Pozdravljeni!

Moja zgodba je takšna kot vaše, nobene razlike ni v njej… Začetek kot v pravljici, potem pa raznorazni izbruhi…

Zanima me, kako ste preživele… Jaz ga kličem mačja-poprova meta… Tisti njegov prijazen in topel del me vleče nase…

Kako ste odšle, naj povem, da nivava skupnega stanovanja, otrok…. Nič skupnega, razen tega, čemer sem jaz še prejšnjo nedeljo rekla ljubezen…

Kako ste se spopadle s samoto? Kako z idejo, da vas res nikoli več ne bo objel?

Hvala za vaše odgovore,

Mojca

Draga Mojca

Že nekaj tednov razmišljam kaj ti naj odgovorim, dobro poznam tvojo situacijo in občutke, ker se z njimi bojujem že pol leta. Mene je zapustil on , vendar ne čisto zapustil še vedno se vrti v moji okolici, še vedno ponižuje, manipulira in še vedno ima tudi trenutke lepih odnosov in prijaznosti.Jaz sem šla po pomoč k dr.Drnovškovi. Ne vem, če bo kdaj dobro, vendar brez njene pomoči bi pregorela.

LP

Zdravo Mojca!
Ponavadi obstja nek razlog, zakaj nas taka oseba sploh privlači ( ne glede na to, da so lahko izjemno šarmantni in nekaj čisto posebnega) in še bolj pomemben razlog, zakaj ne moremo stran ( ne glede na to, kako nora, grda….dejanja nam počne)

Zato je ponavadi najboljša rešitev, če se začnemo namesto z njim ukvarjati sami s seboj in poskušamo odkriti kje so naše šibke točke. To ponavdi težko storiš sam, ker sam sebe težko vidiš realno, pa še naši obrambni mehanizmi nam pošteno zamešajo štrene, zato pridejo prav dobre prijateljice, prijatelji, forumi, psihoaterapija, literatura)

Sama sem potrebovala leta samoraziskovanja ( bi bilo lažje in hitreje če bi poiskala pomoč) da sem odrkila, kje je razlog za to, da najdem take tipe ( otrošvo, mom mama, narcistični oče…) in zakaj sem vstrajala v tem ( posledice odraščanja v taki družini, ko se ti zdi normalno, kar v resnici ni, dvomiš vase, ker nisi bil upravičen do svojih občutij, mnenj in kjer so bila čustva in počutje starša edino pomembna….itd + globok občutek, da me nekaj veže na tega tipa,kar je bilo ponavadi tisto bolno, kar sem imela pri starših , pa sem hotela očitno preko tipa to končno razrešiti, da bi bila tokrat drugačna rešitev in bolj srečen konec…..itd)

Vendar se ponavadi bolj kot sami s seboj ukvarjamo z NJIM, zakaj je tak, kaj pa če bi bila jaz boljša, lepša, pametnejša, drugače reagirala….potem bi…..in smo vsakič, kko je spet “dober” prripraavljni pozabiti na logiko, pamet, zdravje in to, da se bo slab del zanesljivo spet ponvoil…Ocenjujemo glede na to, kako mislimo, čustuvjemo, delujemo sami, vendar pri teh ljudeh to ne gre tako. Oni mislijo, čustvujejo in reagirajo čisto drugače kot mi sami poleg tega ponavadi ne vidijo nobenega razloga, da bi se spremenili, niti ne vidijo, da bi bil problem lahko tudi v njih. Zato je res edino orožje, ki ga imaš ti sama.

Gitta Ana

PS:
Če bi opisala bolj konkretno situacijo bi ti lažje povedala, kje najti ustrezno literaturo, ker je knjig na to temo veliko. Sam nekaj predlogov:
In sheep clothes: How to deal with manipulative people
( book depositry je stran, kjer lahko na internetu kupiš takšne knjige za cca 10 eu in brez poštnine)
v slovenščini:
Ne stopajte več po prstih
Zaljubljeni v sanje

Pozdravljena!

Tudi sama sem imela izušnjo s takim partnerjem, dokler se ni pokazal v svoji drugi luči, bi lahko trdila, da je bil najbolj zlat človek na svetu. Ugotovila sem, da je zelo znal ugajati, predvsem v družbi ljudi, ki mu niso bili tako blizu. Do ostalih so bile meje porušene, tudi do mene. Veliko bi lahko pisala o tem, kaj in kako se je dogajalo, če želiš, me lahko kontaktiraš tudi na ZS, lahko pa ti na kratko napišem, kar sem sama potegnila iz celotne izkušnje: pojdi stran in ne razmišljaj o tem, kako te nikoli več ne bo objel in kaj bi bilo če bi bilo. Tudi sama sem imela take pomisleke, vendar je na koncu preprosto prišlo do točke, kjer sem vedela, da moram takorekoč rešiti samo sebe in prekiniti vse stike. Bilo je, kot bi si reševala življenje. Šele čez nekaj časa sem imela dovolj energije, da sem pričela sestavljati nazaj samo sebe in se tudi poglobiti v razloge, ki so tudi v meni, da sem bila v odnosu s takimi ljudmi. Vse skupaj je bilo izjemno izčpavajoče, tako psihično, kot tudi fizično, zase bi lahko rekla, da sem pregorela. Če samo pomislim, da bi imela nekoč z njim otroke, da bi se morala s tako osebo spopadati z vsem, kar prinese življenje…. ne, hvala. Res je, kar pravijo, čeprav je takole na hitro, ko prebereš, mogoče že obrabljeno: najprej moraš imeti rad sebe, da lahko imaš rad tudi druge.

