Sem študent star 21 let. Bom čisto kratek. Živim v družini, ki nas šteje 10 članov družine. Od tega 6 otrok, stari starši in starša. Od svojega otroštva sem spal pri starih starših. Oče je bil do leta 2004 redno zaposlen. Službe ni izgubil po svoji krivdi, pač pa je bil vzrok stečaj podjetja. Čez celo moje otroštvo je imela glavno besedo v naši družini stara mama. Imam skupno gospodinjstvo, skupne sanitarije ipd…Šele do prihoda v srednjo šolo sem dobil svojo sobo oz. polsobo. Stara mama je bila zelo nadzorniška nad mano, tudi ko sem dopolnil 18 let me je stalno nadzirala, kam grem kdaj bom prišel nazaj ipd… V meni se je nabiral vulkan, 5 letne zamere. Do svojih staršev nisem čutil ničesar. S materialnega stališča nisem nikoli bil prikrajšan. Ravno nasprotno, dobil sem pač vse kar dobijo otroci svoje starosti. Oče je večkrat prihajal domov tudi vinjen. Dejstvo, ki ga moram poudariti je to, da se v naši družini spije kar dosti alkoholnih pijač, predvsem vina. Vse te zadeve sem tudi posredoval na pristojni center za socialno delo. Imeli smo različne sestanke in pogovore. Moram poudariti, da se je stanje kar dosti izboljšalo. Omenil, bi še higieno, ki je pri nas katastrofalna. Sam sem bil cca. pol leta v študentskem domu v Ljubljani, s strani cimrov sem dobival stalna opozorila, glede moje higine. Nauk te zgodbe je, ko sem bil v Ljubljani tudi po cca. 2 tedna smo me večkrat klicali, zakaj ne pridem domov, zakaj se nočem oglasiti…Za vse to sem imel tehtne razloge. Sedaj, ko pa sem doma, mi pa govorijo, zakaj ne grem nazaj v Ljubljano in podobno. Sedaj se me pa hočejo znebiti. Jaz osebno jih ne razumem. Dejstvo je, da v naši družini živi veliko različnih generacij iz različnih sistemov. Mislim, da to ni dobro. Prosil bi Vas za kakšen nasvet glede te situacije, kam se lahko obrnem ipd… Sam sem doživel kar dosti že živčnih izpadov, depresije in anksioznosti.

Hvala!

Pozdravljeni, Quantum!

Skušam si predstavljati kako vam je (bilo) živeti v številni družini, kjer ni bilo nekih pravih razmejitev, kjer je imela glavno vlogo stara mama in pogosto tudi alkohol. Ni vam bilo enostavno, čeprav omenjate, da vam osnovnih materialnih stvari ni primanjkovalo. Ne vem tudi kako vam je bilo tako dolgo spati pri starih starših, kako sami ste se morali (kljub veliko osebam) počutiti in kako grozljiva in boleča so morala biti spoznanja, ko ste začenjali razumeti kaj pomeni alkohol, pomanjkljiva higiena…, ko ste preko študija začeli spoznavati svet in morda povsem drugačne odnose in načine življenja kot ste jih bili vajeni vi.

Verjetno ste v življenju močno pogrešali večjo očetovo in mamino vlogo, ki ob dominantnih starih starših kar nekako zbledita v vašem pisanju, prav tako pa zelo verjetno tudi v družini. Sigurno ste doživljali občutke nevrednosti in polno jeze, besa, sramu, ponižanja, gnusa, saj omenjate nadziranje in verjetno pretirano omejevanje, prepovedovanje, morda tudi kaznovanje s strani stare mame, s čimer vas je skušala vzgajati in kontrolirati. Tu se pojavlja vprašanje kje sta bila glede te vzgoje vaša starša, saj ste čutili, da bi morala te funkcije prevzeti onadva in da kvečjemu njima pripada »nadzor« nad otrokom, čeprav prav vsakemu otroku pripada spoštljivost, razumevanje, občutenje njegovega doživljanja, seveda pa tudi postavljanje meja in dajanje odgovornosti, sorazmerno njegovi starosti in zrelosti.

