Najdi forum

Danes jočem kot za stavo,…Za dejanje, ki sem ga naredila pred leti.Bila sem mlada, stara še ne 18 let.Bila sem zelo nepremišljena, ko sem spala s fantom, s katerim ne bi smela.Imela sem ga rada, a kot prijatelja.Da bi za vedno ostala z njim,..Si nisem vedela predstavljati.Bila sva skupaj mogoče dva mesca in sva le enkat sexala, pa še to v avtu, ko sva odhajala iz disca.Pijača naju je ravno toliko sprosita, da nisva pazila.In ker že itak nisem imela redne menstruacije, sem dolgo rabila, da sem ugotovila da je nekaj narobe.Bila sem noseča.V totalnem šoku sem rekla g, da ne morem imeti otroka.In ker je bilo že 8t, je rekel, da so zadnji dnevi, če želim splav.Ker sem bila v dijaškem domu, doma niso posumili.Sem šla s teškim srcem, a doma si nisem upala povedati.Starši so bili zelo strogi, oče celo.Tako da sem dobila napotnico za splav.Tam sem podpisala, da grem domov na lastno odgovornost.
Lep čas po splavu nisem smela videti nosečnic, otrok.Sama sebe sem kaznovala tako, da sem se podala v novo vezo s fantom, ki je bil že kronični alkoholik.Hotela sem ga rešiti, a je on še dodatno uničil mene.Še pravi čas sem ga pustila.Sicer je trajalo vse skupaj 4leta.

Danes sem 35-letna žena in mamica dveh prečudovitih sončkov.In na svojega angelčka nisem pozabila.Jočem, ker sem se narobe odločila.Morala bi se opogumiti in povedati staršem.Zakaj nisem?!Boli me, tako prekleto boli, da nisem obdržala otroka.Obdržala sem slikico iz uz in vse papirje od takrat.Ne vem, če lahko razumete mojo bolečino, a meni je res grozno.Kot da je bilo včeraj.

Mož ve za to in me tolaži, da pač ni šlo drugače.A jaz vem, da sem bila strahopetna, da sem izbrala najlažjo pot.To me ubija.Nobeno opravičilo ni zadosti dobro.Danes se sploh ne morem pomiriti.Mož je v službi, otroci v vrtecu, jaz pa sama doma že skoraj histerično jočem :(Takrat še sploh nisem vedela, da mu že bije srček.Če bi mi G z eno samo besedo omenil, sigurno ne bi mogla narediti splava.Tako malo sem vedela o tem.Danes vem ogromno, zato me še toliko bolj boli.

Oprostite, da sem vse zlila sem, sem hotela še več, pa ne morem.Jok je premočen,…Moram se probati pomiriti, da bom spet vesela mamica svojim sončkov, a znotraj sem razvalina in čutim, da je vsak dan huje 🙁

Za dejanje, katero si naredila pred leti, kot pišeš, ne boš našla zdravila nikoli! IZ lastnih izkušenj bom napisala nekaj na kratko, čeprav vem, da te bo še bolj bolelo, notranje bolečine še povečalo! Bilo je pred 28 leti, okoliščine enake/podobne kot tvoje, v začetku kot da bi brala svoj življenjepis, le da sem si jaz z očetom moje prvorojenke živo predstavljal kot popolno družino, vsi ki so vedeli za moje stanje so me nagovarjali na dejanje, katero si naredila ti…življenje se je zasukalo v druga morja in ostala sem sama z bitjecem pod srcem….odločila sem se za sprejem tega nebogljenjega bitjeca in danes z ponosom in veseljem rečem, da če bi se še enkrat ponovilo tisto obdobje, se ne bi odločila čisto nič drugače!
Dragi drejcy78, upam, da ti s tem mojim pisanjem nisem še dodatno razparala srca in da boš čim prej našla vsaj malo miru in bila potolažena! To bo verjetno pomagalalo samo to, da boš nehala iskati in brskati zakaj tako, kako bi bilo….
Srečno

Spoštovana drejcy78!

Kar težko je najti primerne besede za odgovor, s katerim bi vam rada pomagala pri osvoboditvi od težkega bremena krivde, ki vas teži ter vas navdaja z neizmerno bolečino.

