Natanko danes minevajo 3 leta odkar so mi sprožili porod v 18. tednu zaradi omfalokele in drugih nepravilnosti, ki so bile nezdružljive z življenjem in je moj fantek odšel med zvezde. Sama misel na fizično bolečino je takoj izpuhtela, vendar bolečina v mojem srcu ostaja za vedno. Ves čas razmišljam o tem dnevu, ki je moje življenje zaznamoval za zmeraj. Duševna bolečina se ne poleže, čeprav imam doma dva velika sončka- 5 letnika in 1-letnico. Ves čas me preganjajo misli, da bi moral biti ob meni tudi “ti”. Prazniki postajajo zame prava mora, še bolj sem žalostna in brez življenja. Ni mi do krašenja, malenkosti, obiskovanja najbljižljih…Odtujila sem se od ljudi, osebnostno sem se spremenila…..do takrat sem bila vedno pozitivna oseba, ki sem živela v prepričanju, da se “”žalostne”” stvari meni ne morejo zgoditi. Ta dan me je postavil na realna tla in ugotovila sem, da življenje le ni tako predvidljivo, kot sem mislila. Upala sem, da bo ta bolečina izpuhtela, ampak sem se postavila pred dejstvo, da jo moram sprejeti za življenjsko sopotnico. Mogoče se me bo nekega dne pa prav ona naveličala in mirno odšla.

Čestitam za pogumen zadnji stavek. Zelo lepo napisano. Želim vam vse dobro! lp