Inteligenten človek ste in ste se pripravljeni učiti, spoznavati nove stvari in te spremembe morda začeti vnašati v svoje življenje. Poudarjam, da v svoje življenje, kajti odnosi v vaši primarni družini se skoraj zagotovo ne bodo spremenili, tudi, če jih boste vi skušali prepričevati, da obstajajo drugačne, boljše in ne vem kakšne še stvari drugod… Problem je namreč v tem, da se mora biti vsak človek sam pri sebi pripravljen spreminjati, nihče drug ga ne more, pa če ta poskuša še tako zagnano in ima lahko res dobre razloge za to. Staršev, še manj pa starih staršev skoraj zagotovo ne boste uspeli prepričati, da začnejo drugače razmišljati ali da spremenijo vzorce svojega vedenja, medsebojnih odnosov v vaši primarni družini, ki jih ponavljajo in utrjujejo že leta… Njim takšen način funkcioniranja očitno povsem ustreza in ne vidijo razlogov in še manj potrebe po tem, da bi jih spreminjali. Z njihovega stališča gledano ste vi s svojim revolucionarnim odhodom na študij vnesli v primarno družino neko spremembo, ki je za vas zelo verjetno zelo dobra, za njih pa pomeni, da se bodo morali navaditi na spremembe – da vas ni doma, da se ne javite dalj časa, da začenjate razmišljati s svojo glavo, živeti po svoje!!!, se morda tudi upirati načinu življenja, ki ga živijo oni in ki ste ga vi kot otrok, ki ni imel druge izbire, pač doslej tudi morali živeti… – kar vse pa bodo vaši domači morda precej težko sprejeli (vendar je to njihov problem in njihova odgovornost, ne vaša!). Če strnem, vi ste s svojim drugačnim načinom življenja povzročili (za njih nezaželene) spremembe v vaši primarni družini, saj vsaka sprememba pomeni, da se morajo spremeniti in na novo stanje prilagoditi tudi oni, kar pa jim zelo verjetno ni všeč in jim ne ustreza (vsaka sprememba je naporna in zahteva svoj čas) in vas bodo zagotovo skušali zvabiti nazaj, v stare, znane, utečene vzorce odnosov… To se kaže v tem, ko vam očitajo, da jih ne kličete, da ste kar pozabili na njih, da pridite nazaj domov…, ko pa ste doma, pa se ves začaran krog zažene znova, doživljate se odveč, neslišani, neupoštevani, sploh če niste več pripravljeni biti »ubogljiv in priden fantek«, ki počne to, kar hočejo oni, ne pa to, kar bi rad on sam… Vse to ne pomeni, da vas nimajo radi, pač pa na podoben način funkcionira vsak družinski sistem (seveda s svojimi variacijami). Vi ste odrasli in torej imate možnost, da se lahko odločite kako želite vi živeti svoje nadaljnje življenje, odkriti kdo vi v resnici ste in kaj vam je pomembno. Študij in s tem povezana svoboda, vam to omogoča, čeprav je morda malo težje glede finančnih sredstev (ki pa si jih morda uspete s študentskim delom tudi pridobiti, če se boste tako odločili). Koliko, kdaj in kakšne odnose s svojo primarno družino boste imeli pa je spet odvisno od vas in vaših odločitev. Njihove želje bodo zelo verjetno drugačne in vi se boste lahko odločili ali boste skušali osvoboditi sebe in zaživeti svoje življenje (in bodo oni to morali nekako sprejeti) ali pa boste izpolnjevali njihove želje in potrebe (in pri tem povsem zatrli sebe). Kako konkretno bodo ti odnosi izgledali pa je odvisno od številnih dejavnikov. Vi imate pravico začeti živeti življenje tako kot si ga vi želite.

Verjamem, da ste doživeli že veliko zamer in izbruhov besa, ko vas niso upoštevali (torej živčnih izpadov, kakor jih imenujete) in potlačene jeze (depresije), tesnobnosti in drugih težkih občutij, ki so skrita nekje v vas in na te načine zdaj prihajajo ven… Vaša doživljanja so bila takšna, da se vam je zgodilo polno krivic, ki jih žal nihče ni slišal, pomembno pa je kako jih na odrasel način izraziti. Tu imate možnost narediti še veliko na sebi, pomembne korake pa ste storili že s prebiranjem forumov ter razmišljanjem o sebi in odnosih…

Vse dobro in veliko poguma vam želim.