Verjamem, da zelo trpite v svojem samoobtoževanju, ko si ne zmorete odpustiti… Mislim, da ste zelo tenkočutna in razumevajoča oseba. Poskusite nameniti nekoliko sočutja tudi sebi. Storili ste nekaj, kar danes vidite kot napako in jo zato obžalujete, a spremeniti pa tega ne morete. Vsak se kdaj znajde v situaciji, ko bi vse storil, da bi le lahko zavrtel čas nazaj in določeno stvar storil drugače… A vsi se vrtimo na tem kolesju življenja le naprej in ne ostane nam drugo, kot da se pomirimo z dano situacijo in razmišljamo naprej. Pred časom sem gledala film o možu, ki je popolnoma zavozil svoje družinsko življenje. Mislim, da se je znašel v zaporu, sin pa je pristal na drogi, zaradi česar je (sin) tudi izgubil življenje. A ta mož je presegel svojo osebno tragedijo ter se po prihodu iz zapora pričel prostovoljno posvečati mladim, v smislu, da se jim pomaga, da ne skrenejo v kriminalne vode… Ta film se je meni osebno zdel zelo poučen. Kaže na to, da pravzaprav vedno obstaja možnost, da na nek način popravimo svojo napako… Že vaša izpoved bo lahko doprinesla k dodatnemu premisleku deklet, ki so v odločanju glede splava, saj ste lepo opisali s kakšnimi bolečimi občutki se morate soočati.

Če ste verni, vam bo mogoče v pomoč tudi pogovor s kakim duhovnikom. Če verjamete v posmrtno življenje ali dopuščate možnost obstoja le-tega, potem verjamete in upate, da duša ne umre in da je še vedno nekje tam v drugi dimenziji. Potem lahko še vedno svojega angelčka prosite za odpuščanje in se tako z njim spravite, kar vam lahko pomaga pri dosegu notranjega miru…

Prilagam vam še dva članka cenjene slovenske avtorice psiholoških knjig Alenke Rebula o samoodpuščanju:
http://www.alenkarebula.com/alenkadrupal/node/111
http://www.alenkarebula.com/alenkadrupal/node/315

Želim vam vse dobro, predvsem pa, da bi našli svoj notranji mir.
Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas Materinski dom 01/366 77 21 [email protected]

Spoštovani MD Škofljica!

Iskreno se vam zahvaljujem za vaš odgovor.Bila sem vsa izven sebe, saj sem ravno tisti dan podoživljala svojo zgodbo, ko sem dobri prijateljici povedala svojo zgodbo, saj je bila tudi pred odločitvijo, da naredi splav.Sicer sve v porodnišnici skupaj rodile pred 14 meseci in jo je nepričakovana nosečnost spravila na rob obupa.Imela je v rokah napotnico, je pa me pred dokončno odločitvijo poklicala.Čeprav sem si s tem odprla rano, sem ji želela povedati in pokazati, da kljub letom dejanje še kako boli.Njen mož si tudi želi tega otroka, le njo je panika, da ne bo zmogla,…Končalo je tako, da ji je moja zgodba vseeno pokazala, da bi naredila napako.

Zadnjič pa nisem napisala, kaj je največ vplvalo na mojo odločitev.Zakja strah?Bala sem se ponovno razočarati starše,…V osnovni šoli sem bila 8let odličnjakinja, ki pa sem v prvem letniku padla iz fizike.Tako sem letnik ponavljala.Starši so bili strašno razočarani, jaz sem zaradi tega tudi delala samomor, ker nisem prenesla tega razočaranja.Ko se je stvar končno malo umirila, pa je prišla nosečnost.Če ne bi padla iz letnika, bi jim sigurno povedala, tako pa me je prvo zgrabila panika pred ponovnim razočaranjem.

Sedaj skoz leta sem pač spoznala, da so moji starši žal naravnani tako kot so.Da nikoli nisem niti ne bom na prvem mestu.Vedno je to bil in je moj brat.Kot ženska sem drugorazredna, saj sta oba starša še sedaj prepirčana, da je sin vse.Živita ful nekako po teh starih smernicah, da je sin in s tem naslednik priimka.Ampak dobro to je že druga zgodba, katero sem jaz ob svoji družini prebolela.Starše sem sprejela take kot so in rada jih imam.Vem pa da bi me takrat odgnala iz hiše in razen domače vasi bogu za hrbtom itak nisem imela pojma, da je še kaj več.Pa vseeno sedaj vem, da bi morala!

