motnje hranjenja-pediatrična klinika
Ta odločitev spada v domeno zdravnika, ki te spremlja ob tvojem okrevanju. Kaj pa prispeva k njegovi odločitvi pa ne morem presojati. Hja, najbrž ti je težko ob naraščajočih kg in ob omejenem gibanju. Skušaj biti potrpežljiv in deliti svoje misli z zdravnikom. Kdaj te bo odpustil bo presodil on. Je pa najbrž res težko samo čakati, pa nič ne delati.
Želim ti vse dobro,
lp
Tatjana
Sem razumela, da si še v bolnišnici. Ja, kot sem odgovorila zgoraj, je zdravnik tisti, ki odloča o tem. Če presodi, da je to potrebno za okrevanje človeka te zadržijo dokler ocenjujejo da je to potrebno. Predvidevam, da se je to zgodilo pri tebi – so te zadržali, da si dosegel ciljno težo? Kako pa si sedaj, ko si doma?
Uh, ja kadar si postavimo neke cilje, ki jih želimo doseči in jih potem ne, zna biti problem. Sebe vidimo drugače. Je pa dejstvo, da tudi, če nimaš samih 5-k to ne pomeni, da je s teboj kaj narobe. Včasih imamo boljši dan, včasih slabši, zberemo se lahko 1x več drugič manj. Sebe sprejeti takšni kot smo je vedno najtežje. Želim ti, da bi našel neko vmesno pot in sprejel sebe tudi takrat, ko imaš slab dan in ti ne gre vse po načrtih.
Vse dobro,
Tatjana
največji problem je, da so njim važni samo kilogrami, ne pa tvoje počutje in razmišljanje, kar je v resnici najbolj važno. Ker pri motnjah hranjenja je važno, da duševno ozdraviš, ne pa da te spitajo na 65 kg na višino 169, če bi jih lahko mel čist normalno tud 55. Važno je, da se lahko potem razvijaš tud duševno, česar oni ne podpirajo lih najbolj.
Strinjam se s teboj, da je potrebno delati na obojem – tudi na tem kako se počutiš, kaj razmišljaš. Oboje je pomembno, da poteka istočasno. Najbrž ti je bilo res težko, da nisi dobil tega drugega. Veliko lahko narediš zase tudi sedaj, ko si doma. Obstaja kar nekaj organizacij, kjer je v ospredju oboje. Si razmišljal, da bi se vključil v kakšno podporno skupino za samopomoč ali pa v svetovanje, kjer bi se lahko razvijal tudi duševno kot praviš sam?