Podravljeni!

Odločila sem se, da bom zopet pisala in tokrat ne obupanih in dolgih žalostnih sporočil. Namreč, mislim, da se mi je dva dneva nazaj obrnilo življenje. Zdaj že nekaj časa hodim k pedopsihiatrinji, a vendar ni ona razlog, da se vse v meni počasi spreminja. Morda sem morala čez poletje pasti res globoko (na 44,6kg), da sem si lahko priznala, da tako ne gre več naprej. No, čeprav si takrat nisem verjela. Takrat sem malodane uživala v prenažiranju čez vikend in potem grozljivem stradanju čez teden in teku po 5, 10km vsak dan. Lahko si predstavljati, da sem bila čisto izmozgana. Tresla sem se, ob koncu dneva sem spala kot ubita, če sem šla zvečer ven, se mi je zdelo, da se bom zrušila po tleh. A po drugi strani je bil to tako lep občutek, da se mu nisem mogla upreti. Pomagal mi je premagati vse – bolečine v družini zaradi očeta alkoholi, zaradi očitkov družine zaradi anoreksije, vse. Zdelo se mi je, da sem JAZ tista, ki držim vse niti. In takrat skoraj ni bilo nikogar, ki bi me ustavil. Le moja osebna zdravnica, ki me je diagnosticirala, me je potiskala stran od gdč. Anoreksije, rekla mi je, naj preneham s tem, ker bom s takim ravnanjem (čez poletje sem namreč šla dol še 5kg in 44,6 je bilo pri 167cm res premalo zame) pojedla samo sebe in se ubila. No, nisem je zares poslušala. Padala sem. In potem je prišla šola, napori, jaz pa sem nadaljevala z vsem. Izželo me je. Prepovedali so mi tek zaradi prepočasnega bitja srca. Pred dvema tednoma so mi odkrili osteoporozo. No, medtem sem se zredila, a resnici na ljubo, to je bila posledila prenajedanja in potem stradanja. Nič me ni spravilo gor.

Zdaj pa. Bum. Priblisk v moji glavi. Morda se je vse skupaj dogajalo počasi, vendar pa me je nekaj prisililo do tega, da sem se zares odločila jesti. Nič več upiranja. Ker zdaj vem, da se upiram samo sama sebi. Prebrala sem ogromno knjig o motnjah hranjenja. Že dalj časa preučujem svoje telo in reakcije. Zaznala sem ponavljajoče se vzorce, kdaj se grem prenajedati. Ponavadi je to občutek groze in sovraštva, če jem, ker se zagnusim sama sebi in se želim še naprej tripinčiti. In odkrila sem, kakšne občutke mi daje stradanje. Da se počutim močnejša, srečnejša (in ugotovila, da so to zgolj endorfini), da zmorem nadzorovati odnose v družini, da zmorem nadzorovati šolo in premagovati napore, ki jih doživljam kot perfekcionistična odličnjakinja. In najpomembneje, da se, kadar jem, gnusim sama sebi, da mislim, da se gnusim drugim, ker jem, da bodo dajali opazke, tako kot so jih včasih, ko sem bila bolj buckaste postave. No, zdaj premagujem to. Z vsakim obrokom, ko se prisilim, da ga pojem v javnosti, se počutim boljše, ker vidim, da so ljudje zadovoljni in se jim ne obrača, ko me gledajo jesti. Naredila sem si seznam za in proti anoreksiji. Prevladujejo proti. Vidim, da bolj kot urejam obroke, bolj kot se “silim” jesti in se trudim za 5 obrokov, manjša je potreba po sladkarijah. Več je potrebe po zelenjavi in sadju. Lažje je jesti, ker je vse bolj urejeno. Manj sramovanja.