Gitta Ana, pozdravljeni!

Junija 2011 je sin opravljal maturo, opravil je je polovico, potem pa mu je kolega posodil motor, s katerim se je sicer poškodoval, vendar le v brado. Nič posebnega bi rekli. A ta junij je za njega in za vso našo družino bila prelomnica. Sin je postal zelo nemiren, hodil je gor in dol po sobi, po stanovanju oz. kjerkoli smo bili. Že v šolskem obdobju je dobil diagnozo – motnja koncentracije in kratkotrajnega spomina. Jemal je homeopatska zdravila in z individualno pomočjo napredoval. Bil pa je zelo nežen fant, občutljiv, zato je tudi veliko nastradal s strani ‘kolegov’ in sošolcev, grožnje, izsiljevanje, več stvari so mu ukradli..

Skratka, tega junija smo se zatekli k psihiatrinji, ki mu je dala Stratero. Rezultat tega je bil, da se je fizično malo umiril, postal pa je besedno aktiven, govoriti je začel sam s seboj – v glavnem se je neprestano kregal (v samogovoru) s sošolci. Psihiatrinja nam je svetovala še homeopatsko zdravljenje in se je stanje res postopoma izboljševalo, potem pa spet poslabšalo. Trenutno ni na homeopatskih zdravilih, ker je homeopat priporočil farmacevtsko zdravljenje. Zdaj jemlje dober mesec 3x dnevno po dve tabletki (25mg) Kventiax. Stanje se je toliko spremenilo, da dokaj hitro zaspi in mirno spi in tudi dovolj oz. veliko (8do 9 ur). Prej nikakor ni mogel zaspati, se je prebujal, govoril in govoril.

A čez dan še vedno govori sam s seboj. Njegov samogovor se začne že zjutraj in kakšen dan traja tudi cel dan. Dopoldne sem mama z njim, da ga preusmerjam k delu, popoldne oče. Če sem z njim in ga preusmerjam, še kaj naredi, drugače ne. Ne more ne v družbo, ne delat. Misli mu norijo po glavi, nove in nove. Tudi ko je družina zbrana pri kosilu, nekaj časa sledi, potem začne govoriti sam s seboj. Zgodi se, da se v trenutku dvigne , odide v sobo in govori, govori. Psihiatrinja je rekla, naj ga kar pustimo, da je za njega to zelo zdravo (kakor sem razumela, gre za čiščenje vsega, kar je hudega doživel in da bo minilo).

To soboto pa sem bila na seminarju in druga psihiatrinja, s katero sem govorila, mi je rekla, da naj bi šlo za obsesivne misli. Tam sem izvedela tudi za vaš forum.

Lepo prosim, svetujte mi,
mama Lidija

Pozdravljeni Lidija!
To, kar opsujete ni MOM, se mi pa zdi, da je morda imela druga psihiatrinja glede OKM ( obsesivne kompulzivne motnje ) morda prav ( vendar jaz nisem strokovnjakinja) KOlikor je meni znano, se lahko OKM uspešno zdravi, vendar se včasih pri nas zaplete že pri diagnozi, kaj šele pri zdravljenju.

To je tudi eno izmed področjih pri nas, ki je premalo poznano , celo strokovnjaki dostikrat dajejo napačne diagnoze in motnje ne prepoznajo( četudi je zunaj o tem že veliko znanega )

Svetujem vam, da pišete psihiatrinji Dr. Dernovškovii direktno na mail [email protected] da vam pove, kje lahko najdete strokovno pomoč. Kolikor vem, je tudi kar se tiče OKM ena redkih pri nas, ki ima o tem obširno znanje. Kolikor vem pa je tudi pri nas že ustanovljenja ena skupina za samopomoč za to težavo, ustanavlja pa se še ena. Vodi jo psihoaterapevtka Urška Battelino ([email protected]) . Morda se lahko obrnete tudi na njo. Vendar je za postavljanje diagnoz za začetek najboljši psihater.

Upam, da sem vam pomagala.

GittaAna