[left][/left]L.p
vem da jih ima veliko takšno težavo in to ampak jas res nwm.. no težava pa je v tem da se režem.http://denveryouthproject.files.wordpress.com/2011/11/cutting.pngno sei mi nebi bil problem če tega nebi noben vedeu ampak so to zwedli moji sošolci.. in zdaj to vejo oni jas in en moi frend. In pol je sošolce kr naenkrat začelo skrbet za mene. če v 2 tednih ne neham pa bojo to povedali mojim steršem.. In zakaj se režem? ker imam takšne težave ki jih ne gre rešit. saj poskušam brez rezanja ampak preprosto ne gre.. Pravijo da to ni dobro za zdravje ampak to je preprosto sprostitev. vsaj za mene. Ko se režem preprosto pozabim na vse: Čas, bolečino, skrbi, težave.. ampak vseeno se to konča in zato ponavljam. Ponavadi je to 1-2 dnevno 2-3 dni potem kaki tedn premora in potem spet.. Včasih celo začnem razmišljat kaj bi se zgodilo če bi umrla.. če bi me sploh gdo pogrešau.. ne nimam samomorilskih misli. samo zanima me. če bi našla kakšno boljšo sprostitev od rezanja bi to z veseljem sprejela.. če seveda ne bi puščalo kakih posledic.. Danes pa mi je sošolec preprosto rekeu da če bom po 2 tednih še vedno imela sveže rane.. bo povedau staršem ali pa kakemu učitlu.. res me je strah tega ampak nehat pa tud ne morm.. HvaŁa za kakršnokoli pomoč 🙂

Pozdravljena Noni,

res je, tvoja težava še zdaleč ni redkost. Vseeno pa se ne strinjam, da je problem rezanja pri tebi zgolj v tem, da so za to zdaj izvedeli sošolci. Morda res ti čutiš večji pritisk zaradi tega vendar bi tvoja težava obstajala tudi če bi jo uspela skriti pred drugimi- včasih pa stvari, ki jih “moramo” prikrivati” bolijo še bolj. Kako poteka samopoškodovanje in na kakšen način ti prinaša sprostitev napetosti in hkrati povzroča neke vrste vedenje, ki ga ne moreš kar tako prekiniti, to najbolje veš ti sama. Vem, da je prekiniti tovrstno vedenje težko in bi ti predvsem svetovala pomoč izkušenega strokovnjaka- pomoč pa poišči čimprej. Ljudje, ki se samopoškodujejo, so podvrženi različnim nevarnostim- tudi izgubi življenja “po nesreči” čeprav niso načrtovali samomora. Tvoj največji problem torej ni to, da lahko izvedo starši in učitelji. Morebiti bi bilo najbolje, da se čimprej sama pogovoriš z odraslo osebo, ki ji zaupaš in ti bo stala ob strani v iskanju pomoči- Ne boj se, da te bodo obsojali, saj se večinoma zavedamo, da gre za nekaj kar ne moreš obvladovati s svojo voljo ampak je postalo močnejš od tebe.

Poišči pomoč in čimprej javi kako ti gre, vse dobro ti želim,

Bernarda

Umm odraslo osebo? Pri psihologinji sem že nekoč prej poskusla pa se mi je samo začela režat v faco. pol sm bla pr enem psihologu k je mislu da je najbolši in da najbol use ve in zna nakoncu pa me je samo nadr da je z manu use uredu in da naj se neham pretvarjat in da naj bo taka kot drugi kr kao nimam nobenih problemou. in pri odrasli osebi ki ji zaupam pa raje ne bi poiskala pomoči. zakaj? ker odrasle osebe tega ne morjo zadržat zase. vsaj to ki jo poznam vem da ji lahko povem marsikaj, ampak kar je preveč je pač preveč in to pi zagotovo povedala mojo mami.. in to bi blo kruto

ummmmm pri psihologih se ni izšlo. 1 se mi je smejala pa se neke norčevala 2 pa se je delau da je najlepši, najbolši in se ni niti posvetiu mojim problemom… na žiuce mi že gre ko me sošolci vs čas sumljivo gledajo in preverjajo use moje stvari koda bi bla kaznjenec -.-‘. in ubistvu problem ni samo v meni. nočem se zai tu nekai boge delat ampak že od 1 razreda sem odrinjena iz družbe(sošolceu) (zdai sem v 9 classu) in ko se ti to ponaula 9 let( oo kurba je prišlaa, lej jo prasico, kaki psiho si ti, ko si fukjena…) pač znoriš.. in nevem.. ne želim iti k psihologu kr kot sm rekla se mi ni izšlo. Najbolje mi je posvetovanje in mnenja drugih anomimno..

Pozdravljena Noni,

hvala, da si se ponovno oglasila in opisala svoje neprijetne izkušnje z psihologi. Nee razumem sicer kako se ti lahko psiholog smeji v obraz ko prideš k njemu s svojimi problemi, ampak naj te to ne odvrne od iskanja pomoči- zagotovim ti lahko, da to ni običajno in da se psiholog tudi naj ne bi tako vedel- torej močno upam, da si naletela na izjemo, ki ni pravilo!

Ali ne obstaja nobena možnost, da se pogovoriš s svojimi starši in ti oni pomagajo pri nadaljnem iskanju pomoči? Glede na tvojo mladost bi bilo to verjetno optimalno- ni ti potrebno trpeti še naprej ravno zato ti svetujem, da si poiščeš pomoč- slaba izkušnja naj te ne odvrne od tega- če je mogoče se najprej pogovori s starši in verjamem, da bo z njihovo pomočjo šlo lažje naprej,

oglasi se še kaj, lep pozdrav,

Bernarda