Odločila sem se, da bom pustila vse stvari, ki nižajo mojo samopodobo, za seboj, ker sem trenutno kar na dnu glede samozavesti. Dvigujem si jo z majhnimi dosežki. Ko mi uspe en dan premagati Anoreksijo. Ko je en dan lep in se smejim s svojimi prijateljicami. Ko dobim dobro oceno. Ko grem v naravo (predvsem to mi zelo pomaga pri razumevanju same sebe). Sem in tja se še tehtam, čeprav počasi opuščam to. Definitivno je boljše kot včasih, ko sem se tehtala skoraj svako uro. Zdaj si dovolim 1x tedensko. A razmišljam, da bi se vsake 2 tedna ali pa 1x mesečno. Moj cilj je priti na 54, no, trenutni cilj je še 50. Dovolim si jesti vse, tudi sladkarije, ker vem, da si sicer lahko spet prišlo do izpadov prenažiranja. Zdaj sta sicer šele dva popolnoma uspešna dneva, ampak … nekje mora biti začetek, kajne?

Vse, ki se spopadate s temi trdovratnimi boleznimi in še zbirate pogum (sam bog ve, koliko časa sem se prepričevala, da moram prenehati, a v istem hipu me je Anoreksija premagala) … SMISEL JE! SMISEL JE V ŽIVLJENJU, SMISEL JE V BOJU! Tako lepo je, ko greš znova a zrak srečen, zato da se prevetriš in ne zato, ker hočeš porabiti kalorije. In ko znova ugrizneš v sir popolnoma brezskrbno, ko brez občutka krivde popiješ skodelico mleke (zame nekaj najboljšega na svetu). Vem, da obstaja boljši svet. Zanj se bom borila še naprej. Zase. Kljub vsem padcem, ki jih bom na poti verjetno še doživela. Ne bom se ozirala nazaj. Obstaja le sedanjost. Obstajam le jaz, le moj boj.

Meni osebno je najbolj pomagal tesen stik z ljudmi, ki sem ga pridobila v zadnjem mesecu. Zdi se mi, da sem v primerjavi s tem bila lani le neka megla, ki se je vlekla, le senca sebe. Zdaj pa imam prave prijatelje, ki jim zaupam, vedo za moje težave, a se vseeno obnašajo normalno, sprejemajo me takšno, kot sem, če pa potrebujem pogovor, so tam, če se Anoreksija odloči štrajkati, mi jo pomagajo prisiliti, da neha. Odločila sem se, da bom Anoreksijo odsekala od sebe, da bo ona druga oseba, ker se je potem lažje boriti proti njej. No, velika pridobitev je pa tudi moj odnos z osebno zdravnico, ki je postal res tesen. Dogovorili sva se, da lahko pridem k njej na pogovor, kadarkoli želim, ker se mi ob njej zdi, kot da bi znova lahko govorila, kot bi ob njej postala res pomembna in ji lahko zaupam čisto vse, ni me sram jokati pred njo. Res mi je v ogromno pomoč. No, seveda mi je v pomoč tudi pedopsihiatrinja, vendar pa pri njej še nisem imela toliko obiskov, zato najin odnos tudi ne more biti …

No, mislim, da mi bo uspelo. Upam, da sem pripravila do razmisleka še kakšno drugo, ki je v dilemi, ali bi ali ne bi. Sama sem pretehtala vse možnosti. Vem, da me, če se prepustim, čaka še ogromno trpljenja, razklanosti v sebi, problemov, boja, joka, menjanja razpoloženja. Tega ne morem prenašati. Zato moram ozdraveti. Da bom zopet srečna več časa.

Imam pa še eno vprašanje. Od časa do časa se pojavi padec, ko se zopet lotim sladkarije. Tokrat veliko bolj kontrolirano, ne nažiram se, a vseeno pojem preveč in potem čutim težo v želodcu. Temu se poskušam izogibati, poskušam se čim bolj izogibati sladkariji in jo zamenjati s sadjem in drugimi živili. Vendar pa kljub temu pride to tega … Ponavadi grem potem ven, da moj želodec lažje prenese, vendar pa sem potem zelo sita tudi po celo popoldne in večer, čeprav pojem malo preveč sladkarije npr. ob dveh popoldne (po kosilu). Kaj menite, ali bi morala spregledai svoj želodec in kljub temu večerjati (okoli 18h), čeprav sem sita, da si glava in želodec zapomnita, kdaj so ure prehranjevanja in na tak način vzpostavim red, ali pa naj poslušam svoj želodec in ne jem, ter jem samo kadar sem lačna (Oz kadar jem normalno, kadar je zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja)?

