Pred dnevi sem na enem portalu zasledila spodnjo zgodbo. Ne gre mi iz glave, podobno se počutim tudi jaz. Ne gre za opis dogodkov, gre za opisana čustva s katerimi sem se ob branju poistovetila. Se tudi ve tako počutite, tako razmišljate?

To je ta zgodba:

Vas kdaj zmoti vedenje pretirano nesamozavestnih ljudi? Se sprašujete, zakaj so tako krčevito povlečeni vase in se na ravnanje okolice ne odzovejo tako, kot bi bilo po vašem mnenju zdravo ali normalno? Previdno pri obsojanju, morda pred vami stoji žrtev zlorabe. Spolne, psihične, fizične … pustimo podrobnosti, gre preprosto za ljudi, ki jim je preteklost v kosti zarisala tako globoke brazde, da je spomin nanje nemogoče izbrisati.

Med hitenjem po ljubljanskih ulicah lahko v največji množici začutim utrip sorodnih duš, takšnih, ki v kotičku zavesti nosijo grenak zavitek spominov – popotnico, ki jih spremlja na vsakem koraku. Lahko mi verjamete, da se mimo vas vsakodnevno sprehodi na desetine zgodb s trpko vsebino in če bi smeli pokukati v zavest mimoidočih, bi zajokali ob okusu njihove bolečine. Kako patetične stavke puščam za seboj … a vem, o čem govorim, tudi sama sem ena izmed njih.

Da, tukaj sem, glasno izgovarjam besede in zloge, da bi ne pozabila na čas, ko sem še znala braniti svoj jaz in svoj bit. Danes tega ne zmorem več. Sem žrtev spolnega, psihičnega in fizičnega nasilja. Sem hči, sestra, mama, žena in živim pomešana med množico vsakdanjih ljudi. Od obrazov, ki pod masko nosijo zgodbo, podobno moji, se najverjetneje razlikujem po tem, da moja lica krasi nasmeh, iz grla pa se vijejo nore in zabavne ideje. Ne razmišljam o tistih dneh. Takoj ko so minili, sem prednje postavila visok zid, skočila nanj in se pretvarjala, da življenje za njim ni nikoli obstajalo. Živim za danes, jutri, za leta ki sledijo, skačem kot marioneta in se trudim, da bi se otresla vonja preteklosti. A ne glede nato, kako zelo se trudim in si dopovedujem, da sem pretekla že dovolj kilometrov in da sem danes zdrava mlada ženska, me nevidne roke vedno znova povlečejo za lase in potisnejo k tlom.

Leta sem se spraševala, zakaj za vraga otrpnem, ko nekdo zakriči ali le povzdigne glas. Zakaj telo preplavi adrenalin, srce podivja, na prsi pa mi leže nevidna skala … Zakaj ne izgine občutek mravljincev po telesu, hladnega pota, razbijanja v sencah in nezmožnosti normalnega funkcioniranja in odzivanja na vsakdanje konflikte. Ta nevidna roka, ki me v takšnih trenutkih zgrabi za vrat, da peče in boli tako močno, da bi lahko prisegla, da je prava. Danes vem, kaj je to. Prebrala sem knjigo, avtobiografijo žrtve hudih zlorab. Odgovor na moja vprašanja je povsem preprost.

Telo se spominja občutkov iz preteklosti. Nanje ga lahko opomni določen zvok, vonj, okus, skratka tisto, kar je bilo v tistem obdobju prisotno. Telo tako reagira podobno, kot bi pritisnili na stikalo. Sama močno reagiram na loputanje vrat, doneče korake, kričanje, škripanje vrat, zvok razbitega stekla, vonj po nafti in bencinu … Občutljiva sem na verbalno nasilje, moške v bližini otrok.

Nekoč sem v otroški trgovini doživela hud preblisk. Pred seboj sem zagledala moškega temnejše poti, ki je klečal na tleh in k sebi stiskal triletno deklico. Močno jo je objel in za hip se mi je zdelo, da se je zazrl vame in mi namenil pomenljiv pogled. Zgrabila me je panika. Hotela sem zaščititi malo deklico. Srce mi je začelo tako močno razbijati, da sem njegov utrip čutila v grlu. V ušesih mi je šumelo in vedela sem samo to, da moram nemudoma ukrepati. Z dežnikom v roki sem skočila do njega in začela udrihati po njegovem hrbtu. Moški me je poskušal obvladati z eno roko, z drugo pa si je zaščitil glavo. Deklica je zajokala, vse ostalo pa je le del medlega spomina. Prišel je varnostnik, prodajalke so kričale, jaz pa sem se zgrudila na tla … Klik-klik … bilo je dovolj, da me je preteklost zgrabila za vrat in mi obraz potisnila v blato. Tu sem, ne moreš mi ubežati …

Če ne drugega, danes vem, kako se lahko takšnim pripetljajem izognem. V mojem novem domu, domu, ki sem si ga ustvarila sama, bom postavila nova pravila. V tem času in prostoru ni razloga za strah. Moj drugi jaz živi v zdravi družini in naučiti se moram obvladovati telo in čustva, ki v določenih trenutkih in situacijah obvladujejo moj živčni sistem. Izogibati se konfliktom, zvokom, vonju in ostalim dejavnikom je skorajda nemogoče. Sveta pred menoj si ne morem podrediti, da bi igral igro, v kateri jaz ne bi trpela. Jaz sem tista, ki se bom morala prilagoditi in si polizati še zadnje rane. Morda bom za to potrebovala pomoč. Naslednjič ponujene roke ne bom zavrnila, na proti ji bom stopila sama. Danes, ne jutri.