Počutim se na tleh, mogoče vidim prihodnost, ampak preživeti, doživeti to kar vidim – ne vem kako.

Poročena četrt stoletja, mož pozoren, ni fizično nasilen, ni alkoholik, otroci pridni, eden še v šoli. Idealno, bi nekdo rekel. Žal pa sem jaz na tleh. Zakaj? Več dejavnikov. Ostala brez službe, zdravje me jezi torej me psiha še dodatno uničuje. Povrh vsega pa …. Mož….. Trudim se, delam doma, se trudim, da ko pride domov ni potrebno njemu ničesar, če se mu ne da. Hvaležna, da ima službo, da prinese denar,… Pa vendar – to je zanj premalo. Celo življenje mi vrt ni bil prioriteta. Ga imam, ampak pogosto v travi. Ko se mi da, grem, uredim. Nisem pa vsak dan v vrtu, ni kot iz škatlice. Rože – sem imela, ampak ni blo v redu to, ono. Mož imel pripombe – sem mu rekla, da mu prepustim, pa naj jih ima. Ja, so v travi, ampak jaz ne smem pulit, ker sem mu 1x rože populila. Je bilo vse narobe. No, tako je bilo nekaj let, tudi ko sem bila še v službi. Nobenih težav. Zdaj pa mi je začel vse to očitat – da nimam veselja do vrta, rož, da imam srečo kakšnega moža imam, ker drugi bi že pip…il. Že od kar sva hodila je imel neke svoje finte, priprivanja, laži, vedno so bili drugi krivi za njegova dejanja,… Sedaj pa to prestopa že meje. Oz ko pa je začel prikrivati svoje kavice s sodelavkami, pogovore, ko se je vse preneslo tudi na družinski dopust…. takrat mi je prekipelo. Idi na kavo, pogovarjaj se, ampak da družina na dopustu čaka, da se on pogovori (sms ali pogovor) – to pa……. Sem mu povedala, da me moti, da služba je služba, ampak sedaj je z nami, na dopustu. Odgovor – šef zahteva, da so pač problemi, in ko so, jih mora on rešiti. A jaaaa??? Tudi z dopusta? In tudi privatne zadeve sodelavcev? Je bil tiho. V meni pa zasejal seme nezaupanja. Še vedno taji stvari, tudi takih, ki se tičejo mene, naju. Pravi, da ga želim kontrolirati, in da to ne bo dopustil. Da tudi on mene ne. Ampak – jaz mu vse povem, mu ne lažem, prikrivam. Ker sem mu povedala, da ob takih, za njega malenkostih, jaz ne vidim prihodnosti, da mu ne morem zaupati, je rekel da je pač trenutno jezen name. Ker sem mu rekla da mu ne zaupam, da se bom ločila,… Ampak – jaz res ne morem tako naprej. Nič se ne pogovarja z mano, razen vreme, otroci, delo… Vse ostalo je tabu, ker ga s tem že imam pod nadzorom.
Pri nas smo si vse povedali, pri njem res ne. Oče je bil glava, vsi plesali kot je oče rekel. Jaz pa res ne vidim naprej, kaj bo, ko bova 60? Nimava nič več skupnega, samo hišo, otroke. Živi zase, našel si je hobi – super, ampak ne pove kdaj gre, samo gre. Včasih 1x na teden, sedaj se morajo pa dobiti bolj pogosto. So drugi tako rekli, ne on. Ne vem – a je res kontrola, če mi mož pove, da sta bila s kolegom na kavici, da je sodelavka rekla, kako mu brada pristoji, da mi pove kaj bo počel čez dva dni zvečer, ne pa da ko jaz rečem da grem reče, da ne morem, ker on rabi avto, ker so se že pred tremi dnevi zmenili. A ja? Jaz pa… Je to res nadzor nad možem? Meni deluje to bolj kot skupno planiranje. On pa živi mimo mene, pove samo o gužvi v službi, kako je nekomu crknil avto,… ne morem več tako. Ne čutim da živim, da sem zaželjena. Počutim se kot nujno zlo, naj svoje naredim potem pa v kot, dokler me ne bo potreboval. Potem spet odvrgel kot smet. Ne bo šlo dolgo tako. Trenutno me drži pokonci tamali otrok, ampak – kako dolgo. Za kakšno ceno? Kaj bo imel od mene, če mi živci odidejo oz postanem nezainteresirana za vse. Naj povem samo to – tudi z otrokom kaj dosti ne dela, se ukvarja… Ko mu je – včasih 1x na teden, kake pol urce. Drugače ima delo, gleda tv ali spi. Nekaj mu pomeni samo delo, potem prijatelji…. daleč nekje je družina. Saj mu mogoče pomenimo nekaj, ampak… dokler vse teče normalno. Ob težavi odpove, jaz pa sama ne zmorem več, res. Kam je odšlo v dobrem in slabem?? In potem sem jaz nehvaležna, saj on služi denar, se ubija za družino…. Ceno pa plačujeva midva z otrokom zelo visoko za vse to.

Pozdravljeni,

res je, da tako ne morete več naprej. Vaše nezadovoljstvo se kopiči in slabo počutje postaja preveč stalno. Poiskati je treba pomoč- glede na to, da glavnina vašega nezadovoljstva izhaja iz partnerskega odnosa, bi bilo najbolj prav, da pomoč poiščeta oba z možem. To bi bilo najbolj idelano- ampak ni nujno, da se bo mož strinjal z vami ali z mano. Potem je še vedno treba pomoč poiskati zase- tudi zato, da si postavite meje kaj lahko sprejmete in kaj ne in kaj slabo vpliva na kvaliteto vašega bivanja in na vaše zdravje.

To, da ste brez službe še ne pomeni, da morate vsa gospodinjska opravila opraviti sami, kaj šele da morate vse v zvezi z otroci opravljati sami. Niti ni prav, da vam mož vzbuja slabe občutke, ker on dela in skrbi za finance, saj je večina vašega dela nevidna in zato slabo cenjena in tudi neplačanega…Žal je tako, da moški to radi spregledajo, ne bo pa slabo če vi sami ne spregledate vsega kar vam ni všeč in začnete skrbeti zase z majhnimi dejanji, ki bodo počasi krepila vaše duševno zdravje, samozavest in dobro počutje. Poiščite si pomoč- neformalno in formalno,

pa vse dobro,

Bernarda

Ne vem kako naprej
Gospa Bernarda vam je nakazala kako naprej. Poudarila bi pa, da je potrebno se “pobrati” zaradi izgubljene sluzbe, kar ni za podcenevat. Govorim iz lastnih izkusenj (pa veliko kontakta sem imela v naslednji sluzbi z brezposelnimi), da je to resnicno zelo bolece obdobje, ki ga eni hitreje drugi pocasneje predelajo. Toda zaradi vas je to potrebno! Dobro dene o tem govoriti in ce partner ne utegne, noce ali se ne cuti poklican, najdite nekoga drugega, tudi terapevta.
Stavek, kjer recete, da nimata z mozem nic skupnega, je bolec. Pogovorite se z nijim, ce je mogoce ne ocitajte, ampak povejte o svojim obcutnjih in da bi radi delil vec casa z njim. Pol ure sprehoda naredi vcasih cudeze, seveda si morata vzet ta dragocen cas…
Vse dobro