Čim več pozitivnih pogledov na življenje želim tudi vam!

LittleMissSunshine

Pozdravljena,

si izredna borka, to razberem iz vseh tvojih sporočil. Prav je, da se boriš zase. Vedi, da so nihanja, ki jih opisuješ v procesu okrevanja povsem običajna in bodo prisotna še kar nekaj časa. S tem ni nič narobe. Način ravnanja s hrano je bil v preteklosti rešitev za potlačitev čustev s katerimi se nisi mogla soočiti in si jih sama navedla tudi v opisu tega sporočila. To je vzorec, ki je telesu znan in nezaveden. Počasi dobivaš uvid v to, čemu ti hrana in stradanje služi, in preteklo bo še nekaj časa, da boš zmogla ustaviti te impulze, ki te silijo v hrano. Vendar s tem ni nič narobe. Ta potreba, da si v vsem najboljša je tudi prisotna. Perfekcionizem, prepovedi, ki si jih zadajaš sama, vendar imajo svoje korenine že v preteklosti.
Torej, sprašuješ kaj narediti ko te popade prenajedanje? Ko to zaznaš, da se je zgodilo, skušaj biti čim bolj nežna do sebe. Če zmoreš se takrat ustavi, vendar skušaj zdržati ta občutek teže v želodcu, ki ga opisuješ, bo minil. Skušaj potem pogledati kaj se je v tistem trenutku, situaciji zgodilo, da si začela s prenajedanjem in kaj bi naslednjič lahko drugače. Dobro je, da o tem predebatiraš s pedopsihiatrinjo. To, da greš ven, se malo sprehodit je dobro, vendar nikar ne pretiravaj – v smislu, da boš porabila te kalorije. Skušaj potem pojesti nekaj malega, če gre, da ohraniš ritem obrokov. To kar se ti dogaja sedaj bo minilo, je pa potreben čas. Na nov ritem se navajaš ti, kot tudi tvoje telo in možgani. Redna psihoterapija ti pri tem lahko pomaga. Vztrajaj na tej poti, vendar res skušaj biti čim bolj nežna do sebe in skušaj s ene kriviti, ko ne moreš biti. Ko se ti zgodi, da se prenaješ, da ne govoriš grdo s seboj, da se potolažiš, da drugače ni šlo, ker drugega, do sedaj nisi poznala in da je to popolnoma običajno. Boš potrebovala čas, da bo sprememba sprejeta pri tebi zavestno in nezavedno. Vsekakor pa o tem spregovori tudi na terapiji.
Želim ti vso srečo,

LP

Tatjana

Opla, prehitro napisala in mi ni uspelo napisati do konca =). Torej, mislim, da mi je ta majhen uspeh pomagal pri pridobitvi samozavesti. In verjamem, da mi lahko uspe še naprej, če se res močno potrudim.

Ker zdaj vem, kaj v resnici želim. Nočem stradati. Nočem manj kilogramov. Rada bi bila samo sprejeta od drugih, rada bi bila ponosna nase in … zdaj sem. Zdaj sem vse to. Spet se razumem s prijatelji, ki sem jih prej odvračala od sebe in oni me jemljejo normalno, čeprav vedo, da imam anoreksijo. In so veseli, ker vidijo, da se res trudim. No, zdaj je moj cilj tistih 54kg, ki jih moram doseči. Ampak pomembneje od tistih 54kg je zame, da nadaljujem s pestro prehrano, da še naprej ohranim dober odnos do hrane, ki se zdaj z vsakim dnem povečuje.

Upam, da sem komu vlila moč, ker ja, je mogoče, jaz verjamem in bom sama sebi dokazala, da sem sposobna tega boja! In na nek način sem vesela, da sem zbolela za to boleznijo, ker … nekako mi je anoreksija pokazala, kako pomembno je, da se imam rada in da imam rada naravo okoli sebe. In zdaj … zdaj se mi zdi skoraj lepše, kot je bilo, preden sem zapadla v to. Ker imam čisto drug odnos do sebe, do narave, do hrane … Kot bi se razvijala v nekaj večjega … Upam, da mi uspe. Verjamem, da mi bo! In ja, srečna, srečna, srečna, srečna sem, pa naj bodo dnevi še tako mrzli in zimski. Jaz se jim ne pustim. Odločila sem se, da bo letos moja najlepša zima!

