeno kam gre in kdaj bo prišel? Ti je res vseeno, da se tako neodgovorno obnaša do tebe? Če ti ni vseeno, potem se vprašaj zakaj rečeš, da je ” v redu”, se vprašaj kako bi moralo bit in potem se vprašaj, kaj bi ti sama morala storiti, da boš to pri njemu dosegla. V resnici je precej preprosto. 🙂

Najprej rečeš, da je v redu, potem pa delaš iz tega cel halo in dramo, ko ga ni. Oprosti, tako to ne gre. Odloči se, kaj želiš.

Res je, izpadeš slab človek, zato ker tudi v sebi verjameš, da res si slab človek, vsaj ob njemu, ker te on tako tretira. On te pa tako tretira, ker mu ti dovoliš, da te.
Saj res, kdo pa si ti njemu? Si znaš na to odgovorit? In kaj je on tebi? Kaj si ti njemu dolžna in kaj on tebi dolžen? Sta si kdaj sploh kaj obljubila? Sta kaj od tega resno mislila ali sta to rekla samo, ker se lepo sliši? Žal mi je, ampak to, kar imata, sta si skuhala oba. Ne rečem, da se tega ne popravit, ampak to bi lahko trajalo leta. Cel odnos je od samega začetka povsem narobe postavljen.
Kaj sploh imaš od njega in ali ti je to dovolj? Kaj boš naredila, da boš dobila več? Vse je v tebi.

Podvprašanje,

ne, ne hodi pit, toliko ga poznam, in ko pije tega ne skriva pred mano. Vsake toliko se nalije do konca, potem pa eno obdobje nič, niti enega kozarčka. In vara me tudi ne, ker poznam njegova načela in zgražanje nad tistimi ki to počnejo, zvestoba mu veliko pomeni.

Marko,

pravzaprav vem, da sem sama kriva, ker se sama ne spoštujem, ne cenim in se imam že od otroštva za majvredno osebo. Vedno mi zatrjuje, kako me ima rad, kako si želi, da sem srečna, a kaj ko on zna poskrbeti za svoje potrebe in želje jaz pa zase ne znam poskrbeti. Karkoli naredim sem na koncu nesrečna. In nikakor ne najdeva pravega stika, skupnega jezika. Občutek imam, da beži od mene, ker sem nesrečna sama s sabo in ga te vibracije odganjajo. Pa saj sama ne vem kaj bi (v širšem smislu) rada in kako naj potem to jasno povem. Pa tudi ko nekaj konkretno povem verjetno narobe razume in se začne prepir. Tega pa ne prenesem, raje sem tiho. Saj mi obe varijanti povzročata trpljenje.

Saj, če nekdo nekaj narobe razume, mu še vedno lahko razložiš tako, da bo razumel pravilno, ne pa da se zaradi tega izogibaš “pogovoru”. Malo več zaupanja vase. Kaj ti koristi, da se z njim ne pogovarjaš oziroma “prepiraš”, če pa se na koncu ravno zaradi tega tako ali tako vedno prepirata ali pa se sploh ne pogovarjata, kar vaju samo oddaljuje, poleg tega da se v sebi čutita nezadovoljne?! Ravno s prepiranjem se naučiš prave komunikacije, saj se na koncu nihče ne želi prepirat, vendar pa smo socialna bitja, imamo razum in jezik, ki je namennjen temu, da med sabo komuniciramo, če se la da, kulturno. Če se športnik izogiba vadbi, nikoli ne bo dober v svoji panogi. Zakaj se torej izogibaš komunikaciji z njim? Se ne želiš naučiti bolje komunicirati?

Uh, težko razložim, v pogovoru sem vedno poražena.

Včeraj po kosilu umijem otroku obraz, umivam roke. Reče: umij mu obraz. Rečem: Saj sem. In ga začnem brisat. On pa: Gluha kur…, sem ti rekel, da mu umij obraz. (nisem videla, da je imel še ostanke hrane)

Vozim avto, bojim se prehiteti kamion. Obtožujeoče me gleda. Pojasnim, da se ne počutim varno, prebliozu je ovinek. Da nimam za sabo toliko km kot on. Ponazorim s primerom, da tudi on ne more smučat kot Tina Maze. On pa me prepričuje, da je z mojim razmišljanjem vse narobe. Ker, kako pa potem lahko policisti in vozniki rešilca lahko prehitevajo. In celo dopoldne poslušam kako z sem napačna, ker bi po njegovem morala, pa nisem prehitela.

Reče, če bom naredila XY, povem da bom, ampak kasneje, ko bom imela čas, ker imam drugo delo. Po določenem času, ko se še vedno ukvarjam z svojimi stvarmi. Vpraša če sem že. Rečem, da nisem imela še časa za to. On pa: Saj ti nikoli nimaš časa!, nikdar ne narediš kar ti rečem, vse moram sam, nič se ne sekiraš.

Za vse želje in vse potrebe sem »kaznovana«. Če sem jezna to ne spremeni situacije ampak jo poslabša, tudi za jezo sem »kaznovana«. Če mi je hudo in ko izražam svoja čustva in težke občutke sem tudi »kaznovana«. Vliva mi občutek krivde, da se nebi smela tako počutit, da nimam pravice tako mislit, ali da sem sama kriva ker mi je težko ali sem nekaj narobe naredila. Na moja občutja in mnenja odgovarja tako, da name kriči, me obtožuje, ponižuje in omalovažuje moja čustva in potrebe, prepričuje da ni res to kar čutim in da s nebi smela tako počutit.

Ne uspem se postavitiv zase. Vem, da sem bila kot otrok zdresirana v “pridno punčko”. Prebrala sem že kupe knjig, v praksi pa se ne morem naučiti boriti.