Kaj se moje vernosti tiče, sem zelo verna.Že velikokrat sem se pogovorila z duhovnikom,ki me ni obsojal.Celo moje molitve k mojemu angelčku so bile, da če mi oprosti, bom ponovno zanosila.To je bilo pred prvo in pred drugo želeno nosečnostjo.Ko sem zanosila, sem čutila, kot da mi je oproščeno.A moja duša, moje srce si še vseeno ne more oprostiti.Želela bi spoznati tisto malo dušico, tako zelo, da sem se začela zanimalti celo za medije, ki bi naj imeli stik z umrlimi(vem nekomu smešno, meni ni )

Za avtorico zasebnega sporočila, pa bi napisala tudi tukaj.Kaj koli ste napisali, ne bi vzela kot žalitev, ker bi si vsako besedo zaslužila.Sedaj vem, da če bi se odločila drugače, bi tudi meni uspelo!
Se opravičujem, ker sem se tako razpisala.Želela pa bi z vami deliti svojo najljubšo pesem, ki sem jo v svojim mislih posvetila svojemu angelčku

http://www.youtube.com/watch?v=XaBBEJCvotU

Draga mamica!

Kar čutiš, je povsem normalno. Mama ima v srcu prostor za vsakega otroka, živega ali mrtvega, pa tudi če jih je 10 ali več. V tej stiski te razumem, saj imam tudi sama enega otroka že med angeli. Če boš potrebovala pogovor mi piši za [email protected].

Vse dobro,
Katarina, Zavod ŽIV!M

Menim, da je veliko žensk opeharjenih za resnico o zarodku, o čemer piše tudi avtorica te teme! Povejo ti samo o postopku splava, nič pa o samem zarodku, kaj ima že razvito… Tako si prepuščena sama sebi, da se že vnaprej pozanimaš in res dobro poiščeš informacije v katerem tednu nosečnosti si in kako izgleda zarodek. Če razmišljaš o splavu ti zdravnik največkrat sploh ne pove nič o zarodku, samo o postopku prekinitve ti povejo, to je velika krivica, ki se dogaja nad ženskami! Sploh ker je ta odločitev za večino žensk življenjskega pomena in mnogokrat zelo težka, zato bi VSAKI ŽENSKI morali dati VSE podatke!! Kako pa naj sprejmeš pravo odločitev, če pa ti prikrijejo tako zelo pomembne podatke?!

To je v bistvu tudi velika krivda slovenske družbe in države; najprej že samo dejstvo, da se ženske sploh znajdejo v tako težki situaciji, da morajo začeti razmišljati in se odločati med npr. ali služba ali otrok?!?
V Ustavi piše, da se v Sloveniji starši svobodno odločajo o rojstvu otrok. Je*** tako svobodo, če pa lahko “svobodno” izbereš samo eno možnost: splav! In potem te še uspejo prepričati, kao da ja pa saj si se ja “sama” tako odločila. To je krivica!
Taki starši, take ŽENSKE, SO OSTALE BREZ VSEH PRAVIC! Verjetno bi lahko tožile državo, da jih je tako grdo okol prenesla…

In kaj konec koncev to pove o našem narodu, o nas vseh, ki se vztrajno obračamo stran in ničesar ne naredimo, da do teh stisk sploh ne bi prihajalo?! Da smo ene usrane reve, to pove o nas, in čisto nič drugega.

No zdaj ko sem se malo izkašljala pa napišem še to, zaradi česar sem se sploh lotila pisat:
obstaja neko društvo, ki pomaga moškim in ženskam, da sprejmejo svojo izgubo otroka zaradi splava in da si lahko odpustijo in pridobijo nazaj samospoštovanje. Morda bi lahko pomagali tudi avtorici te teme, ali pa še komu drugemu, ki trpi zaradi umetnega splava v preteklosti.
Sama nimam izkušenj z njimi, sem pa spoznala eno zelo prijazno žensko, ki mi je tudi dala vizitko. Spodaj je prepis iz te vizitke, na eni strani piše za tiste, ki so že splavili in zaradi tega trpijo:

REŠITI ENO
Ali obstaja življenje po splavu?
Čustveno ozdravljenje za ženske in moške, ki trpijo po splavu.

e-pošta: saracenter(a)live.com
spletna stran: www.sara-center.com
telefon: 030 680 981

Na drugi strani pa piše za tiste, ki se še odločajo ali splav ali otrok:
Noseča? Potrebuješ pomoč?
Sara – center za ženske
Društvo za pomoč in svetovanje nosečnicam v stiski in družinam

Opekarska 26a, 1000 Ljubljana
in isti kontaktni podatki.

Pa če se ne motim je zastonj, skratka ne računajo.

Sicer pa avtorici želim vse dobro. Želim ti čimprejšnje okrevanje, ozdravljenje in odpuščanje!
Vedi da so te prenesli okrog in zahtevaj pravico do odškodnine od države ali nekaj podobnega, pač pozanimaj se kaj lahko narediš – ker ti niso dali vseh podatkov in si posledično sprejela odločitev, ki te je pahnila v več let trajajoče trpljenje!

New Report

Close