Želim vam čim bolj pravljičen november in čim več sončka v teh mrzlih dneh! Vsi ga bomo potrebovali =)

Pozdravljeni,

imam problem. In moram ga nekam zapisati, čeprav se mi zdi, da me niti to ne bo zbudilo iz tega, kar me objema. Nekako sem poskušala povedati mami, kaj se dogaja z menoj, a ona trdi, da sem veliko bolje, kot sem bila prej, da je to čisto majhna krizica. Smešno, kako ti vsi težijo, kadar se zapiraš in jim ne pustiš blizu, ko jih pa končno prosiš in jim zaupaš težave … včasih se mi zdi, da se nam, ljudem, še vedno vse prepogosto zdi, da želijo ljudje, ki povedo težave, pozornost. Jaz je nočem. Prav zato pišem. Hočem reči, nočem tega, da nočem pozornosti. Ker mi glava kriči, da ne smem več k pedopsihiatrinji, ker mi laže, da nočem k nikomur, da ne smem nikomur več zaupati, da me samo redijo, da so prijazni z menoj zdaj samo zato, ker ravnam po njihovem.

Ne vem, kdaj se je to začelo. Nekaj časa sem bila tako srečna in ustvarila sem si razmere, ki sem jih imela rada. Postala sem najbolj pridna jedka. Imela sem 5 zmernih obrokov in zdela sem se sama sebi v redu. Tako ok je bilo, da sem se zredila na 52kg. In zdaj? Še vedno imam 4-5 obrokov. Ampak ne vem, kdaj se je vse v moji glavi spet obrnilo. Ali je sploh kdaj izginilo? Ko se pogledam v ogledalo, vidim tako grozno podobo. Včasih sem tako živčna, da moram od učenja in na kalkulator sešteti kalorije, ki sem jih zaužila. Izogibam se ogljikovim hidratom in se sovražim za vsak košček hrane pri kosilu, ki je kaj drugega kot zelenjava. Oblečem kavbojke in se zgrozim, ker so mi bolj oprijete. Ne vidim več sebe. Pedopsihiatrinja je bila 2 tedna nazaj tako zadovoljna z menoj in spet lahko telovadim. In od takrat res propada vse skupaj. Začela sem se kontrolirati in spet začeti teči. In seveda potem ne pojem toliko, kot pokurim, da bi vzdržala težo. Strah me je, strah me je, ker sem šla čez svojo mejo, čez 50kg, nad katero nisem bila že od 9. razreda. In zdaj se bojim, da se ne bo nikoli ustavilo, čeprav nekje daleč vem, da je to noro mišljenje, ki ga tako zdravo razumno dekle, kot sem sama, ne bi smelo imeti. Strah me je. Počnem vse, da bi se znebila tega glasu, ki ni moj, vem, da me poskuša znova obvladati. Nočem znova zapasti v vse to, še preden se sploh poberem. Preden sem imela 50kg, sem bila srečna. Mislim, takrat, ko sem se začela boriti proti anoreksiji. Takrat sem se ogromno smejala, se družila, imela sem toliko energije, da … in zdaj se mi spet zdi, da se mi vsi izogibajo. Morda zato, ker se sama oddaljujem od vseh, spet hočem nadzor, sovražim se za vsake pet minut, ki si jih vzamem, da se ne učim. Spet tista perfektnost. Nočem več tega. A zdi se mi, da drugače ne znam živeti.

