Od nekdaj sem nagnjena k zavzemanju za šibkejše in k temu, da tudi ostale spodbujam, da ne zapostavljajo oseb s posebnimi potrebami, istospolno usmerjenih… ljudi, ki so že v osnovi prikrajšani za marsikaj in jim ni treba povzročati še dodatne psihične bolečine ali osamljenosti. Tako se občasno tudi družim s HIV pozitivno osebo, ki živi v moji okolici.

Pa vendar me je pričel sčasoma prevzemati nekakšen strah. In sram me je priznati, da se vse večkrat vprašam: ”Kaj, če sem se vendar okužila.” Jem npr. hrano in pijem pijačo, ki mi ju ta oseba občasno postreže, pa imam velikokrat herpes ali kakšno ranico v ustih – ob zobu, na dlesni… Včasih imam npr. porezan prst na roki.

Joj, včasih je tudi nam, ki bi želeli sprejemati ”drugačnega” človeka kot vse ostale, težko.

Lahko te stike mirno nadaljujem brez tega, da se obremenjujem z ranicami, ki jih včasih imam?

Spoštovani,

možnost okužbe je zelo odvisna od viremije okužene osebe – tj. količine virusa v krvi. Pri osebah z nizko viremijo je prenos okužbe razmeroma majhen tudi v okoliščinah, kot so stik s krvjo ali spolni odnos. Pri vsakdanjih stikih, kjer ni tovrstnega kontakta, smo pred okužbo varni.

Lep pozdrav,