Rada bi bila srečna, ko se pogledam v ogledalo, ko vidim 54kg, kolikor jih moram imeti. Nočem telesnih problemov. Nočem nazaj v menjavanje razpoloženja. Nočem več jokati. In vendar zadnje čase spet kar naprej jočem. In spet tečem. In spet kontroliram vse. Edina razlika je, da sem tokrat povedala mami, kaj se dogaja, da se gnusim sama sebi, ko kaj pojem. Zdaj se mi sladkarije tako gnusijo, da jih ne morem več jesti, čeprav sem se še par mesecev prenajedala z njimi. Najraje bi samo spala in spala in spala in spala, da bi izginila in ne bi več čutila vsega tega, kar me obliva, kadar nisem zakopana v delo. Strah me je. Ker natančno vem, da nisem dovolj močna, čeprav se z vsemi štirimi otepam tega glasu, ampak je težko, ko te tako ponižuje. In veš, da bo ponosen nate, ko … Zdaj še jem dovolj obrokov. Vendar nočem ponoviti napake, da bi drugi sprevideli, da padam v to, ko bo prepozno. Mislim, da se zdim že sama sebi nora, ker tako močno razmišljam o tem, da ne smem spustiti obroka. Ne vem, kaj naj storim. Resnično. Danes sem šla v trgovino, mimo polic s sladkarijami, popolnoma mirna, glas mi je zakričal, da tega jaz ne dobim več, ker sem grdoba debela. In sem si kupila najmanj kaloričen jogurt in koruzne vaflje. Bojim se tega. Nočem se celo življenje odpovedovati hrani, ker me je tako grozno strah, da bi pridobila na teži. Rada bi se že enkrat nehala bati teh kg nad 50. Rada bi normalno jedla.

Saj vem. Morala bi se potruditi. Moram se potruditi. Ampak kaj naj naredim? Saj se silim, ampak … ali je to način? Siljenje? In tisti glas … z vsakim trenutkom močnejši. Rekli so mi, da bo vsakič šibkejši, če bom jedla, bolj ko mi bo šlo, tišji bo. Lagali so. Pojavil se je, močnejši, kot je bil še mesec pred tem. In jaz ne vem več, kaj sem jaz. Ali tisti glas, ki mi pravi, naj ne verjamem ogledalu, ali tisti, ki kriči, da sem se zapustila. Vem, vem, katerega bi morala. Vedela sem, ko sem prebrala naslov teme. Ampak … kako naj prepričam svojo glavo, ki mu vedno bolj verjame? Strah me je. Nočem se uničiti.

Pozdravljena,

okrevanje je težko obdobje in dejstvo je, da se bodo ta obdobja izmenjevala – enkrat se ti bo zdelo, da ti gre res dobro in se boš tako počutila, drugič spet ne. Namesto, da se prepričuješ, da je vse rožnato ali vse na dnu, si poišči variante kaj bi v tem obdobju potrebovala in skušaj biti čim bolj nežna s seboj. Takšna obdobja so običajna v času, ko se iščeš. Težko je tudi zato, ker nikogar nimaš, ki bi te poslušal, še težje, ker si očitno zgubila zaupanje v pedopsihiatrinjo. Dobro bi bilo, da ji to poveš in vidiš kaj bo rekla-da jo postaviš pred dejstvo, da si zgubila zaupanje in da se ne dogaja to kar so ti obljubili.
Strah v tem obdobju ni nič nenavadnega. Anoreksija in okrevanje s pridobivanjem teže je naporno, veliko bolj in težko predstavljivo, če to gledaš le od daleč. A del normalizacije okoli hrane je pridobit kg na normalo. Če se samo jeziš, ne bo dovolj – poskusi prijazno prigovarjanje, da bo 1x že mir, zdaj pa je naporno in da ne boš popustila temu glasku, ki te hoče nazaj v anoreksijo spravit. Kar se kg tiče, je pričakovanje, da boš celo življenje imela enako kg nerealno. Rasteš in se razvijaš, s tem se bodo spreminjale tudi kile. Probaj nase pogledat še kako drugače kot samo skozi kile – kdo si ti, kaj te veseli, kaj oz. česa bi se lotila – loti se česa, da ne boš samo v kg…
Kar se siljenja tiče – na začetku zgleda vse le kot siljenje, ker se en del nas upira spremembam, ampak ne gre drugače. Čez čas ti postane normalno, da pogrešaš obroke in imaš nekaj kg več. A šele čez čas – pa kak dan je lažje, kakšen dan je težje.

Kar pogumno naprej, kukr se le da.

Vse dobro,

Tatjana